Jedro

Če je sodišče odpravilo odločbo tožene stranke, ker je ta že začela redni azilni postopek, nato pa je odločbo oprla na določbo, ki ureja pospešeni azilni postopek, v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo tožena stranka ne more ponovno odločati v pospešenem azilnem postopku. Postopek se v zvezi s sodbo nadaljuje tam, kjer je bil pred sodbo, torej iz rednega ni mogoče več preiti v pospešeni azilni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03, 85/05 odl. US, 17/06, 37/06 odl. US) v zvezi s 3. in 4. točko 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 17.3.2006, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 185/2006-2 z dne 15.2.2006, s katero je bila potrjena sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 2555/2005-6 z dne 14.12.2005, s katero je prvostopno sodišče ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke v tej zadevi z dne 16.11.2005 ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, ponovno v pospešenem postopku odločila, da je iz tožnikove prošnje za azil očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Izpodbijano odločbo je izdala na podlagi 2. in 4. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, in sicer ker mu v izvorni državi ne grozi preganjanje in ker lahko poišče zaščito v delu svoje izvorne države, kjer razmere ustrezajo kriterijem iz 10. alinee 2. člena ZAzil. Prvostopno sodišče je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v nov postopek zato, ker je v svoji prvotni odločbi z dne 16.11.2005 svojo odločitev oprla tudi na poročila, ki jih je pridobila o stanju v tožnikovi izvorni državi, to je Makedoniji, in ni odločala samo na podlagi tožnikove prošnje za azil. Zato ji je že prvostopno sodišče naložilo, da v ponovljenem postopku tožniku predstavi pridobljena poročila ter mu da možnost, da se o njih izjavi, in nato ponovno odloči o njegovi prošnji za azil. Ker teh napotkov ni upoštevala, je kršila pravila postopka, kar je lahko povzročilo tudi, da je zmotno uporabila materialno pravo. Zato je bilo treba odločbo odpraviti ter ji zadevo vrniti v nov postopek. Prvostopno sodišče je pojasnilo tudi, zakaj v tem primeru vztraja na upoštevanju sodbe vrhovnega sodišča. Tožniku pa je tudi pojasnilo, da pravico do združitve družine lahko uveljavlja tudi po Zakonu o tujcih, seveda, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Pojasnilo mu je tudi, da z izrekom prisilne odstranitve iz države ni bilo poseženo v njegovo pravico iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker se prisilna odstranitev lahko izvede šele ob pogojih iz 40. člena ZAzil. Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče razsodi, da se prvostopna sodba odpravi, da se pritožbi ugodi ter se potrdi njena odločba. Pojasnjuje, da je v ponovljenem postopku odločila v pospešenem azilnem postopku na podlagi 2. in 4. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki je po svoji naravi skrajšani upravni postopek iz 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - UPB2, Uradni list RS, št. 24/06). Odločala je namreč le na podlagi podatkov iz prošnje za azil. S tem je tudi dosledno spoštovala odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 968/05 z dne 24.11.2005 (Uradni list RS, št. 111/05). Za odločanje pa je uporabila tudi drugo pravno podlago, to je tudi 4. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil, medtem ko je v prejšnjem postopku odločala zgolj na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Glede na to bi torej moralo prvostopno sodišče ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 4. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, česar pa ni storilo. Meni, da z uporabo poročil v prejšnjem postopku ni začela voditi rednega postopka in da je zato lahko v ponovljenem postopku ponovno odločala v pospešenem postopku. Sklicuje se na številne sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, v katerem je to zavzelo stališče, da je tožena stranka kljub temu, da je pridobila poročila o stanju v izvorni državi prosilca, odločala v pospešenem postopku. Poudarja, da v ponovljenem postopku ni uporabila poročil, ker je lahko že na podlagi prošnje za azil odločila, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu pravnega standarda, kakršen se je v upravno-sodni praksi vzpostavil na podlagi sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. V tem primeru pa ne gre niti za preganjanje v smislu Direktive Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (v nadaljevanju Direktiva). Ker je tožnik iz svojega kraja pobegnil v Skopje in je tam živel šest mesecev ne da bi bil preganjan, je utemeljeno sklepala, da ima realne možnosti naselitve v predelu izvorne države, kjer ne bo preganjan, zato tudi ni opravila preizkusa inštituta notranje razselitve v skladu s standardi iz 91. odstavka Priročnika o postopku in kriterijih za določitev statusa begunca Visokega komisariata Združenih narodov za begunce in 10. člena Direktive. V izpodbijani odločbi ni ugotavljala dejanskih okoliščin v delu izvorne države, saj iz same izpovedbe tožnika izhaja, da v Skopju ni bil preganjan. Meni tudi, da dejstev iz prošnje ni subsumirala pod napačen zakonski dejanski stan preganjanja, ker je uporabila dve opredelitvi pojma preganjanja. Pojasnila je namreč, da razlogi, ki jih je navedel tožnik, ne dosegajo niti standarda preganjanja, ki se je izoblikoval v upravno-sodni praksi, niti preganjanja iz 9. člena Direktive. Meni torej, da kljub temu, da tožniku poročila niso bila predočena, to na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ni vplivalo. Ker je odločala na drugi pravni podlagi, tudi ni vezana na predhodne sodbe upravnega in vrhovnega sodišča. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v številnih primerih pojasnilo, da je postopek, kakršen je predviden v 2. odstavku 35. člena ZAzil, posebnost skrajšanega upravnega postopka, kakršnega ureja 144. člen ZUP. Če se torej vodi pospešeni azilni postopek, seveda če so za to izpolnjeni pogoji, predpisani v 2. odstavku 35. člena ZAzil, se odloča predvsem na podlagi prosilčeve prošnje, lahko pa tudi na podlagi dejstev in dokazil, določenih v prvem odstavku 144. člena ZUP. V takem primeru tožena stranka ne izvaja posebnega ugotovitvenega postopka, kar pomeni, da ji prosilca ni treba posebej zaslišati. Če pa ugotavlja druga dejstva in okoliščine (razen iz 1. odstavka 144. člena ZUP) zaradi dopolnjevanja ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi s pogoji za priznanje azila, je po presoji pritožbenega sodišča začela izvajati posebni ugotovitveni postopek. V takem primeru pa svoje odločitve ne more opreti na odločbo 2. odstavku 35. člena ZAzil. Če torej tožena stranka v konkretni zadevi pridobi poročila o stanju v tožnikovi izvorni državi, pridobi podatke za presojo objektivnih okoliščin za priznanje azila, torej začne posebni ugotovitveni postopek za ugotovitev pogojev za priznanje azila po 1. členu ZAzil. V takem primeru pa mora prosilca z ugotovljenim dejanskim stanjem zadeve pred izdajo odločbe seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi. V primeru, ker odločitev ne temelji le na prosilčevi prošnji (in dejstvih, okoliščinah oziroma dokazih, navedenih v 1. odstavku 144. člena ZUP), pa pravna podlaga za njeno izdajo po presoji pritožbenega sodišča ne more biti določba 2. odstavka 35. člena ZAzil. V obravnavanem primeru je v izpodbijani odločbi tožena stranka svojo odločitev res oprla samo na dejstva in okoliščine, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji za azil. Res je tudi, da je svojo odločitev oprla tudi na drugo okoliščino, ki bi opravičevala pospešeni azilni postopek, in posledično v tem delu tudi na drugo pravno podlago, to je na 4. točko 2. odstavka 35. člena ZAzil. Vendar je izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku v zvezi s pravnomočno sodbo prvostopnega sodišča, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo vrhovnega sodišča, s katero je bila odpravljena njena prvotna odločba, v kateri je bila odločitev oprta tudi na poročila mednarodnih organizacij o stanju v prosilčevi izvorni državi. Zato v tem sporu izpodbijana odločba pomeni nadaljevanje postopka in odločanja, ki sta se začela pred izdajo in končala z izdajo prve prvostopne odločbe. Odločanje v ponovnem postopku namreč ne pomeni, da se postopek začne na novo, temveč, da se nadaljuje tam, kjer je bil pred izdajo prvostopne odločbe. To za ta primer, ko so bila pred izdajo prvostopne odločbe pridobljena poročila o stanju v tožnikovi izvorni državi in je prva odločba na njih temeljila, pomeni, da je tožena stranka že začela poseben ugotovitveni postopek in zato v ponovljenem postopku v zvezi s pravnomočno sodbo sodišča ni več mogoče odločati v pospešenem postopku.

Tožena stranka bi morala torej tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tožnika seznaniti s poročili, na podlagi katerih je izdala prvo odločbo, mu dati možnost, da se o teh poročilih izjavi, ter nato odločiti o njegovi prošnji za azil po opravljenem posebnem ugotovitvenem postopku.

Na drugačno odločitev v tej stvari ne morejo vplivati odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevah, na katere se sklicuje tožena stranka v svoji pritožbi. Res je pritožbeno sodišče pred odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 968/05 z dne 24.11.2005 (Uradni list RS, št. 111/05), štelo, da je tožena stranka še vedno odločala v pospešenem azilnem postopku tudi, če je svojo odločitev oprla na pridobljena poročila, ker je ta poročila štelo za splošno znana dejstva. Ker pa takšnega stališča Ustavno sodišče Republike Slovenije ni podprlo v prej navedeni svoji odločbi, temveč je odločilo, da v primeru, če tožena stranka že pridobiva poročila o stanju v izvorni državi, mora s pridobljenimi poročili seznaniti tožnika in mu dati možnost, da se o njih izjavi, je Vrhovno sodišče RS v zvezi s to odločbo Ustavnega sodišča RS spremenilo svojo prakso glede tega vprašanja, in jo od tedaj tudi dosledno izvaja.

Po presoji pritožbenega sodišča na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati niti dejstvo, da je v izpodbijani odločbi tožena stranka svojo odločitev oprla tudi na določbo 4. točke 2. odstavka 35. člena ZAzil, kar pomeni, da jo je oprla tudi na drugo dejansko in pravno podlago, kot svojo prvotno odločbo. Ker pa je tudi to odločbo oprla na tudi drugo alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil, na katero je oprla tudi prvotno odločbo, te njene navedbe niso upoštevne. Tudi sicer pa je pritožbeno sodišče že navedlo, da v primeru, ko tožena stranka že začne dejanja v rednem azilnem postopku, ne more več odločati v pospešenem azilnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožene stranke ter potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.