Jedro

Sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je sledilo razlagi sodne prakse ESČP, ki mejo za izpodbojno domnevo kršitve 3. člena EKČP postavlja pri namestitvenih površinah manjših od 3 m2. Očitano nehumano ravnanje mora namreč doseči takšno stopnjo resnosti, da omogoča sklicevanje na 3. člen EKČP. V zadevnem primeru se namestitvena površina nikoli ni spustila pod 4 m2, zato je kršitev podana le, če to narekujejo druge okoliščine. Podobne kriterije vzpostavlja tudi CPT, ki minimalni standard v primeru deljene celice postavi pri 4 m2. Evropskim smernicam je sledilo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je 7 m2 opredelilo kot mejo, ob in nad katero do prekomernega posega praviloma ne pride, 3 m2 označilo kot prag nedopustnosti, med obema vrednostima pa pustilo prostor, ko o morebitni kršitvi odločajo okoliščine konkretnega primera.

Sodišče je pravilno povzelo, da je vsak odvzem prostosti povezan s določeno stisko in neizogibnim elementom trpljenja, kar samo po sebi ne konstituira odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v znesku 34.940 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2017 dalje do plačila in pravdnih stroškov ter z izpodbijano sodbo naložilo tožeči stranki, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.916,55 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi naslednji dan po izteku 15-dnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. jo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje in razsojo, vse s stroškovno posledico, da se tožeči stranki priznajo vsi priglašeni stroški, ki jih mora tožena stranka plačati v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da ravnanje tožene stranke ni bilo nedopustno in protipravno. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev postopka, saj ni izvedlo dokaza ogleda bivalnih prostorov v ZPKZ X in ZPKZ Y in samo opravilo meritev, kar bi se le tako lahko prepričalo o velikosti sob ter slabih bivanjskih razmerah v obeh zavodih za prestajanje kazni zapora. Sodišču tožeča stranka očita, da se je namesto izvedbe ogleda v celoti zanašalo na resničnost podatkov Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, pri čemer je storilo bistveno kršitev postopka, saj gre za informacije, ki jih je predložil organ tožene stranke, poleg tega pa si sodba glede dokazanosti zadevnih podatkov prihaja v nasprotje. Sodišče je prav tako neupravičeno zavrnilo dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, ki bi neodvisno pojasnil vrsto in razloge za psihične težave tožeče stranke, predvsem kako so nanjo vplivale razmere v obeh zavodih, kakšne posledice so na njej pustile ter podal svoje nepristransko mnenje o poteku zdravljenja. Sodišče, po mnenju tožeče stranke, ni razpolagalo z vso dokumentacijo, saj ni pribavilo zdravniškega kartona psihiatra, ki je tožečo stranko zdravil v ZPKZ X. Tožeča stranka nadalje navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj so bile bivalne razmere v obeh zavodih nedostojne in nehumane. V zvezi s samo površino, ki je bila zaporniku oz. priporniku na voljo, tožeča stranka navaja, da je ugotovitev sodišča glede kratkotrajnosti najmanjše bivalne površine v ZPKZ Y v velikosti 4,2 m2 nedokazana. Prav tako dejanska in natančno določena površina sob v ZPKZ X ni bila podprta s pričevanjem vodje priporov A. A. Pri ugotavljanju površine bivalnih prostorov je sodišče zmotno vštelo tudi skupne prostore, pri tem pa ni upoštevalo, da so slednji namenjeni večjemu številu sob ter posledično te prostore hkrati uporablja 30 – 40 ljudi. Tožeča stranka navaja, da v zaporu ni imela dovolj časa, prostora in ugodnih pogojev za gibanje ter rekreacijo, samega dejstva opravljanja dela v času prestajanje zaporne kazni pa sodišče ne bi smelo upoštevati kot posebno ugodnost. Glede slabe higiene v zaporu tožeča stranka navaja, da zaporniki dejansko nimajo pogojev za ohranjanje osebne higiene in čistoče bivalnih prostorov, saj ima vsak izmed njih drugačne standarde higiene, zaradi kadrovskih stisk zaporov pa ni zadostnih mehanizmov nadzora nad skrbjo za čistočo. Možnost tuširanja zgolj dvakrat tedensko po mnenju tožeče stranke predstavlja nehumano ravnanje, ki dokazuje slabe razmere in smrad v zaporu. Tožeča stranka v pritožbi še navaja, da se zoper nečloveške razmere pristojnim organom ni pritožila že v času prestajanja kazni zaradi strahu pred označbo težavnega zapornika, pri čemer dopušča možnost, da se njene pritožbe niso zabeležile. Tekom prestajanja kazni zapora je bila tožeči stranki kršena pravica do zdravstvene oskrbe, saj ni imela prostega dostopa do zdravnika, poleg tega pa je tožena stranka ustvarila razmere, zaradi katerih je tožeča stranka postala odvisna od zdravila Subokson. Tožeča stranka sodišču očita, da je napačno razlagalo sodno prakso glede kršitve 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP) in premalo kritično sledilo smernicam Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT), saj v primerih, ko ima zapornik več kot 4 m2 bivalne površine, ni potrebno iskanje in dokazovanje dodatnih predpostavk neustreznosti razmer v zavodu, temveč vsaka površina osebnega prostora zapornika, ki je pod minimalnim standardom (7 m2), predstavlja okoliščine, ki posamezniku onemogočajo dostojno prestajanje kazni ter mu povzročajo duševne bolečine. Glede stroškov sodišče ni opredelilo, katere stroške je stranki sploh priznalo, zagotovo pa je glede na opravljeno delo priznalo previsok znesek.

3. Tožena stranka se je s pritožbo seznanila, odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ustava Republike Slovenije v 21. členu zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v postopkih pred sodiščem, pravica pa se razteza tudi na čas odvzema prostosti in izvrševanja kazni zapora. Država je dolžna skladno s Pravilnikom o izvrševanju kazni zapora1 zagotavljati ustrezne bivalne in namestitvene razmere v zavodih za prestajanje kazni zapora, ki omogočajo dosledno spoštovanje ustavnih pravic. V primeru kršitve pripada oškodovancu za nastalo pravno relevantno škodo skladno s 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ) pravica do pravične odškodnine, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) vzpostavlja izpodbojno domnevo kršitve prepovedi mučenja, vzpostavljene v 3. členu EKČP, do katere lahko privedejo neprimerne in nehumane bivalne razmere v zaporih. Preko sodne prakse ESČP in slovenskih sodišč so se vzpostavili standardi in kriteriji za ugotavljanje potencialnih kršitev.

6. Tožeča stranka trdi, da ji je škoda nastala zaradi neustreznih in nehumanih razmer v zaporu zaradi česar je trpela psihične težave, ter zaradi neustreznega zdravljenja v zaporu. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno razsodilo, da tožeča stranka med prestajanjem pripora v ZPKZ X in kazni zapora v ZPKZ Y ni bila podvržena nevzdržnim in nehumanim razmeram glede nastanitve in bivanja, da je imela zadostno možnost za rekreacijo in gibanje ter da zaradi očitanih nevzdržnih razmer ni postala depresivna in razdražljiva. Nasprotno pa je sodišče pri ugotavljanju neustreznosti zdravljenja z zavrnitvijo postavitve izvedenca psihiatrične stroke zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka.

7. Po oceni pritožbenega sodišča pri presoji namestitvenih razmer sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka in je na podlagi izvedbe dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka je bila v ZPKZ X v priporu od 13. 1. 2012 do 24. 9. 2012, nato pa je v ZPKZ Y nadaljevala prestajanje kazni zapora od 24. 9. 2012 do 28. 10. 2016. Trdi, da je bila v obeh zavodih podvržena neustreznim bivalnim pogojem, saj so bile po navedbah tožeče stranke sobe premajhne, umazane, prenatrpane, neprijetnega vonja in slabo prezračene, v njih ni bilo zasebnosti, temperature so bile previsoke, skrb za higieno slaba, spanje je bilo oteženo, možnosti za rekreacijo pa so bile omejene in nezadostne. Sodišče prve stopnje je z namenom ugotovitve dejanskega stanja namestitvenih razmer izvedlo in celostno preučilo vse potrebne dokaze, pri čemer se za ogled in opravo meritev na kraju samem ni odločilo zaradi posedovanja podatkov Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, iz katerih so površine sob, v katerih je bivala tožeča stranka, jasno in natančno razvidne. Tekom postopka tožeča stranka ni vzpostavila suma v resničnost podatkov ali avtentičnost teh listin, zaradi česar sodišče ni imelo razlogov za dvom ter jih je upravičeno štelo za verodostojne. Z zavrnitvijo ogleda sodišče tako ni zagrešilo očitane bistvene kršitve postopka, saj si je na podlagi listinskih dokazov in izpovedb prič lahko v celoti in pravilno razjasnilo dejansko stanje. Tudi glede navedb tožeče stranke, da površine sob v ZPKZ X niso bile podprte s pričevanjem vodje pripora A. A., je moč ugotoviti, da je slednji izpovedal skladno s svojim poročilom (priloga B3), pri čemer ga na naroku tožeča stranka kljub možnosti z vprašanji ni spodbudila k bolj natančnem pričevanju. Iz samih izpovedb A. A. v primerjavi z relevantnimi podatki iz njegovega poročila ne izhaja nikakršna kontradiktornost, zato sodišče z zanašanjem na podatke iz priloženega poročila ni zagrešilo zatrjevane kršitve postopka. Sodišče tudi ni zagrešilo bistvene kršitve postopka s tem, ko ni pribavilo zdravniškega kartona psihiatra, ki je tožečo stranko zdravil v času njenega prestajanja pripora v ZPKZ X, saj je zgolj izbrane dele kartona kot dokaz predložila tožeča stranka, na njej pa je dokazno breme.

8. Sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je sledilo razlagi sodne prakse ESČP, ki mejo za izpodbojno domnevo kršitve 3. člena EKČP2 postavlja pri namestitvenih površinah manjših od 3 m2. Očitano nehumano ravnanje mora namreč doseči takšno stopnjo resnosti, da omogoča sklicevanje na 3. člen EKČP. V zadevnem primeru se namestitvena površina nikoli ni spustila pod 4 m2, zato je kršitev podana le, če to narekujejo druge okoliščine.3 Podobne kriterije vzpostavlja tudi CPT, ki minimalni standard v primeru deljene celice postavi pri 4 m2. Evropskim smernicam je sledilo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je 7 m2 opredelilo kot mejo, ob in nad katero do prekomernega posega praviloma ne pride, 3 m2 označilo kot prag nedopustnosti, med obema vrednostima pa pustilo prostor, ko o morebitni kršitvi odločajo okoliščine konkretnega primera.4 Tekom celotnega obdobja bivanja v obeh zavodih je na tožečo stranko v najslabšem primeru pripadlo 4,2 m2 bivalnega prostora v ZPKZ Y in 4,65 m2 v ZPKZ X. Obe površini sta manjši od priporočenih standardov, vendar dovolj veliki, da ne vzpostavljata domneve o obstoju nehumanih razmer. V ZPKZ X je tožeča stranka pretežni del trajanja pripora preživela na povprečno 7,16 m2, pri čemer je na najmanjši površini bivala krajše obdobje, in sicer v prvem mesecu in pol ter zadnjem mesecu. Prav tako je namestitev tožeče stranke na najmanjši površini v ZPKZ Y trajala zgolj krajši čas, o čemer se je sodišče prepričalo na podlagi dokazov, ter je kratko obdobje pravilno razlagalo v smislu odstopanja od povprečja. Tožeči stranki tega logičnega zaključka sodišča ni uspelo izpodbiti, saj ni dokazala, da bi bila soba večino časa nadpovprečno prenatrpana. Sodišče si pri tem ni prišlo v nasprotje glede dokazanosti podatkov, kot v pritožbi navaja tožeča stranka, saj je dosledno sledilo podatkom iz uradnih evidenc ter obrazložilo, da pavšalni in nedokazani navedbi tožeče stranke o preseganju maksimalnih kapacitet sobe za kar eno tretjino ni sledilo.

9. Poleg kriterija začasnosti in kratkotrajnosti bivanja na manjših bivalnih površinah od priporočenih je sodišče pri svoji presoji pravilno upoštevalo in analiziralo tudi druge vidike razmer v obeh zavodih. Sodna praksa ESČP in slovenskih sodišč pri presoji bivalnega prostora izključuje površino sanitarij, vendar upošteva skupno površino, kot so npr. hodnik, dnevni prostor in prostor za rekreacijo, kar omogoča končno presojo glede zadostnih in primerih namestitvenih in gibalnih površin, ki zaporniku omogočajo humano in dostojno bivanje.5 Tožeča stranka je vse od 6. ure zjutraj do 23. ure zvečer lahko poleg osebnega prostora v sobi uporabljala tudi hodnik in dnevni prostor, kar, upoštevajoč naravo skupnosti teh prostorov, bistveno poveča bivalno površino. Sodišče je pri celostni preučitvi okoliščin kot posebno ugodnost pravilno opredelilo delo, ki ga je tožeča stranka opravljala tekom prestajanja kazni zapora v ZPKZ Y, saj gre za okoliščino, ki jo je pri presoji razmer potrebno upoštevati.6

10. Glede pritožbenih očitkov tožeče stranke, da ji tožena stranka ni omogočala dovolj rekreacije, saj je ponujene aktivnosti lahko koristila zgolj odvisno od sojetnikov, hišnega reda in vremena, pritožbeno sodišče v celoti sledi ugotovitvam iz izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je imela v času prestajanja pripora v ZPKZ X na voljo fitnes ter dvourno rekreacijo na prostem, v ZPZK Y pa rekreacijsko sobo s fitnesom ter vsega skupaj več kot 8.000 m2 rekreacijskih površin. ESČP in 27. člen Evropskih zaporskih pravil določata možnost enourne rekreacije na odprtem prostoru, pri čemer Slovenija s povišanjem standarda in omogočanjem minimalno dveh ur rekreacije predstavlja dobro prakso.7 Tožeča stranka je imela dovolj možnosti in pogojev za redno rekreacijo tako zunaj, kot notri, zato zatrjevana kršitev ni izkazana. V obeh zavodih je tožeča stranka možnost za gibanje redno izkoriščala, kar izhaja tako iz osebnega načrta kot tudi same izpovedbe tožeče stranke. Očitkov v zvezi z neustrezno skrbjo za čistočo tožeča stranka ni dokazala, saj je bilo po izpovedbah prič in tožeče stranke okna mogoče odpirati ter tako sobe ustrezno prezračiti, zaporniki pa so pod nadzorom paznikov sami skrbeli za higieno. Pravilnik o izvrševanju kazni zapora v 32. členu ter Evropska zaporska pravila v točki 19.4 določata, da morajo zaporniki imeti dostop do uporabe tuša najmanj dvakrat tedensko, tako da tožena stranka s svojo prakso sledi tako slovenskim kot evropskim pravilom. Sodišče je tožečo stranko v izpodbijani sodbi pravilno opozorilo, da v zavodih za prestajanje kazni zapora veljajo določena pravila, urejena s Hišnim redom, sama kazen pa nujno pomeni poseg v svobodo gibanja.

11. Skladno z opisanimi bivanjskimi razmerami, toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja ter posledično tudi ni moč vzpostaviti vzročne zveze z zatrjevano škodo. Pritožbeno sodišče kot pravilno ocenjuje odločitev sodišča prve stopnje glede neizkazanosti protipravnosti tožene stranke pri povzročanju takšnih bivalnih in namestitvenih razmer, ki naj bi tožeči stranki prizadele nematerialno škodo v obliki psihičnih težav in duševnih bolečin. Iz zdravstvene datoteke tožeče stranke izhaja, da je imela težave z nespečnostjo zaradi samega obstoja kazenskega postopka, saj se ni počutila krive ter se ni mogla sprijazniti z odvzemom prostosti zaradi preprodaje mamil. Sodišče je pravilno povzelo, da je vsak odvzem prostosti povezan s določeno stisko in neizogibnim elementom trpljenja, kar samo po sebi ne konstituira odškodninske odgovornosti tožene stranke.8 Glede možnosti in dostopa do zdravstvene oskrbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka imela v času pripora in zapora nudeno zdravstveno oskrbo, saj iz izpovedb prič B. B. in C. C. izhaja, da so imeli zaporniki vsako jutro možnost prijave na pregled k zdravniku, prav tako pa je bil enkrat tedensko na voljo pregled pri psihiatru. Tožeča stranka se je redno posluževala teh možnosti, kar je razvidno iz njene zdravstvene kartoteke, njenim prošnjam za obisk pri zdravniku pa je bilo vedno ugodeno. Nasprotno pa tožeča stranka zdravniku ali drugemu organu (strokovnemu delavcu pedagogu, operativni vodji, vodji oddelka in neodvisnim organom, kot je Varuh za človekove pravice) o zatrjevanih slabih bivalnih razmerah nikoli ni potožila in pritožila. To dejstvo je sodišče pravilno upoštevalo pri ugotavljanju tako objektivnih bivalnih in namestitvenih razmer, kot tudi pri njenem subjektivnem dojemanju celotne situacije. Navedbe tožeče stranke, da so se zapisi o morebitnih pritožbah izgubili, niso podprte z dokazi, zato jih sodišče pravilno ni upoštevalo.

12. Pač pa je po oceni pritožbenega sodišča utemeljena pritožbena graja v delu, ki sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka glede ugotavljanja neustreznega zdravljenja v priporu. V času prestajanja kazni zapora je imela tožena stranka težave z nespečnostjo, zaradi česar je večkrat obiskala psihiatra, ki ji je predpisal tablete za spanje ter jo zdravil zaradi anksioznosti. Tekom zdravljenja je tožeča stranka postala odvisna od zdravila Subokson, ki ji je bil predpisan kot terapija za blaženje odtegnitvenih stanj po jemanju antidepresivov in antipsihotikov. Nastanek odvisnosti je v svoji izpovedbi na naroku potrdila tudi lečeča psihiatrinja C. C., ki je tožečo stranko zdravila v zaporu. Tožeča stranka navaja, da je bila terapija neustrezna, saj bi jo namesto z zdravili morali zdraviti z manj invazivnimi metodami oz. bi ji morala psihiatrinja zdravila primerneje predpisovati. V obdobju pred prestajanjem zaporne kazni tožeča stranka ni bila odvisna od nobenih substanc ali zdravil, kar izhaja iz njene izpovedbe, izpovedbe priče vodje zapora A. A. in njene zdravstvene kartoteke. Prvostopno sodišče je štelo, da tožnikova odvisnost od zdravil ni posledica neprimerne zdravstvene oskrbe v zavodu, kar je zaključilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, ki ga je predlagal tožnik, pa je sodišče kot nepotreben zavrnilo. Sodišče nima ustreznega znanja za presojo tožnikovih trditev, zaradi česar bi moralo angažirati izvedenca psihiatrične stroke. V ta namen je tožeča stranka tudi predlagala njegovo postavitev, saj bi lahko slednji neodvisno ocenil ustreznost terapije, česar ležeča zdravnica z izpovedbo, da je tožečo stranko primerno zdravila po svoji lastni presoji, ni mogla storiti. Sodišče je z zavrnitvijo predlaganega dokaza izvedenca psihiatrične stroke zagrešilo bistveno kršitev postopka, ki jo mora v novem sojenju odpraviti. Šele na podlagi navedenega izvedenskega mnenja bo lahko sodišče ugotovilo pravilnost in ustreznost zdravljenja tožeče stranke v času izvrševanja kazni zapora ter napravilo pravilne zaključke o odškodninskem zahtevku.

13. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, saj kršitve ne more samo odpraviti (354. člen ZPP). Navodila so razvidna iz gornje obrazložitve.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 V času trajanja prestajanja kazni zapora je bil v veljavi Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (Ur.l. RS 102/2000 s spremembami). 2 Nikogar se ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati. 3 Tako v sodbah ESČP Muršić proti Hrvaški z dne 20. 10. 2016 ter Sulejmanović proti Italiji z dne 16. 7. 2009. 4 VS RS Sodba II Ips 88/2017 z dne 30. 11. 2017. 5 VSL Sodba II Cp 4587/2010 z dne 23. 3. 2011, VSL sodba II Cp 2119/2017 z dne 7. 2. 2018. 6 »…delali, nekateri po osem ur na dan, ali pa so sodelovali v drugih izobraževalnih in prostočasnih dejavnostih. To je poleg tega, da so bili koristno zaposleni, dodatno zmanjšalo čas, ki so ga preživeli v celicah.« Sodba ESČP Lalič in drugi proti Sloveniji z dne 27. 9. 2011. 7 Criminal detention conditions in the European Union: rules and reality, European Union Agency for Fundamental Rights, 2019, str. 27. 8 Tako tudi VSL Sodba II Cp 1090/2018 z dne 12. 6. 2019.