Jedro

Tožena stranka je bila A. A. dolžna izplačevati plače na transakcijski račun in njene navedbe o tem, da ji je plačevala "na roke", niso relevantne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje (1.) odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opravilna številka VL 21082/2017-2 z dne 16. 3. 2017 razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka in (2.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 4. 2016 do prenehanja obveznosti, v roku petnajstih dni ter (3.) toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 285,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi, podredno pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka se vsebinsko pritožuje le zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe. V pritožbi uveljavlja, (1.) da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker se je oprlo samo na pogodbo med dvema strankama, ne da bi upoštevalo, da je spor nastal zaradi tretje osebe, ki je neposredno povezana s pogodbo, to je A. A. Ta po njenih navedbah ni izpolnila svojih obveznosti, tožena stranka je v razmerju do nje nastopala kot delodajalec. Toženi stranki je dvakrat nastala škoda, prvič zaradi kršitve pogodbe in drugič zaradi njene obveznosti kot delodajalca do fizične osebe, delojemalca. (2.) Da mora sedaj ona sama kot podpisnica pogodbe s tožečo stranko zaradi škode, ki ji je nastala v zvezi z A. A., nositi breme te škode, čeprav je zaradi pomanjkljivih pogodbenih določil pogodbe, ki jo je sklenila s tožečo stranko, ta po njenem mnenju nična. V praksi so se pokazale nepravilnosti, za katere ob sklenitvi pogodbe ni vedela in ni mogla vedeti.

6. Pravdni stranki sta 7. 3. 2015 sklenili Pogodbo o izvedbi projekta v okviru programa „Iz faksa takoj praksa“. Predmet te pogodbe je bilo sofinanciranje prvih zaposlitev mladih brezposelnih oseb, namen pogodbe je bil uresničen, če je zaposlitev osebe trajala neprekinjeno 12 mesecev za polni delovni čas (2. člen pogodbe). Poleg tega je bila tožena stranka dolžna zaposlenemu redno izplačevati plačo in plačevati prispevke ter dohodnino na transakcijski račun (7. člen pogodbe). Tožena stranka je na podlagi te pogodbe zaposlila A. A. V postopku je bilo sporno, ali je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti po pogodbi, pri čemer je A. A. na transakcijski račun prejela le dve plači. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na listinske dokaze in na prepričljivo izpoved A. A. 7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno presojalo o dejanskem stanju, je neutemeljen. Pogodba o izvedbi projekta v okviru programa „Iz faksa takoj praksa“ je pod določenimi pogoji omogočalo zaposlitev mlade brezposelne osebe, za najmanj 12 mesecev neprekinjeno, s polnim delovnim časom, za kar je delodajalec pridobil subvencijo v višini 6.000,00 EUR. Tožeča stranka je toženi stranki kot delodajalcu na podlagi te pogodbe plačala 6.000,00 EUR dne 26. 6. 2015, kar ni sporno. A. A. se je v program vključila kot tretja oseba, katere delodajalec je bila tožena stranka. Višje sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožena stranka A. A. na transakcijski račun izplačala zgolj dve plači, v mesecu aprilu 2015 za mesec marec in v mesecu juniju 2015 za mesec april (A14). Tega tožena stranka v pritožbi niti ne zanika. Tožena stranka je bila A. A. dolžna izplačevati plače na transakcijski račun in njene navedbe o tem, da ji je plačevala „na roke“, niso relevantne. Tudi če bi tožena stranka A. A. dejansko izplačevala plačo „na roke“, je to v nasprotju s pogodbenimi določili, kar je pravilno in jasno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Tožena stranka pa ni izkazala, da naj bi A. A. karkoli izplačala na roke niti ni predložila nobenih dokazil o tem.

8. Tožena stranka navaja, da je pogodba, sklenjena na tak način, nična, ker toženi stranki ne omogoča enakopravnega sodnega varstva in ji povzroča škodo, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe o delu, ki je temelj delovnega razmerja. Navaja tudi, da je dejanski spor nastal zaradi tretje osebe, ki je neposredno povezana s pogodbo, saj je bila pogodba sklenjena zaradi nje in v njeno dobro. Zgolj navedbe tožene stranke ne zadostujejo za dokaz o obstoju škode, ki naj bi ji nastala zaradi A. A. Vsekakor pa gre tu za razmerje med toženko in njeno delavko, ki na toženkine obveznosti do tožeče stranke ne vpliva. Ob tem tožena stranka niti ne pove, kakšne naj bi bile kršitve zaposlene delavke. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za eno leto, da pa bi jo toženka ali njena delavka odpovedali, pa niti ne zatrjuje. Pogodba s tožečo stranko je bila sklenjena ob pogoju redne zaposlitve ene delavke za poln delovni čas ob rednem mesečnem plačevanju plače na transakcijski račun delavke ter plačilu prispevkov in dohodnine. V takih določilih ni nič ničnega, saj to ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralo (primerjaj 86. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Ob tem ni odveč poudariti, da je tožeča stranka toženo stranko pozvala k odpravi nepravilnosti, na kar se le-ta ni odzvala. Zato je zahtevala vračilo prejetih sredstev in končno ji je poslala še opomin pred tožbo, kar vse je ugotovilo že sodišče prve stopnje, pa se tožena stranka niti na to ni odzvala. Prav tako ni niti trdila, da bi delavki delovno razmerje prenehalo zaradi krivdne odpovedi.

9. Tožena stranka je kršila pogodbena določila s tem, ko A. A. denarja za opravljeno delo ni nakazovala na transakciji račun in ko ji je izplačala zgolj dve plači, kar je podrobno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tako je povsem jasno, da je neupravičeno prejela vtoževani znesek kot subvencijo za sofinanciranje zaposlitve A. A. Denar je prejela, tožeča stranka jo je opozorila, naj izpolni pogodbo, pa tega ni storila. Prav tako tudi niso bili plačani prispevki, čemur tožena stranka niti ne nasprotuje. Tožeča stranka je tako ravnala pravilno, ko je zahtevala povrnitev (sorazmernega dela) prejetih sredstev, saj pogodba s strani tožene stranke ni bila izpolnjena skladno s pogodbenimi določili in je nastopila njena obveznost vračila neupravičeno prejetih sredstev po 10. členu pogodbe z dne 7. 3. 2015. 10. Izrecno navedeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).