Up-134/96

25. 5. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. M. iz L., ki jo zastopa K. P., odvetnica v L. na seji senata dne 25. maja 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M. M. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 391/94 z dne 21. 12. 1995 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1506/93 z dne 2. 2. 1994 in sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, št. II P 840/92 z dne 21. 4. 1993 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnica, v pravdnem postopku toženka, izpodbija sodbo, s katero je Vrhovno sodišče spremenilo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani tako, da je zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prva stopnje, da se mora toženka izseliti iz spornega stanovanja, ki ga je zasedala na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj (predhodno je imela stanovanjsko pravico v Zagrebu).

Sodba Vrhovnega sodišča temelji na pravnem stališču, da toženka stanovanje zaseda nezakonito, saj pogodba o zamenjavi stanovanj ni veljavna, ker zanjo ni dal soglasja pravi stanodajalec. Za zamenjavo stanovanj je sicer dalo soglasje poveljstvo garnizije JLA v Zagrebu, vendar pa tega soglasja ni mogoče upoštevati, saj je v času po 25. 6. 1991 s stanovanji nekdanjega fonda JLA lahko upravljala le Republika Slovenija.

2.Pritožnica zatrjuje, da je izpodbijana sodba nepravilna, zato naj bi ji bili kršeni pravica do socialne varnosti (50. člen Ustave) in pravica enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

Predvsem pa naj bi nepravilna odločitev sodišč kršila ustavno določbo, po kateri država ustvarja možnosti, da si državljani pridobijo primerno stanovanje (78. člen Ustave). Meni, da je v času menjave stanovanj obstajalo samo eno imetništvo stanovanjske pravice, ne glede na to, kdo je s stanovanjem upravljal. Glede na to, in ker je bila imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v Zagrebu, naj bi tudi sporno stanovanje zasedala zakonito. Stanovanje naj bi bilo financirano iz državnega in ne republiškega stanovanjskega fonda. Glede na to, da naj bi šlo za zamenjavo stanovanj v nasprotju s prvim odstavkom 25. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84), pa naj bi bila pogodba o zamenjavi stanovanj izpodbojna in ne nična, kot naj bi napačno ugotovilo Vrhovno sodišče. Ker tožeča stranka te menjalne pogodbe ni izpodbijala, naj bi pritožnica imela pravni naslov za bivanje v spornem stanovanju.

B.

3.Ustavno sodišče je že z odločbo št. Up-119/94 z dne 3. 4. 1997 (Uradni list RS, št. 24/97 in OdlUS VI, 74) odločilo, da je v skladu z Ustavo pravno stališče, po katerem so v času po 25. 6. 1991 stanovanja na območju Republike Slovenije, ki so bila nekdaj v upravljanju organov JLA, že prešla v last in upravljanje Republike Slovenije. V času, v katerem je bilo pritožnici dano v uporabo sporno stanovanje, organi JLA torej niso več mogli razpolagati z navedenimi stanovanji in s tem tudi ne več izdati veljavnega soglasja k pogodbi o zamenjavi stanovanj. Ustavno skladen je zato zaključek, da zaradi pomanjkanja soglasja pravega stanodajalca pogodba o zamenjavi stanovanj ni veljavna.

4.Ustavno sodišče se v zvezi z vprašanjem veljavnosti razpolaganja organov JLA s stanovanji iz nekdanjega stanovanjskega fonda JLA v času po 25. 6. 1991 sklicuje na razloge, ki jih je navedlo v točkah B 7 do B 13 v obrazložitvi zgoraj navedene odločbe.

5.Ob ugotovitvi, da pogodba o zamenjavi stanovanj zaradi pomanjkanja soglasja pravega stanodajalca ni veljavna, se kot nujno neutemeljene izkažejo tudi trditve pritožnice, da odločitev sodišča o obveznosti izpraznitve tega stanovanja krši njene pravice do socialne varnosti, varstva pridobljenih pravic ter do primernega stanovanja. Na te pravice se v zvezi s stanovanjem ne more sklicevati tisti, ki to stanovanje zaseda brez veljavnega pravnega temelja. Določb 22., 50. in 78. člena Ustave tudi ni mogoče razlagati tako, da bi bil na njihovem temelju kdorkoli upravičen do uporabe konkretnega stanovanja brez zakonite podlage. Na zaključek o tem, da je razpolaganje organov JLA z nepremičnim premoženjem v Sloveniji po 25. 6. 1991 neveljavno, tudi ne more vplivati okoliščina, da je imela pritožnica predhodno stanovanjsko pravico na stanovanju v drugi republiki.

6.Ob ugotovitvi, da je v obravnavani zadevi pogodba o zamenjavi stanovanj zaradi pomanjkanja soglasja pravega stanodajalca neveljavna, se postavlja še vprašanje, za katero od dveh oblik neveljavnosti, kot jih pozna obligacijsko pravo - ničnost ali izpodbojnost, gre v tem primeru. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da gre v tem primeru za ničnost, pritožnica pa takemu stališču nasprotuje. S tem zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava. Odločitev je Vrhovno sodišče utemeljilo z razlogi, oprtimi na razlago ustreznih zakonskih določb stanovanjskega, obligacijskega ter mednarodnega zasebnega prava, ki ne posegajo na raven človekovih pravic ali svoboščin. Ob ugotovitvi, da je pogodba o zamenjavi v obravnavani zadevi neveljavna (ta ugotovitev je, kot izhaja iz 3. in 4. točke te obrazložitve, v skladu z Ustavo), namreč ni mogoče reči, da iz Ustave izhaja nadaljnja zahteva, da mora v tem primeru zakon kot obliko neveljavnosti določiti izpodbojnost in ne ničnosti.

Odločitev, za katero od obeh v obligacijskem pravu poznanih oblik neveljavnosti gre, je torej prepuščena zakonu. Tudi morebitna nepravilna odločitev sodišča s tem v zvezi bi bila zgolj kršitev zakona in ne kršitev ustavnih pravic. Za ugotavljanje kršitve zakona, če pri tem ne gre obenem tudi za kršitev katere od ustavnih pravic, pa Ustavno sodišče ni pristojno. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) namreč Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

7.Kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bila v obravnavanem primeru podana, če bi bila izpodbijana odločitev sprejeta v postopku, v katerem pritožnica ne bi mogla uveljavljati pravice do poštenega sojenja, oziroma če bi sodišča z izpodbijanimi sodbami razsodila napak in drugače, kot sicer odločajo v podobnih ali enakih zadevah.

Pritožnica zatrjuje kršitev pravice iz 22. člena zgolj pavšalno, saj ne navaja, v čem naj bi izpodbijane sodbe kršile določbo 22. člena Ustave. Ustavno sodišče pa jih na podlagi spisa in po pregledu objavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča tudi ni ugotovilo.

8.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Za sprejem tega sklepa sta glasovala sodnika Ude in Testen, proti pa sodnica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude