Jedro

Ne drži pritožbena trditev, da je bila obdolženčeva alkoholiziranost v času nesreče nujna. Rezultati policijskega in medicinskega preizkusa so namreč pokazali, da je imel obdolženi v času nesreče v izdihanem zraku 1,5 g/kg alkohola, v krvi 1,03 g/kg alkohola, v urinu pa kar 1,65 g/kg alkohola. Ker gre za vrednosti, ki kar za dvakrat presegajo dovoljeno mejo, je sodišče prve stopnje obdolženčevo alkoholiziranost pri odmeri kazni pravilno štelo kot obteževalno okoliščino.

Izrek

Pritožba obdolženega A. F. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi A. F. je dolžan plačati 80.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi A. F. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po čl. 325/I KZ. Sodišče prve stopnje mu je izreklo glavno kazen tri mesece zapora in stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila "B" kategorije za dobo štirih mesecev. Odločeno je še bilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sicer 50.000,00 SIT povprečnine. Proti takšni sodbi se je obdolženi pravočasno pritožil po svojem zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in proti odločitvi o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu izreče pogojno obsodbo. Pritožba ni utemeljena. Čeprav je v obravnavani kazenski zadevi sodišče prve stopnje odločilo brez izvedenskih mnenj cestnoprometne in medicinske stroke, je dejansko stanje pravilno in v popolnosti ugotovilo. Pritožnik vidi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v okoliščinah, ko je sodišče odločilo o krivdi obdolženega brez upoštevanja njegovega zagovora, da je do zdrsa vozila s ceste prišlo zaradi slabega cestišča, ki je bilo posuto s peskom. Njegove trditve so neutemeljene, nasprotujejo pa tudi spisovnemu gradivu. Obdolženi med postopkom na prvi stopnji ni nikoli trdil, da ga je zaneslo zaradi peska na cestišču, ampak je kot vzrok za nesrečo opisoval spolzko in mokro vozišče ter svojo neizkušenost z vozilom, ki ga je imel šele 14 dni. V svojem zagovoru tako potrjuje slabe vremenske razmere, zaradi katerih je bilo potrebno, glede na letni čas, cesto posipavati s peskom. Ravno zaradi teh okoliščin bi obdolženi moral upoštevati prometni znak za nevarnost (I - 11), ki ga je 250 metrov pred zdrsom opozarjal na spolzko vozišče, in vsa nadaljnja opozorila (od znaka IV - 2, ki je označeval dolžino nevarnega odseka, znaka IV - 7, ki je opozarjal na nevarnost nepričakovane poledice, ter znaka I - 2, ki je opozarjal na odsek ceste, kjer je več ovinkov, ki so nevarni po svojih fizičnih karakteristikah ali zaradi pomanjkanja vidljivosti). Več kot očitno je, da so vsi opisani znaki zadostno opozarjali obdolženca na nevarnost, zato je zdrs s ceste pripisati zgolj njegovim osebnim lastnostim. Te so bile zaradi v zagovoru opisane utrujenosti in z analizo potrjene alkoholizranosti (kateri obdolženi tudi pritožbeno ni oporekal) ter ob upoštevanju obdolženčeve hitre vožnje (100 do 120 km/h) z novim, močnim avtom, ki ga ni bil vajen, nedvomno takšne, ki so v medsebojni povezavi pripeljale do zdrsa s ceste s hudimi posledicami. Zato nobena dopolnitev dokaznega postopka (zaslišanja predlagane priče in postavitev izvedenca cestnoprometne stroke) ne bi privedla do drugačnih zaključkov. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko izpodbija odločbo o kazni. Nikakor ne drži pritožbena trditev, da je bila obdolženčeva alkoholiziranost v času nesreče mejna. Rezultati obeh preizkusov (policijskega in medicinskega) namreč kažejo, da je imel obdolženi v izdihanem zraku 1,5 g/kg alkohola, v krvi 1,03 g/kg, v urinu pa kar 1,65 g/kg alkohola. Glede na to, da te vrednosti kar za dvakrat presegajo dovoljeno mejo, gre za okoliščino, ki jo je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni pravilno štelo kot obteževalno. Prav tako pa niso podani posebni razlogi za odpust kazni po 45. členu Kazenskega zakonika. Obdolženi med postopkom na prvi stopnji ni zatrjeval, da bi bil posebno prizadet zaradi poškodovanja njegovega dekleta, ni pa tudi z ničemer izkazal, da gre za njegovo izvenzakonsko partnerko. Povdariti je potrebno, da je samo srečnemu naključju pripisati, da je bila v obravnavani nesreči poškodovana samo ena oseba. Okoliščini, da je obdolženi vozil v vinjenem stanju in da je na tako nevarnem odseku, kot je del ceste, kjer se je zgodila nesreča, kljub številnim opozorilnim znakom in slabim vremenskim razmeram, vozil s takšno hitrostjo, da je izruval prometni znak z betonskim podstavkom vred, dobesedno razril zemljo ter polomil drevje, sta nedvomno takšni, da ne dopuščata spremembe odločbe o kazenski sankciji v korist obdolženca. Med postopkom na prvi stopnji niso bile storjene kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi zavrnitve pritožbe mora obdolželženi A. F. plačati takoimenovano pritožbeno povprečnino. Drugih stroškov pritožbenega postopka ni bilo. Njena višina je odmerjena glede na trajanje in zapletenost zadeve in z upoštevanjem obdolženčevih premoženjskih razmer, ki so nedvomno takšne, da bo ta strošek zmogel plačati.