Jedro

Nevložitev odgovora na tožbo vzpostavlja absolutno domnevo priznanja tožbenih trditev, na katere se opira tožbeni zahtevek, zato je sleherna, z dokazovanjem (pristnost listine) povezana pritožbena polemika, odveč.

Izrek

I: Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Črnomlju je v izpodbijani zamudni sodbi toženki naložilo, da tožniku izplača znesek v višini 960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2009 dalje do plačila ter mu povrne pravdne stroške v višini 191,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšno odločitev je sprejelo na podlagi določbe 318. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP), saj toženka v postavljenem roku 30-ih dni ni podala odgovora na tožbo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v redno obravnavanje. Poudarja, da niso izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP, zato je izdana zamudna sodba nezakonita. Tožnik je v dokaz zatrjevani škodi na fižolu predložil tudi dopis toženke, v katerem je le-ta argumentirano zavrnilna odškodninski zahtevek tožnika. Ta dokaz ne podpira tožbenega zahtevka in je z njim v nasprotju, zato niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Zamudna sodba se opira le na fotokopijo zapisnika o oceni škode z dne 28. 5. 2009, ki pa je nepristen glede bistvenih podatkov, ki so v zapisniku popravljeni (cena fižola in končni znesek škode ter osebni podatki oškodovanca). Podatke je enostransko popravil tožnik; nepristnost glavne dokazne listine pa je še bolj razvidna iz originala, ki je priložen k pritožbi. Prvostopenjsko sodišče bi moralo po določbi šestega odstavka 224. člena ZPP glede pristnosti zapisnika zahtevati od toženke, da se o tem izjavi, kar pa ni storilo in je takšni fotokopiji neutemeljeno priznalo status pristne dokazne listine.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo podal odgovor. V odgovoru poudarja, da je toženka imela možnost pojasniti in dokazati dejstva v njeno korist. Pristnost listin bi lahko toženka izpodbijala v odgovoru na tožbo; izpodbijanje v pritožbi pa je prepozno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakonodajalec je v 318. členu ZPP predvidel izdajo zamudne sodbe, če so za to izpolnjeni taksativno našteti pogoji. Ti pogoji so procesne narave, nekateri pa spadajo na področje materialnega prava in se nanašajo na sklepčnost tožbe. Teorija in sodna praksa enotno razlagata, da je uzakonjen sistem afirmativne litiskontestacije v tem, da se ocenjuje pasivnost toženke kot priznanje tožnikovih dejanskih trditev. To pomeni, da mora tožnik že v tožbi navesti vso dejansko podlago tožbe, ki utemeljuje tožbeni zahtevek v celoti. V postopku za izdajo zamudne sodbe sodišču ni treba ugotavljati dejanskega stanja, ampak za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, če ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Postopek za izdajo zamudne sodbe je pisen; v njem se ne izvajajo dokazi in ne opravi obravnava.

6. Sodišče tako presoja, če je tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage tožbe, utemeljen. Presojo opravi na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. V obravnavanem primeru je tožnik navedel, da mu je 25. 5. 2009 srnjad uničila 120 sadik fižola. Njiva je bila zavarovana z mrežo, visoko 120 cm. Pravdni stranki sta v zapisniku škodo ocenili na 960,00 EUR. Kot dokaz za svoje navedbe je tožnik predložil zapisnik o oceni škode po divjadi, ki potrjuje prejšnje navedbe.

7. Toženka v pritožbi nepravilno izpostavlja, da že njen dopis o zavrnitvi tožnikovega zahtevka predstavlja zadosten razlog, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo izdati zamudne sodbe. Tožnik se je v tožbenih navedbah določno opredelil tudi do predmetnega dopisa toženke; pojasnil je, da je podatke o oškodovancu prečrtala komisija toženke še pred podpisom zapisnika; v nasprotju z vsemi listinami pa je tudi trditev toženke, da fižola ni imel ograjenega, saj je v zapisniku o oceni škode izrecno navedeno, da je bil zavarovan z mrežo. 8. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je navedba v zavrnitvi zahtevka glede antidatiranja nerazumljiva in v nasprotju z zapisnikom o oceni škode, ki ga je toženka podpisala; enako pa velja tudi za navedbe glede zamude nadaljnjega roka za pisno prijavo.

9. Zapisnik o oceni škode jasno izkazuje, da je tožniku srnjad uničila 120 sadik fižola, kar znaša 960,00 EUR in da je bilo tožnikovo premoženje zavarovano z mrežo. Predmetni zapisnik je podpisan s strani predstavnikov toženke, podpisal pa ga je tudi tožnik.

10. Toženkine pritožbene navedbe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče glede pristnosti zapisnika zahtevati od toženke, da se o tem izjavi, so neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče ni imelo nobenega razloga, da bi dvomilo v pristnost predloženega zapisnika, ki je podpisan s strani obeh pravdnih strank. Toženka je imela vse možnosti dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena oziroma, da je sama listina nepravilno sestavljena, česar pa se ni poslužila, saj ni podala odgovora na tožbo. Takšne pritožbene navedbe pa so tudi nedovoljene glede na določbo 337. člena ZPP. Ker se šteje, da je toženka priznala v tožbi navedena dejstva, jim ne more ugovarjati po izdaji zamudne sodbe. Nevložitev odgovora na tožbo namreč vzpostavlja absolutno domnevo priznanja tožbenih trditev, na katere se opira tožbeni zahtevek (2), zato je sleherna, z dokazovanjem (pristnost listine) povezana pritožbena polemika, odveč. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da za izdajo zamudne sodbe ni pomembno, ali je ponujeni dokaz nekvaliteten, nezadosten ali kakorkoli pomanjkljiv in da kot tak v kontradiktornem postopku morda ne bi izpolnil dokaznega bremena tožnika; pomembno je le, da tožbenim trditvam, ki sestavljajo konkretni dejanski stan, ne nasprotuje, jih ne izključuje oziroma jih ne zmore ovreči. 11. Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

12. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor na pritožbo pa tudi ni bistveno prispeval k razrešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona).

(1)Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami

(2)primerjaj Zobec, Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Ur. l. RS, Ljubljana 2009, str. 91