Jedro

Tožnici del plač, s katerimi so bile vplačane delnice oz. obveznice za notranji odkup, ni bil upoštevan pri izračunu pokojninske osnove, kot je razvidna iz dokončne odločbe z dne 16. 1. 2003. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da bi morala tožena stranka v skladu s 183. členom ZPIZ-2, ki omogoča razveljavitev oz. spremembo dokončne odločbe, odločiti o spremembi dokončne odločbe z dne 16. 1. 2013 in tožnici ponovno odmeriti starostno pokojnino.

V bistveno enaki zadevi je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 presodilo, da tako ZPIZ/92 kot sedaj veljavni ZPIZ-2 urejata posebno izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega je mogoče zahtevati ponovno odmero pokojnine, in sicer v primerih, da se odpravijo morebitna prikrajšanja, ki so nastala zaradi uporabe 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, torej zaradi neupoštevanja dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup v primeru lastninskega preoblikovanja podjetij. Ustavno sodišče RS je ob ugotovitvi, da ZPIZ-1 takega izrednega pravnega sredstva ne vsebuje, določilo, da zavod (tožena stranka) odmeri pokojnino po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2, ne glede na to, koliko časa je preteklo od dokončnosti odločbe o priznanju in odmeri pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 1. 2014 in št. ... z dne 9. 8. 2013 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Toženi stranki je naložilo, da o spremembi dokončne odločbe št. ... z dne 16. 1. 2003 odloči s posebno upravno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da s tem, ko se je sodišče prve stopnje odločilo, da so podani pogoji za spremembo dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 16. 1. 2003 zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo tožnice, je zmotno uporabilo določbo 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s sprem.). Dejstvo je, da je v času tožničine upokojitve veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.), ki je v prvem odstavku 39. člena določal, da se pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oz. zavarovalnih osnov, od katerih so bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Na podlagi četrtega odstavka pa se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oz. osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Tožnici je bila starostna pokojnina priznana z odločbo z dne 16. 1. 2003. Pri določitvi višine pokojninske osnove ter odmeri pokojnine je tožena stranka skladno z določbo 203. člena ZPIZ-1 upoštevala podatke o plači iz leta 1992, ki jih je delodajalec sporočil, skladno s takrat veljavnimi predpisi, to je ob upoštevanju takrat veljavne določbe 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s sprem.) Po tej določbi za izračun pokojninske osnove ni bilo mogoče upoštevati med drugim tudi prejemkov iz delovnega razmerja, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup ali za večanje lastniškega kapitala pri izplačevalcu v postopku lastninskega preoblikovanja. Na zahtevo pooblaščenega revizorja tožene stranke je zavezanec za dejanje podatkov, to je tožničin delodajalec, iz obrazca M-4 za leto 1992 izločil zneske delnic. Ta popravljeni podatek je bil tudi vnesen v matično evidenco zavarovancev z obrazcem M-4. Tožničin delodajalec popravi obrazcev M-4 za leto 1992 ni nasprotoval. Navedeni obrazec pa je se je v času tožničine upokojitve uporabil kot pravilen, saj gre za javno listino. Obrazec M-4 za leto 1992 vse do upokojitve tožnice v letu 2003, ko se ji je izračunala pokojninska osnova, ni bil popravljen. Tožena stranka je tako tožnici starostno pokojnino odmerila na podlagi podatkov o plačah, ki so bili prijavljeni z obrazcem M-4 s strani tožničinih delodajalcev v skladu s takrat veljavno zakonodajo. Dejansko stanje je bilo ob uveljavitvi pravice do starostne pokojnine pravilno ugotovljeno, saj so se upoštevala dejstva, ki so izhajala iz matične evidence zavarovancev. Zato je odločitev sodišča, da je tožena stranka očitno napačno ugotovila dejansko stanje v škodo tožnice, materialnopravno zmotna. Poleg tega v konkretni zadevi tudi materialne določbe zakona, na podlagi katerega je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine, niso bile kršene. Delodajalec A. je šele v letu 2008 javil spremembo podatkov o plači za leto 1992. To pa pomeni, da gre za naknadno sporočeno dejstvo, ki dokazuje, da ob uveljavitvi tožničine pravice do starostne pokojnine v letu 2003, dejansko stanje ni bilo očitno napačno ugotovljeno v škodo tožnice. Zaradi tega ni podana podlaga za spremembo odločbe z dne 16. 1. 2013 na podlagi 183. člena ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje se sicer sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I 292/98-23 z dne 10. 7. 2002, vendar pa iz navedene odločbe med drugim tudi izhaja, da se vprašanje pravilnosti vnesenih podatkov presoja izključno na podlagi tega, ali so bila sredstva izplačana po osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke po takrat veljavnih predpisih. Tožena stranka ob upokojitvi tožnice ni imela možnosti preverjati, ali so bila izplačila v postopku lastninskega preoblikovanja izvršena v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za osebne dohodke, saj ta izplačila niso bila sporočena v matično evidenco, to pa iz razloga, ker so bila izločena že v letu 1992. Delodajalec vštetja spornih zneskov do upokojitve tožnice ni zahteval. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je tožena stranka v upokojitveni odločbi z dne 16. 1. 2003 storila napako in tožnici pokojnine ni odmerila v višini, kot jo je določala takratna zakonodaja. Odločba je sicer postala pravnomočna, vendar pa ZPIZ-2 v 183. členu omogoča, da se takšne napake odpravijo, saj je to ne samo v interesu tožnice, ampak tudi v javnem interesu v skladu z načelom pravne države in pravičnosti. Zaradi napake je poseženo v ustavne pravice tožnice in sicer do zasebne lastnine in do socialne varnosti ter do pričakovanih in pridobljenih pravic. Tožnica uveljavlja zahtevo za spremembo odločbe zaradi razlike v pokojnini.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 1. 2014, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 9. 8. 2013. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da se predlog za spremembo dokončne odločbe št. … z dne 16. 1. 2003, zavrne. Tožnica je namreč pri toženi stranki zahtevala spremembo dokončne odločbe z dne 16. 1. 2013, s katero ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine.

7. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje med strankama ni sporno, da so se neizplačane plače delavcem A. v letu 1992, med drugim tudi tožnici, izplačale v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in da se zato, kot je bilo ugotovljeno v zapisniku o opravljeni reviziji 4. 2. 2009, zavarovancem upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Tožnici del plač, s katerimi so bile vplačane delnice oz. obveznice za notranji odkup pri izračunu pokojninske osnove, kot je razvidna iz pravnomočne odločbe z dne 16. 1. 2003, ni bil upoštevan. Odprto pa je vprašanje, ali ima tožnica učinkovito pravno sredstvo za zavarovanje svojih pravic, torej za dosego ponovne odmere pravnomočno priznane pokojnine.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča 183. člen ZPIZ-2 omogoča razveljavitev oz. spremembo dokončne odločbe tudi v predmetni zadevi. V prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bi morala tožena stranka v skladu z omenjeno določbo odločiti o spremembi dokončne odločbe z dne 16. 1. 2013 ter tožnici ponovno odmeriti starostno pokojnino. Da je odločitev pravilna, kaže tudi kasneje sprejeta odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015. V bistveno enaki zadevi je Ustavno sodišče RS presodilo, da tako ZPIZ/92 kot sedaj veljavni ZPIZ-2 urejata posebno izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega je mogoče zahtevati ponovno odmero pokojnine in sicer v primerih, da se odpravijo morebitna prikrajšanja, ki so nastala zaradi uporabe 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, torej zaradi neupoštevanja dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup v primeru lastninskega preoblikovanja podjetij. Ustavno sodišče RS je ob ugotovitvi, da ZPIZ-1 takega izrednega pravnega sredstva ne vsebuje določilo, da zavod (tožena stranka) odmeri pokojnino po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2, ne glede na to, koliko časa je preteklo od dokončnosti odločbe o priznanju in odmeri pokojnine. Ustavno sodišče RS opozarja, da je s tem, ko ZPIZ-1 ni uredil takega izrednega pravnega sredstva, povzročil neenak položaj, saj je prej in sedaj dopustil obstoj posebnega izrednega pravnega sredstva, ki omogoča odpravo protiustavnosti, ugotovljene z odločbo Ustavnega sodišča RS.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.