Jedro

Rok iz 23. člena ZZT je materialni zakonski rok in s potekom tega roka je tožnik izgubil pravico do osebnega delovnega dovoljenja pod pogoji, določenimi v 23. členu zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Republiški zavod za zaposlovanje, Območna enota je z odločbo z dne 26.10.1994 zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo osebnega delovnega dovoljenja po 23. členu zakona o zaposlovanju tujcev. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti navedeni odločbi 1. stopnje, odločbo 1. stopnje pa je odpravila ter tožnikov zahtevek za izdajo osebnega delovnega dovoljenja zavrgla. Sprejeto odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja 5.11.1992. Rok za vložitev prošenj po 23. členu navedenega zakona je potekel 15.10.1992, to je 90 dni po uveljavitvi zakona. Daljši rok za vložitev prošenj je zakon določil v 24. členu samo za osebe, ki so vložile vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92) in jim je bila izdana negativna odločba po uveljavitvi zakona o zaposlovanju tujcev, pri tožniku pa ne gre za tak primer. Rok, določen v 23. členu zakona, je materialni prekluzivni rok, in z njegovim potekom je prenehal obstajati eden od pogojev za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja po 23. členu zakona. Ker zaradi zamude roka za vložitev prošnje za izdajo osebnega delovnega dovoljenja ni bilo več pogojev za uvedbo postopka, bi moral organ prve stopnje tožnikov zahtevek zavreči po 2. odstavku 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (dalje: ZUP), ne pa o zahtevi odločati meritorno, s čemer je napačno uporabil procesni predpis. Zato je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 243. člena ZUP prvostopno odločbo odpravila, pritožbo zavrnila in tožnikovo zahtevo za izdajo osebnega dovoljenja zavrgla.

Tožnik v tožbi navaja, da v Sloveniji živi že skoraj 19 let. V mesecu novembru 1992 je vložil vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, vendar do sedaj o zadevi še ni bilo odločeno. V Sloveniji se je rodila tudi hčerka, ki obiskuje srednjo šolo. S hčerko živita v hiši, katero sta zgradila z bratom in tukaj živita tudi mati in očim. Zaveda se sicer, da ne bo dobil dela, vendar si želi urediti osebne dokumente, da bi lahko odšel v Nemčijo. Napačna je ugotovitev organa prve stopnje, da nima dovolj delovne dobe, saj ni bila upoštevana delovna doba iz "stare delovne knjižice", v kateri je zapisana delovna doba, dosežena v nekaj podjetjih. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik ne izpodbija ugotovitve obeh organov, da je prošnjo izdajo osebnega delovnega dovoljenja vložil 5.11.1992. Ta odločilna dejanska ugotovitev se tudi ujema s podatki v upravnih spisih. Zato sodišče ne dvomi v sprejeti zaključek tožene stranke, da je tožnik zamudil rok za vložitev prošnje za izdajo osebnega delovnega dovoljenja, določenega v 23. členu zakona o zaposlovanju tujcev (Ur. l. RS, št. 33/92, dalje: ZZT), ki je potekel 15.10.1992 (to je 90 dni po uveljavitvi zakona). Tožnik tudi ne izpodbija nadaljnje ugotovitve, da pri njem ne gre za primer podaljšanja tega roka, urejenega v 1. odstavku 24. člena cit. zakona, ki se nanaša na osebe, katere so zaprosile za državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Nasprotno tožnik je tožbi priložil potrdilo Oddelka za notranje zadeve občine z dne 4.11.1992, s katerim ta organ potrjuje, da je tožnik vložil prošnjo za pridobitev državljanstva po 10. členu zakona. Ker je torej tožnik prošnjo za osebno delovno dovoljenje vložil po preteku zakonskega roka določenega v 23. členu ZZT in ne gre za primer iz 24. člena tega zakona, je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Rok iz 23. člena ZZT je namreč materialni zakonski rok in s potekom tega roka je tožnik izgubil pravico do osebnega delovnega dovoljenja pod pogoji, določenimi v 23. členu ZZT, zato ni bilo pogojev za vodenje postopka. Iz tega razloga tudi ni pomembno, koliko delovne dobe ima tožnik v Republiki Sloveniji. Vsi ostali tožbeni ugovori pa so irelevantni in na odločitev ne morejo vplivati.

Iz navedenih razlogov je moralo sodišče neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).