Jedro

Zaradi zamude materialnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe zoper dokončno odločbo zavoda vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljena, zato je sodišče prve stopnje tak predlog utemeljeno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje in tožbo z dne 15. 6. 2009. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo postopek, ker ni razpisalo obravnavo v postopku za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, iz katerih izhaja, da je pooblaščenec D.N. zaradi odsotnosti iz Republike Slovenije šele dne 8. 6. 2009 prejel odločbo z dne 30. 3. 2009 in pismo Pošte Slovenije z dne 20. 4. 2009. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Ravnanje tožnika, ki je državljan Republike Srbije in njegovega pooblaščenca, ki ni odvetnik je bilo nezakrivljeno, saj je pravočasno obvestil Pošto Slovenije o odsotnosti iz Republike Slovenije. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s 116. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). V konkretnem primeru je bila kršena pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS ter pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS, saj sodišče po uradni dolžnosti ni izvedlo dokaza, ki bi bil sicer pomemben za odločitev. V izpodbijanem sklepu se sodišče ni opredelilo do relevantnih navedb tožnika in je zato izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje in se tožba sprejme v obravnavo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V nadaljevanju tožnik citira navedbe iz vloge z dne 15. 6. 2009 in sicer, da je toženec kršil določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl.), saj bi moral izpodbijano odločbo vročiti z osebno vročitvijo. V času od 28. 3. 2009 do 31. 5. 2009 je bil pooblaščenec odsoten in je odsotnost tudi prijavil na pošti. Za pobiranje pošte iz njegovega poštnega nabiralnika je pooblastil A.P., ki mu je po prihodu v Republiko Slovenijo dne 8. 6. 2009 izročil pošto. Pooblaščenec je takoj obvestil tožnika, ki je v Ljubljano dopotoval dne 10. 6. 2009. Šele tedaj je prvič videl izpodbijano odločbo in zvedel za zamudo. Na podlagi zakonskih določil je hkrati s tožbo vložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Izpodbijana odločba ni bila osebno vročena tožniku. Vzrok za zamudo ni zakrivil s svojim ravnanjem. V konkretni zadevi tudi ne gre za splet okoliščin, ki bi pripeljala do zamude vložitve tožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), niti določb Ustave RS na katere se sklicuje tožnik.

Za odločitev je bistvena ugotovitev, kdaj je bila izpodbijana odločba toženca št. ... z dne 30. 3. 2009 vročena tožnikovemu pooblaščencu D.N., ki je bil na podlagi pooblastila, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa pooblaščen za zastopanje tožnika. ZUP namreč v 1. odst. 88. čl. določa, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vroča njemu. Vročitev pooblaščencu stranke se opravi tako, kot je predpisano v členih 83 do 87 ZUP. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je vročitev potekala po določbi 87. čl. ZUP, ki se nanaša na osebno vročanje. V 3. odst., ki je bil spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 126/2007; ZUP-E) je določeno, da če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v 1. odst. tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15. dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše. Iz povratnice, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa je razvidno, da je vročevalec dne 3. 4. 2009 v hišnem predalčniku pustil sporočilo o prispelem pismu z opozorilom, da če naslovnik pisma ne bo prevzel v navedenem 15 dnevnem roku, ki je začel teči 4. 4. 2009, se bo po 4. odst. 87. čl. ZUP štelo, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka. ZUP namreč v 4. odst. 87. čl. določa, da vročitev po 3. odst. 87. čl. velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15. dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz 1. odst. 87. čl. v hišnem oz. izpostavljenem predalčniku naslovnika. V kolikor nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz 3. odst. 87. čl. mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja. Glede na navedeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila vročitev opravljena skladno z omenjeno določbo in sicer dne 20. 4. 2009. Tedaj je namreč potekal 15 dnevni rok in vročevalec je dokument (drugostopenjsko odločbo toženca) pustil v hišnem predalčniku. Ravnanje tožnikovega pooblaščenca, ki je vročevalcu (Pošti Slovenije) posredoval dopis, da bo 2 meseca odsoten (v inozemstvu) na pravilnost vročitve v sporni zadevi nima nobenega vpliva.

ZUP namreč v navedenem členu ne določa, da mora vročevalec v primeru odsotnosti naslovnika pisanje vrniti pošiljatelju. Le v primeru, če bi vročevalec ugotovil, da se je naslovnik odselil iz naslova, kjer naj se opravi vročitev oz. je na naslovu neznan, mora o tem obvestiti organ in mu sporočiti naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja, ali kako drugače (2. odst. 96. čl.). V sporni zadevi pa se tožnik niti ne sklicuje na spremembo naslova, pa tudi če bi bil naslov začasno spremenjen bi moral o tem skladno z 1. odst. 96. čl. ZUP takoj obvestiti organ, ki vodi postopek.

Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana dokončna odločba toženca tožnikovemu pooblaščencu vročena dne 20. 4. 2009 in od tedaj dalje je začel teči tudi rok za vložitev tožbe. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v 1. odst. 72. čl. določa, da se tožbo vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. V sporni zadevi je bila tožba vložena dne 16. 6. 2009, kar je razvidno iz dohodnega žiga na listovni številki 1 sodnega spisa. Ker je bila tožba vložena po izteku zakonsko določenega 30 dnevnega roka, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odst. 274. čl. ZPP tožbo utemeljeno, kot prepozno vloženo zavrglo.

Utemeljeno je sodišče zavrglo tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, kajti zakonsko določen 30 dnevni rok za vložitev tožbe predstavlja materialni prekluzivni rok. Kot to poudarja Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi pod opr. št. VIII Ips 180/2006 z dne 25. 10. 2007 teorija in sodna praksa deli roke tudi na materialne in procesne. Materialni roki so določeni predvsem v materialnem predpisu, čeprav so lahko določeni tudi v procesnem zakonu. Ti roki se delijo na prekluzivne in zastaralne. Pri prekluzivnih rokih pravica preneha po samem zakonu, pri zastaralnih rokih pa pravica s potekom časa ne preneha, čeprav zavezanec lahko ugovarja zastaranje. Procesni roki so tisti, ki so določeni za procesna dejanja strank. Ta delitev je pomembna, saj pri materialnih rokih na primer ne pride v poštev podaljšanje roka in vrnitev v prejšnje stanje, na te roke pa tudi ne vplivajo mirovanje ali prekinitev postopka in nastop sodnih počitnic. Zaradi zamude materialnega prekluzivnega roka vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljena, za to je sodišče prve stopnje nedovoljen predlog utemeljeno na podlagi 1. odst. 120. čl. ZPP zavrglo. Ker gre za nedovoljen predlog, tudi ni bilo potrebno razpisati naroka in se torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.