Jedro

Pri odmeri stroškov je potrebno analogno uporabiti 216. člen ZPP in stroške odmeriti po prostem preudarku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek znesek 424,12 EUR zniža na 411,99 EUR in znesek 2.351,92 EUR zniža na 2.284,71 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti univerze v B. za izvedensko delo z dne 23. 12. 2019 priznalo izvedenino v znesku 1.927,80 EUR z 22 % DDV-jem v znesku 424,12 EUR, skupaj 2.351,92 EUR ter zavezalo toženca naj plača izvedenino opredeljeno v I. točki izreka v roku 15 dni.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi toženca v celoti ugodi in spremeni sklep tako, da višino nagrade in stroškov v I. točki izreka sklepa ustrezno zniža. Toženec ne soglaša s priznanjem trikrat po 306,00 EUR za izdelavo pisnega izvedenskega mnenja niti s pavšalno odmero materialnih stroškov v višini 5 % od nagrade. V tem sodnem sporu so bili angažirani trije sodni izvedenci, ki so kot člani komisije za fakultetna izvedenska mnenja izdelali mnenje. Nedvomno je vsak od treh izvedencev moral proučiti celotno medicinsko in nemedicinsko dokumentacijo, ki je bila v danem primeru zelo obsežna. Obsežnost dokumentacije, ki jo mora sodni izvedenec proučiti je upoštevana v okviru različne višine nagrad za študij posameznih obsegov dokumentacije. V izpodbijanem sklepu je sodišče vsakemu od izvedencev priznalo za študij dokumentacije po 255,00 EUR. Toženec soglaša s priznano nagrado za osebni pregled vsakemu izvedencu v višini 51,00 EUR. Toženec ne soglaša s priznano nagrado za izdelavo pisnega izvedenskega mnenja, ki zajema povzetek v celotnem mnenju upoštevane medicinske dokumentacije ter dotedanjega postopka, ki običajno presega pretežni del mnenja (več kot 28 od 34), sledi povzetek ugotovitev iz osebnega pregleda in na koncu izvedensko mnenje in njegova obrazložitev. Nagrada za izdelavo pisnega izvedenskega mnenja zajema poleg časa, ki ga izvedenec porabi za popisovanje ter povzemanje relevantnih podatkov iz spisovne in medicinske dokumentacije ter povzemanje statusov iz osebnega pregleda, tudi intelektualno delo, ki se odraža v sprejemu zaključka, kot tudi predstavitvi razlogov za sprejem le-tega. Glede na stališče pritožbenega sodišča v sklepu Psp 239/2019 toženec sprejema potrebo po priznanju določene denarne odmene za tisti del intelektualne storitve, ki jo posamezni izvedenec angažira v okviru kolegijskega organa, doprinese k sprejemu končnega mnenja. To stališče je seveda mogoče sprejeti predvsem v primerih, ko iz obrazložitve mnenja izhaja opredelitev posameznega izvedenca do medicinskih vprašanj iz področja njegove specialnosti. Ne more pa toženec sprejeti stališča, da je nagrada, ki se prizna izvedencem, ki so člani komisije in izdelajo eno mnenje, enaka kot v primeru, ko so v sodnem postopku postavljeni ločeni izvedenci, ki morajo vsak zase podati samostojno mnenje. Trud predvsem pa čas, ki ga je potrebno vložiti v pripravo celotnega pisnega izvedenskega mnenja je tako nezanemarljiv, pri čemer ga sodišče z novejšo sodno prakso povsem degradira. Delo vseh izvedencev tako tistih, ki sestavijo celotno pisno mnenje kot tistih, ki v mnenju zgolj v zaključku ter obrazložitvi pridajo odstavek ali dva z razlogi za sprejem skupnega stališča iz vidika njihove specialnosti je tako ob takšnem stališču izenačeno. Toženec zato ocenjuje, da bi sodišče pri odmeri nagrad za pisno izdelavo izvedenskega mnenja moralo skladno z določbo 32. člena Pravilnika upoštevati to okoliščino kot drug dejavnik, ki lahko vpliva na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca ter za izdelavo enotnega pisnega izvedenskega mnenja priznati zgolj eno nagrado za izdelavo zahtevnega mnenja. V primeru, ko iz enotnega mnenja izhaja krajša vsebinska opredelitev posameznega izvedenca do medicinskih vprašanj s področja njegove specialnosti, pa kvečjemu priznati nagrado upoštevaje 32. člen Pravilnika za izdelavo pisnega manj zahtevnega mnenja v višini 204,00 EUR.

Glede priznanih materialnih stroškov v višini 5 % od priznane nagrade v višini 91,80 EUR materialnih stroškov pa toženec opozarja, da določba 49. člena Pravilnika odkazuje na predpise, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem postopku, le-ta pa v tretjem odstavku 15. člena določa, da imajo izvedenci in tolmači pravico do povrnitve stroškov za porabljeni material in drugih dejanskih izdatkov v zvezi z opravljenim delom. Slednje pomeni, da morajo izvedenci svoje stroške izkazati in ne omogoča več priznanja materialnih stroškov v pavšalnem znesku kot je to predvideval prej veljavni Pravilnik (Ur. l. RS, št. 88/10 s spremembami) v tretjem odstavku 45. člena. Glede na materialnopravno podlago ne gre za višino v odstotku nagrade, ki sicer nima nujno podlage v dejanskih izdatkih, pač pa bi moralo iti za dejansko izkazane izdatke. Toženec izpostavlja primer iz sodne prakse sklep Cpg 68/2019, ki je ne glede na drugo vrsto spora povsem aplikativen tudi v danem primeru. Sodišče se sklicuje na sklep Psp 239/2019 z dne 6. 11. 2019, pa vendar toženec te odločitve pritožbenega sodišča ne razume kot, da so izvedenci vedno in v vseh primerih upravičeni do 5 % od nagrade. Predmetno odločitev toženec razume v luči konkretnega primera, o katerem so bili materialni stroški odmerjeni v višini 61,20 EUR in ne tako kot v danem primeru, ko so zaradi izredno visoke nagrade ob istem odstotku presegli 91,00 EUR, kar je odločno previsok znesek. Ker pavšalnega priznanja materialnih stroškov nov Pravilnik več ne omogoča, pomeni, da bi morali sodni izvedenci izrecno izkazati stroške primeroma za porabljen papir, stroške za fotokopiranje, tiskanje in poštne stroške. Toliko bolj in takšna zahteva bi morala veljati, kadar gre za enotno mnenje, ki ga pripravi oziroma izdela več izvedencev, s katerim se glede na ostale določbe Pravilnika posamično odmerjajo nagrade za študij spisa, pridobivanje dokumentacije ter pregled tožnika. Pri tem pa ni mogoče pavšalno in čez palec zaključiti, da materialni stroški za pripravo enotnega mnenja znašajo 5 % od odmerjenih nagrad. Nekritično priznanje stroškov v odstotku od nagrade v višini 5 % ni skladno s predpisi, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje, vendar jih po mnenju toženca ni pravilno uporabilo, zaradi česar je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. V konkretnem primeru dejanski stroški niso dosegli priznane višine 91,80 EUR, še manj pa je te stroške izvedenski organ opredeljeno specificiral in izkazal, obrazložitve o priznani višini materialnih stroškov pa ni podalo niti sodišče prve stopnje. Iz tega razloga se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Zgolj pavšalno naštevanje, kaj vse zajemajo materialni stroški ne zadosti kriteriju vsebinsko obrazložene sodne odločbe, ki omogoča preizkus pravilnosti ter predvsem ustreznosti višine priznanih stroškov. Gre za absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višina materialnih stroškov priznana na prvi pogled, ne more odražati materialnih izdatkov in stroškov, potrebnih za izdelavo mnenja. Sodišče se v izpodbijanem sklepu ne opredeli, kaj naj bi ti stroški zajemali. Stroški za papir (mnenje obsega manj kot 40 strani) bi iz tega naslova znašali največ 5,00 EUR, stroški za poštnino 6,00 EUR (gre za eno pošiljko sodišču za mnenje ter vračilo sodnega spisa), za vabilo za stranko 2,00 EUR, za dopis osebnemu zdravniku za zdravstveni karton 2,00 EUR ter za vračilo zdravstvene dokumentacije osebnemu zdravniku 6,00 EUR. Upoštevajoč javno objavljeni cenik p0štnih storitev toženec realno ocenjuje, da izvedenski organ ni imel stroškov s poštnimi storitvami več kot 2,00 EUR. Pri strošku tiskanja so stroški papirja že zajeti pri postavki za papir, upoštevajoč vrednost fotokopiranja glede na obsežnost dokumentacije bi iz tega naslova lahko šlo največ za 14,00 EUR. Stroški računalnika in elektrike, ki je zanemarljiv strošek, ne morejo preseči 5,00 EUR. Ob takšni analizi stroškov toženec ocenjuje, da ti niso mogli preseči 40,00 EUR. Pavšalna ocena 5 % od priznane nagrade, ki je v danem primeru zaradi angažiranja treh izvedencev, za katere jim je sodišče kljub temu, da so pripravili enotno mnenje, priznalo za vsakega ločeno nagrado za izdelavo pisnega izvedenskega mnenja zelo visoko. Gre za plačilo stroškov iz javnih sredstev, zato morajo biti zneski, ki niso s predpisom določeni, določljivi v zneskih in so prepuščeni odmeri upoštevaje dejanske okoliščine, skladni z dejanskimi dejavniki in odmerjenimi na podlagi transparentnih in zaznavnih dejstev in ne odmerjeni na podlagi pavšalnih ocen po merilu odstotka od priznane nagrade.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja delno zmotno uporabilo materialno pravo. Ne gre za absolutno bistvene kršitve, ki jih zatrjuje toženec, niti za tiste, ki bi jih pritožbeno sodišče ugotovilo po uradni dolžnosti.

5. V zadevi je sporna višina denarne nagrade za opravljeno izvedensko delo in višina materialnih stroškov.

6. Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v 249. členu ZPP in Pravilniku, ki velja in se uporablja od 1. 1. 2019 dalje. Ta v prvem odstavku 49. člena določa, da imajo sodni izvedenci, cenilci in sodni tolmači pravico do povrnitve stroškov v sodnem postopku. Navedena določba Pravilnika odkazuje na Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik).

7. Toženec utemeljeno opozarja na spremembo pri ureditvi stroškov glede na prej veljavni Pravilnik. Nova pravna ureditev je bila v pritožbenem postopku že večkrat izpostavljena.1 Določilo prvega odstavka 49. člena Pravilnika določa, da imajo sodni izvedenec, sodni cenilec in sodni tolmač pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem postopku. Pravilnik v tretjem odstavku 15. člena določa, da imajo izvedenci in tolmači pravico do povrnitve stroškov za porabljen material in druge dejanske izdatke v zvezi z opravljenim delom. Ob upoštevanju določbe 49. člena Pravilnika v zvezi z drugim odstavkom 15. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku je potrebno priznati izvedenskemu organu materialne stroške v višini 36,72 EUR, ker je pritožbeno sodišče ocenilo, da so ti dosegli 2 % odmerjene nagrade, s čimer nenazadnje soglaša tudi toženec v pritožbi. Pri odmeri stroškov je potrebno analogno uporabiti 216. člen ZPP in stroške odmeriti po prostem preudarku.2 Nagrada in nadomestilo za stroške brez DDV znaša 1.927,80 EUR. Ker je izvedenski organ zavezanec za DDV, je sodišče priznalo 22 % DDV v višini 411,99 EUR, skupno priznani znesek nagrade in nadomestila za stroške z DDV znaša tako 2.284,71 EUR, ki jih mora toženec plačati izvedenskemu organu v roku 15 dni od prejema elektronskega računa upravičenca.

8. Neutemeljeno pa je nasprotovanje pritožbe priznanju nagrade vsem trem članom izvedenskega organa za izdelavo zahtevnega izvedenskega mnenja v višini 306,00 EUR. Čeprav iz pisnega izvedenskega mnenja niso razvidna ločena mnenja, je vsak od članov izvedenskega organa iz svojega področja specialnosti podal svoje mnenje tako, da se v bistvenih elementih izvedensko mnenje ne razlikuje od mnenj, ki jih (ločeno) podajajo posamezni izvedenci. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je bila tožnica obravnavana s strani vseh treh članov in upoštevane so bile težave iz treh specialnosti. Namen imenovanja izvedenskega organa za podajo izvedenskega mnenja je ravno v enovitem mnenju in v celoviti obravnavi posameznika ter upoštevanju posameznih in vseh zdravstvenih težav obravnavane osebe, razvidnih iz listinske dokumentacije in osebnih pregledov.3 V tem delu pritožba toženca ni utemeljena.

9. Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delo ugodilo in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sklepa.

1 Sklepa Psp 120/2019 z dne 16. 5. 2019, Psp 239/2019 z dne 6. 11. 2019. 2 ZPP v prvem odstavku 216. člena določa, da če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku. 3 Tako tudi Psp 38/2021, Psp 172/2021.