Jedro

Dejstvo, da sodnik v izvršilnem postopku o ugovoru dolžnika ni odločil skoraj šest let, še ne pomeni, da je ravnal protipravno.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20.12.2007 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je ta od tožene stranke zahteval povrnitev škode v znesku 1.400,41 EUR s pripadki, ki bi mu naj nastala zaradi protipravnega ravnanja sodnika Okrajnega sodišča v Velenju, ki je vodil izvršilni postopek v katerem je tožnik nastopal kot dolžnik in ki bi ga naj predstavljalo sodnikovo ravnanje, ko ta skoraj šest let ni odločil o ugovoru dolžnika zoper sklep o dovolitvi izvršbe.

V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnik navajal, da uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi. V pritožbi je navajal, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da izvršilno sodišče ni ravnalo protipravno. 11. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) določa, da mora sodišče v postopku izvršbe postopati hitro. Navedeno zakonsko določilo je kršilo sodišče prve stopnje, ko je ugovor dolžnika v enostavni izvršilni zadevi reševalo šest let. Ob tem ni mogoče govoriti, da je s tem ravnalo po običajni metodi dela in s potrebno skrbnostjo. Neutemeljeni pa so tudi očitki sodišča prve stopnje tožniku o njegovi pasivnosti. Tožniku je bil celoten dolg odtegnjen že v letu 1997, zato je bil v dobri veri, da je zadeva končana in zato ni imel potrebe za kakšno aktivnost. Nasprotna stranka na pritožbene trditve ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravna izhodišča za presojo protipravnosti sodnikovega ravnanja kot nujne predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti toženke na podlagi čl. 26 Ustave Republike Slovenije in Obligacijskega zakonika, po katerih gre za protipravnost sodnikovega ravnanja takrat, kadar sodnik ne uporabi pri svojem delu jasne določbe zakona, če določen predpis namenoma razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso ali ravnanje sodnika v postopku nima podlage v zakonu ali je sicer v okviru njegovih pooblastil, vendar pa predstavlja njihovo zlorabo. Na podlagi ugotovitev o poteku izvršilnega postopka I 2766/97 pred Okrajnim sodišče v Velenju od izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe do odločitve o ugovoru dolžnika in pošiljatve obvestila ZPIZ-u Slovenije kot dolžnikovem dolžniku o pravnomočnosti sklepa o izvršbi, je sodišče prve stopnje z uporabo in navedbo pravilnih določb ZIZ pravilno presodilo, da je izvršilni sodnik v konkretni izvršilni zadevi posamezna izvršilna dejanja in opravila opravil v skladu z določili ZIZ. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da samo dejstvo, da izvršilni sodnik v konkretni izvršilni zadevi vse od leta 1997 do leta 2003 ni odločil o ugovoru toženca kot dolžnika zoper sklep o dovolitvi izvršbe, ob splošno znanem dejstvu, da je bilo v tem času zaradi velika števila izvršilnih zadev na tem sodišču delovanje sodišča v izvršilnih zadevah upočasnjeno, v smislu zgoraj predstavljene opredelitve protipravnosti ravnanja sodnika glede na naravo sodnikovega dela ne predstavlja protipravnega ravnanja sodnika. Neutemeljeni so pritožbeni očitki pritožnika o materialnopravni zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje, ker bi naj sodišče prve stopnje pri takšni presoji ne upoštevalo določbe 11. čl. ZIZ, ki izvršilnim sodiščem nalaga, da morajo v postopkih izvršbe postopati hitro. Določba 11. čl. ZIZ vsebuje zapis enega od temeljnih načel izvršilnega postopka (načela hitrosti), ki pa se kot takšno neposredno uresničuje preko drugih določb, ki opredeljujejo pogoje in način dovolitve izvršbe in način oprave izvršbe. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje o velikem številu nerešenih izvršilnih zadev na Okrajnem sodišču v Velenju v obravnavanem času (te ugotovitve pritožbeno sicer niso izpodbijane) samo dejstvo, da sodnik v konkretnem izvršilnem postopku skoraj šest let ni odločil o ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe, še ne pomeni, da je ob takem ravnanju ravnal protipravno. Izpostavljena dolžina časa odločanja o ugovoru dolžnika bi sicer lahko predstavljala sojenje v nerazumnem roku in s tem glede na navedeno situacijo na sodišču toženkino odgovornost zaradi morebitne kršitve tožnikovih človekovih pravic. Vendar pa tožnik v konkretnem postopku glede na njegovo izrecno navedbo zadoščenja iz tega naslova ni uveljavljal, zato pa sodišče prve stopnje utemeljeno morebitne takšne podlage morebitne toženkine odgovornosti tudi ni presojalo.

Ob ugotovitvi nepodanosti očitane protipravnosti ravnanja kot nujne predpostavke za podanost odškodninske odgovornosti tožene stranke, je sodišče prve stopnje tako materialno pravno pravilno zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdano sodbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 165. čl. ZPP).