Jedro

V zadevi ni sporno, da je bil Kmetijsko gozdarski zavod Maribor z odločbo tožene stranke kot edini imenovan za pooblaščeno organizacijo za izvajanje kontrole nad ekološko pridelavo oziroma predelavo kmetijskih pridelkov oziroma živil po 4. alinei petega odstavka 19. člena Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2001. V zadevi tudi ni sporno, da Združenje sonaravnih kmetov Slovenije, na potrdilo katerega se sklicuje tožeča stranka, ni bilo pooblaščeno za izdajo poročila oziroma certifikata, ki dokazuje upoštevanje predpisa o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil v letu 2001. Glede na navedeno so ugovori tožeče stranke, da bi tožena stranka to potrdilo morala upoštevati kot veljavno, neutemeljeni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevek tožeče stranke za neposredna plačila SKOP – ekološko kmetovanje za leto 2001 na površini 13,33 ha.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja z odločbo št. 321-22-046608-2001 z dne 17. 9. 2002 zavrnila vlogo tožeče stranke za neposredna plačila za leto 2001. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je dne 24. 7. 2007 izdalo odločbo št. 321-17-1785/2002 s katero je pod točko 1. delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in delno odpravilo izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 17. 9. 2002, pod točko 4. izreka pa zavrnilo zahtevek tožeče stranke za neposredna plačila za ukrep SKOP – ekološko kmetovanje za leto 2001 na površini 13,33 ha. Upravno sodišče RS, Oddelek v Novi Gorici je na tožbo tožeče stranke s sodbo opr. št. U 365/2007-15 z dne 27. 5. 2009 izpodbijano odločbo upravnega organa druge stopnje z dne 24. 7. 2007 v točki 4. odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem je bilo dne 23. 10. 2009 ponovno odločeno. Upravno sodišče RS, Oddelek v Novi Gorici je s sodbo III U 436/2009-13 z dne 15. 12. 2010 tožbi tožeče stranke zoper odločbo z dne 23. 10. 2009 ponovno ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo v ponoven postopek z navodilom, da naj, če meni, da tožeča stranka s predloženim potrdilom ne dokazuje upoštevanja predpisov o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil v letu 2001, pozove, da to dejstvo izkaže s certifikatom pooblaščene organizacije, po zahtevani dopolnitvi pa naj predmetno vlogo presodi še po vsebini. Tožena stranka je v ponovnem postopku pozvala tožečo stranko, da predloži certifikat pooblaščene organizacije (kmetijsko gospodarskega zavoda v Mariboru – KGZ Maribor), s katerim bo dokazala, da je v letu 2001 upoštevala predpise o ekološki predelavi. Tožeča stranka je predložila dokaz pravnega naslednika KGZ Maribor, iz katerega izhaja, da se je v certificiranje ekološkega kmetijstva prijavila šele 30. 1. 2002, saj ima od tega dne z njim sklenjeno pogodbo tako, da ne more izdati zahtevanega potrdila, saj se je v kontrolo prijavila šele z januarjem 2002. Glede na to, da tožeča stranka v danem roku ni predložila certifikata zahtevanega po 4. alinei petega odstavka 19. člena Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2001 (v nadaljnjem besedilu Uredba), je zahtevo tožeče stranke za dodelitev sredstev za neposredna plačila za ukrep SKOP – EK za leto 2001 zavrnila, saj tožeča stranka ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu. V tožbi povzema potek celotnega postopka in ugovarja zaključku tožene stranke, da ni predložila ustreznega certifikata, zato je bil poziv, da predloži certifikat KGZ Maribor, ki je bila edina pooblaščena organizacija za opravljanje ekološke kontrole neutemeljen. Pri presoji zakonitosti odločitve tožene stranke je namreč treba izhajati iz nespornih dejstev, da je morala vlogo z ustreznim certifikatom, ki dokazuje upoštevanje predpisov o ekološki predelavi, predložiti toženi stranki do 30. 9. 2001, KGZ Maribor pa je bil z odločbo tožene stranke imenovan za pooblaščeno organizacijo za izvajanje kontrole nad ekološko predelavo šele 25. 9. 2001. Sklep o imenovanju je bil objavljen v Uradnem listu RS šele 19. 10. 2001. KGZ je sicer v letu 2001 izdajal ustrezna potrdila o izpolnjevanju pogojev za ekološko oziroma sonaravno kmetovanje vendar na podlagi 18. člena Uredbe Vlade RS o uvedbi finančnih intervencij za ohranjanje in razvoj kmetijstva ter proizvodnjo hrane za leto 1999 objavljenem v Uradnem listu 13. 2. 1999. Tožeča stranka ni vedela niti mogla vedeti, da bo za leto 2001 za pooblaščeno organizacijo minister imenoval KGZ Maribor. Na podlagi citirane uredbe iz leta 1999 je izdajalo potrdila o izpolnjevanju pogojev za ekološko oziroma sonaravno kmetovanje tudi združenje sonaravnih kmetov. V letih 1999 in 2000 so ji bila na podlagi teh potrdil, odobrena sredstva. Tako ne obstajajo zadržki, da tožena stranka ne bi upoštevala potrdila navedenega združenja z dne 30. 6. 2001. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji naloži, da ji izplača sredstva iz naslova neposrednih plačil za ukrep SKOP – Ekološko kmetovanje za leto 2001 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev, sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2001 (v nadaljnjem besedilu Uredba), ki jo je Vlada Republike Slovenije izdala na podlagi 6., 7. in 126. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme) zaradi ureditve kmetijskih trgov in uresničevanja programov kmetijske strukturne politike, v 19. členu opredeljuje postopke uveljavljanja neposrednih plačil, opredeljenih v predpisu o slovenskem kmetijsko okoljskem programu in uvedbi neposrednih plačil za ukrepe v letu 2001 (v nadaljnjem besedilu ukrepi SKOP). Med drugim v 9. odstavku 19. člena določa, da mora upravičenec posredovati poročilo oziroma certifikat, ki dokazuje upoštevanje predpisa o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih živil v letu 2001, ki ga izda pooblaščena organizacija za kontrolo.

V zadevi ni sporno, da je bil Kmetijsko gozdarski zavod Maribor z odločbo tožene stranke št. 321-01-42/1 z dne 25. 9. 2001, kot edini, imenovan za pooblaščeno organizacijo za izvajanje kontrole nad ekološko pridelavo oziroma predelavo kmetijskih pridelkov oziroma živil po 4. alinei petega odstavka 19. člena Uredbe. V zadevi tudi ni sporno, da Združenje sonaravnih kmetov Slovenije, na potrdilo katerega se sklicuje tožeča stranka, ni bilo pooblaščeno za izdajo poročila oziroma certifikata, ki dokazuje upoštevanje predpisa o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil v letu 2001. Glede na navedeno so ugovori tožeče stranke, da bi tožena stranka to potrdilo morala upoštevati kot veljavno, neutemeljeni.

Sodišče pri tem pripominja, da je predmet tega upravnega spora odločitev tožene stranke o izpolnjevanju pogojev za dodelitev sredstev SKOP, ki tožeči stranki niso mogla biti dodeljena, ker ni izpolnjevala s predpisi določenih pogojev. Drugačno tolmačenje bi namreč privedlo v neenak položaj druge pridelovalce, katerih vloge so bile zavrnjene, ker niso izpolnjevali predpisanih pogojev. Glede na vse povedano tudi zatrjevanje tožeče stranke, da je potrdilo Združenja sonaravnih kmetov Slovenije v predhodnih letih zadostovalo, na samo odločitev v tej zadevi ne more vplivati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. členom ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Vsaka stranka, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi svoje stroške postopka glede na to, da je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.