Jedro

Tako z vidika predpisane kazenske sankcije, kot pristojnosti sodišča določba 11. člena ZNUZJV ni milejša, ampak strožja.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi in izpodbijani sklep v točki I izreka razveljavi.

Obrazložitev

1.372, 372-4,, 296/1Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijanim sklepom pod točko I izreka, zoper katerega je vložena pritožba, na podlagi petega odstavka 443. člena v zvezi s 429. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrglo obtožni predlog zoper obdolženo A. A. zaradi storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je še, da stroški tega dela kazenskega postopka ter potrebni izdatki obdolženke po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo proračun.

2.Zoper sklep se je pritožila državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Odločitev sodišča prve stopnje temelji na oceni, da dne 26. 11. 2025 v Uradnem listu RS objavljen Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV), ki velja od 27. 11. 2025, v 11. členu za obdolženki očitano kaznivo dejanje nasilništva v kvalificirani obliki predpisuje kazen zapora od enega do petih let, kar pomeni višjo kazen, kot je za to kaznivo dejanje določena v drugem odstavku 296. člena KZ-1, to je zapor do treh let. Slednje pa upoštevaje 25. člen ZKP spreminja stvarno pristojnost sodišča, saj je za obravnavanje kaznivih dejanj s predpisano kaznijo zapora nad tri leta stvarno pristojno okrožno sodišče.

5.Povzeti argumentaciji državna tožilka utemeljeno nasprotuje. Ob sklicevanju na določbo 7. člena KZ-1 glede časovne veljavnosti uporabe zakona in dejstvo, da se obdolženki očita izvršitev kaznivega dejanja v času še pred veljavnostjo ZNUZJV, ko je bila zanj predpisana kazen do treh let zapora in s tem določena za sojenje stvarna pristojnost okrajnega sodišča, pravilno poudarja, da tako z vidika predpisane kazenske sankcije, kot pristojnosti sodišča določba 11. člena ZNUZJV za obdolženko v konkretni zadevi ni milejša, ampak strožja. Sodišče prve stopnje je torej glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti, kar pomeni kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP v škodo obdolženke. Kršilo je namreč načelo zakonitosti glede časovne veljavnosti zakona, po katerem se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, razen če je poznejši milejši (7. člen KZ-1). Ker ZNUZJV za obdolženko v obravnavani zadevi ni milejši, saj predpisuje strožjo sankcijo kot drugi odstavek 296. člena KZ-1, se mora uporabiti slednji. Posledično je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo obtožni predlog zaradi stvarne nepristojnosti, kar po utemeljenih pritožbenih navedbah pomeni še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6.Okrajno sodišče na Ptuju bo torej kot še vedno stvarno pristojno sodišče prve stopnje postopek zoper obdolženko nadaljevalo.

7.Odločitev višjega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.