Jedro

Iz navedb toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer jasno izhaja njena ocena o tožnikovem prispevku k slovenski kulturi, vendar pa za to oceno ne navaja praktično nobenih razlogov.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 1030-7/2014/6 z dne 17. 7. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 272,06 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožniku ne dodeli republiške priznavalnine. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnikovo vlogo za dodelitev priznavalnine obravnavala strokovna komisija za področje vizualne umetnosti, ki meni, da je tožnik s svojim minulim in pestrim delovanjem na likovnem področju sicer prispeval k slovenski kulturi, da pa njegovo ustvarjalno delo ni prepoznavno po izjemnem prispevku in profesionalnosti in ne izpolnjuje pogojev za dodelitev priznavalnine. Tožnikov prispevek k slovenski kulturi s slikarskim in grafičnim opusom ter zanimivim in kreativnim kiparskim opusom je sicer razviden, odločilnega in trajnega pomena, ki bi izkazoval izjemnost njegovega prispevka pa kljub vzporednemu delovanju na področju izobraževanja in integracije invalidnih oseb komisija ne potrjuje, ne po prepoznavnosti in odločilnem vplivu na razvoj slovenske kulture, kakor tudi ne po izvirnem avtorskem pristopu. Poleg tega tožnik za svoje delovanje na likovnem področju ni prejel nobene strokovno utemeljene nagrade, ne doma ne v tujini, zato strokovna komisija ne more podpreti dodelitve priznavalnine. Tožnik je po tem, ko je bil seznanjen z mnenjem komisije, svojo vlogo dopolnil še s tremi strokovnimi mnenji, ki pa po mnenju komisije ne izkazujejo novih dejstev, ki bi utemeljevala spremembo prvotnega mnenja. Na podlagi spisne dokumentacije in po presoji mnenja strokovne komisija tudi minister, pristojen za kulturo ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev republiške priznavalnine.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne omogoča njenega preizkusa. Toženka namreč ni obrazložila neizpolnjevanja kriterijev za dodelitev priznavalnine, poleg tega pa je prišla sama s seboj v nasprotje, ko je po eni strani ugotovila tožnikov prispevek k slovenski kulturi, po drugi strani pa le pavšalno navedla, da tožnik ni pomembno prispeval k slovenski kulturi oziroma ni odločilno vplival na njen razvoj. To poleg pomanjkljivosti in pavšalnosti pomeni tudi, da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Tudi poziv tožniku, naj se izjasni do stališča strokovne komisije in predloži morebitno dodatno dokumentacijo, ni bil konkretiziran.

Poleg tega tožnik meni, da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje in se pri tem sklicuje na strokovna mnenja, ki jih je priložil k vlogi za dodelitev priznavalnine, tožbi pa prilaga tudi mnenji akademskega kiparja A.A. in umetnostnega zgodovinarja ter publicista dr. B.B. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek, prijavlja pa tudi stroške upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja pogoje za dodelitev republiške priznavalnine, meni, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni „nasprotovanj, ki bi ogrožala zakonitost odločitve“ in v bistvenem ponavlja razloge iz izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 90. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) lahko minister upokojenemu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Po četrtem odstavku istega člena podrobnejše pogoje in postopek za pridobitev republiške priznavalnine predpiše vlada.

Na podlagi tega zakonskega pooblastila je vlada sprejela Uredbo o republiških priznavalninah na področju kulture (v nadaljevanju Uredba), ki v 3. členu določa, da se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev, za kar predloži dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju in dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti oziroma enciklopedične zapise oziroma vrednotenja v strokovni literaturi.

ZUJIK torej določa temeljne pogoje za dodelitev republiške priznavalnine (posebej pomemben prispevek k slovenski kulturi; pokojnina, ki ni ustrezna danemu prispevku), podzakonski akt pa še podrobnejše kriterije za ugotavljanje izpolnjenosti teh pogojev. Tako kljub temu, da iz zakonskega besedila izhaja, da ZUJIK zgolj dopušča dodelitev priznavalnine (minister „lahko“ dodeli priznavalnino), ne gre za odločanje po prostem preudarku, temveč za vsebinsko presojo izpolnitve zakonskih pogojev iz prvega odstavka 90. člena ZUJIK, torej za pravno vezano odločanje.

Vendar pa je odločanje o pomembnosti prispevka vlagatelja k slovenski kulturi strokovno vprašanje, kar ZUJIK še poudarja s tem, da ministrovo odločanje o tem vprašanju veže na posvetovanje s strokovno komisijo.

V takih primerih je sodna presoja izpolnjevanja vsebinskih kriterijev zadržana, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. To pomeni, da sodišče pristojnemu organu pri presoji takih kriterijev pušča določeno polje proste presoje, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava pa njegovo odločitev odpravi le v primeru, če je njegova argumentacija očitno nerazumna (prim. npr. sodbe Upravnega sodišča RS, I U 1333/2009, I U 936/2013 in U 1757/2008). Da pa bi bil preizkus razumnosti argumentacije sploh mogoč, mora biti odločba ustrezno obrazložena.

Iz navedb toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer jasno izhaja njena ocena o tožnikovem prispevku k slovenski kulturi, vendar pa toženka za to oceno ne navaja praktično nobenih razlogov. Edina izjema od tega sta navedbi, da tožnikovega vpliva na slovensko kulturo ne izkazuje njegov izviren avtorski pristop ter da tožnik za svoje delovanje na likovnem področju ni prejel nobene strokovne utemeljene nagrade, ne doma ne v tujini.

Tako iz tožnikovih navedb v dopolnitvi k vlogi za dodelitev priznavalnine kot iz dokumentacije, ki jo je priložil k vlogi, izhaja, da se tožnik med drugim sklicuje na Zlato paleto, ki jo je prejel na skupni razstavi Zveze likovnih društev Slovenije, in ki je najvišje priznanje tega društva. V skladu s povedanim se sodišče ne spušča v oceno pomena te nagrade, morala pa bi to oceno opraviti toženka, še posebno, ker gre za enega izmed kriterijev iz 3. člena Uredbe in ker kljub tožnikovim navedbam ugotavlja, da tožnik za svoje delovanje ni prejel nobene strokovno utemeljene nagrade. Glede na navedeno je ta ugotovitev ostala povsem neobrazložena.

Ocene drugega izmed kriterijev iz 3. člena Uredbe, namreč dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti oziroma enciklopedičnih zapisov oziroma vrednotenja v strokovni literaturi, v obrazložitvi izpodbijane odločbe sploh ni, čeprav se tožnik tako v vlogi, kot v njeni dopolnitvi in tudi v tožbi sklicuje na vrsto strokovnih mnenj o svojem delu. Sodišče ponovno poudarja, da se do teh strokovnih mnenj ne opredeljuje ne po vsebini, ne po tem, ali sploh ustrezajo kriteriju „dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti“, meni pa, da bi to v okviru obrazložitve izpodbijane odločbe morala storiti toženka.

Edini preostali argument iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da namreč tožnikovega odločilnega prispevka k slovenski kulturi ne utemeljuje izvirnost njegovega avtorskega pristopa, sam po sebi, brez kakršnekoli dodatne utemeljitve oziroma obrazložitve, po presoji sodišča zaradi popolne nedoločnosti oziroma pavšalnosti ne ustreza kriteriju razumne obrazložitve. Sodišče zato ugotavlja, da izpodbijane odločbe tudi ob upoštevanju prej opisanih standardov zadržane presoje izpolnjevanja vsebinskih kriterijev ni mogoče preizkusiti, kar se v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vedno šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo organu, ki je to odločbo izdal, v ponoven postopek.

V ponovljenem postopku bo morala toženka na podlagi kriterijev iz 3. člena Uredbe določno ovrednotiti okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, ter na njihovi podlagi oceniti pomembnost njegovega prispevka k slovenski kulturi. Pri tem sodišče – kot že večkrat v tej sodbi – poudarja, da gre pri tej presoji za strokovno vprašanje, pri katerem ima toženka na voljo določeno polje proste presoje, mora pa biti odločitev obrazložena do take mere, da omogoča preizkus, ali izpolnjuje temeljni kriterij razumnosti oziroma da izključuje arbitrarnost pri odločanju.

Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo prijavljeni stroški v znesku 223,00 EUR, (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z zahtevanim 22 % DDV. Prijavljeni stroški so sicer nižji od zneska, ki ga v takem primeru priznava Pravilnik, vendar bi sodišče, če bi prisodilo znesek iz Pravilnika, odločilo prek postavljenega zahtevka. Plačano sodno bo sodišče vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).