Jedro

Vložnik svoj očitek o kršitvi kazenskega zakona opira na dvom, ki naj bi bil izražen v izvedenskem mnenju o obstoju poškodb pri oškodovanki, s čimer napada dejansko stanje, ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje. Po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene V.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Žalcu je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojeno V.T. za krivo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Po 50. in 51. členu KZ je obsojenki izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo dva meseca zapora s preiskusno dobo enega leta. Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojene V.T. je 27.3.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper to pravnomočno sodbo, in sicer iz razlogov 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in izda sodbo, s katero spremeni napadeni sodbi tako, da obsojenko oprosti oziroma podrejeno, da napadeni odločbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da vložnik z navedbami v zahtevi, da bi se morali pri sodišču vzbuditi dvomi, ali je oškodovanka utrpela in kakšne poškodbe je sploh utrpela ter ali so priče pri vseh zaslišanjih izpovedale enako in bi jim sodišče ne smelo verjeti, razen tega pa oškodovankinih izpovedb nobena priča ni potrdila, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pri tem vložnik nakazuje, kako bi po njegovem moralo sodišče odpraviti dvome, ki se njemu pojavljajo. Toda v sodbi sodišče ne izraža nobenih dvomov, temveč jasno pove, katera odločilna dejstva šteje za dokazana in na kakšni podlagi. To, kar zatrjuje zagovornik, je uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne kršitev kazenskega zakona ali določb kazenskega postopka iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Ker pa zmotna ugotovitev dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkinega zagovornika zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ko vložnik obrazlaga bistveno kršitev določb kazenskega postopka, se očitno sklicuje na 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da o odločilnih dejstvih obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi listinami, ki se nahajajo v spisu. Opozarja na razlike med ugotovitvami izvedenca medicinske stroke dr. A.H. in zaključki sodišča, da je bila oškodovanka lahko telesno poškodovana. Pri tem opozarja na dvome, ki jih je izrazil navedeni izvedenec, ko je ugotovil, da medicinska diagnoza poškodb temelji le na navedbah oškodovanke, ker da poškodbe zunanjih, vidnih sledi niso pustile, pri čemer obstaja znatno nesorazmerje med lastnostmi poškodb, ki so same po sebi dvomljive in temeljijo le na navedbah oškodovanke in težavami, katere je oškodovanka navajala, tako da po mnenju izvedenca obstaja možnost, da gre za pretiravanje s strani oškodovanke ali pa za psihične težave, morda povezane z nosečnostjo oškodovanke. Tako naj bi po mnenju vložnika navedeno izvedensko mnenje, izdelano na podlagi medicinske dokumentacije, zasejalo dvom v obstoj poškodbe. V dvomu pa bi moralo sodišče izdati oprostilno sodbo. Ko je sodišče uporabilo določbe kazenskega zakona o lahki telesni poškodbi, je kršilo kazenski zakon.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev določb kazenskega zakona ni podana. Ko vložnik svoj očitek opira na dvom, ki naj bi bil izražen v izvedenskem mnenju dr. H. o obstoju poškodb sploh, napada z zahtevo za varstvo zakonitosti dejansko stanje, kot je ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Po oceni Vrhovnega sodišča tudi ni podlage za precejšen dvom o odločilnih dejstvih (427. člen ZKP), to je o napadu obsojenke na oškodovanko in posledicah, ki jih je utrpela oškodovanka iz navedenega napada, zato tudi ni podlage za razveljavitev pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti.

Prav tako ni podana smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče po pregledu dokaznega gradiva v obravnavani zadevi ne najde nikakršnih bistvenih nasprotij med zapisniki o izpovedbah prič in o tem, kar o njih navaja prvostopenjska sodba. Nasprotje vidi vložnik v tem, da je sam dogodek opisala zgolj oškodovanka, medtem ko druge priče dogodka niso videle, oziroma so priče izpovedovale tako, da je v njihove izpovedbe mogoče dvomiti in jih ni mogoče ocenjevati za verodostojne. Sicer pa tudi oškodovanki ne gre, po mnenju zagovornika, verjeti, ker so nasprotja med tem, kar je oškodovanka povedala v preiskavi in kasneje na glavni obravnavi. Oškodovanka, zaslišana v preiskavi, je povedala, da niti ona niti nihče od njenih ni bil pri obsojenki, da bi se pogovarjali glede tega dejanja. Na glavni obravnavi pa je oškodovanka povedala, da je obsojenka po dogodku govorila z njenim možem oziroma se mu opravičila. Iz navedenega vložnik izvaja zaključek o neverodostojnosti tudi ostalih prič in se zato nanje prvostopenjska sodba ne bi smela opirati. Pri tem opozarja na nasprotja v izpovedbi oškodovankinega moža in napada zaključek o verodostojnosti priče B.A., s katerim ima obsojenka spor. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik z gornjimi navedbami prav tako kot v zvezi z očitkom kršitve kazenskega zakona izpodbija zgolj presojo izvedenih dokazov in te dokaze drugače ocenjuje, kot pa jih je ocenilo sodišče v pravnomočni sodbi, in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Obe sodišči sta v rednem postopku svojo dokazno oceno glede obstoja odločilnih dejstev obsojenki očitanega kaznivega dejanja oprli na izvedene dokaze. V rednem postopku sprejeta dokazna ocena je tako osnova za ugotovljeno dejansko stanje očitanega kaznivega dejanja, ki ne more biti predmet ocene v postopku za varstvo zakonitosti. Zaradi povedanega vložnik s svojo zahtevo tudi zaradi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je glede na povedano skladno s 425. členom ZKP, ker ni podana nobena od očitanih kršitev kazenskega zakona niti ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno, zavrnilo pa jo je tudi, kolikor vložnik uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.