Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je Banka Slovenije dovolj prepričljivo obrazložila in utemeljila svojo ugotovitev, da je uprava banke B., katere član je tožnik, kršila obveznosti iz 173. člena ZBan-1. Na podlagi vseh relevantnih dejstev je razumno pojasnila, zakaj šteje, da so bili opravljeni posli neetični, mestoma nestrokovno opravljeni ter v nasprotju z visokimi poslovnimi standardi, zaradi česar je bila banka B. izpostavljena povečanim tveganjem (razlogi iz 2. točke prvega odstavka 68. člena v povezavi s kršitvami 173. člena ZBan-1; 5. - 15. stran Odločbe o pogojnem odvzemu dovoljenja). Razlogi Banke Slovenije so razumljivi, sprejemljivi in ustrezno obrazloženi. Tožnik po presoji Vrhovnega sodišča ugotovitev in presoje Banke Slovenije ni uspel izpodbiti. Tožnikovo razlogovanje, da je treba posledice ogrožanja banke ugotoviti z gotovostjo, v konkretnem primeru pa glede nobenega očitanega posla naj ne bi bilo izkazano, da bi kakršnakoli škoda nastala ali da bi bilo zaradi načina ravnanja kakorkoli ogroženo poslovanje banke, ni utemeljeno. Po presoji Vrhovnega sodišča negotovih dejstev ni mogoče z gotovostjo napovedati, zato od Banke Slovenije ni mogoče zahtevati, da dokaže, da bi do ogroženosti poslovanja banke B. v skladu s pravili o obvladovanju tveganj tudi dejansko in z gotovostjo prišlo. Zadošča že, da bi zaradi opustitve dolžnih ravnanj ter varnega poslovanja banke lahko prišlo do ogroženosti, ne pa tudi, da bi zaradi takih kršitev pravil o obvladovanju tveganj do nezaželenih posledic tudi dejansko prišlo.

Glede na navedeno je še zlasti pomembno, kdo opravlja najvišje funkcije v banki. Za te osebe se zahtevajo tudi najvišji standardi, tako po strokovni usposobljenosti kot po sposobnostih za vodenje banke ter drugih lastnostih, zaradi katerih je pričakovati, da bo določena oseba upravljala banko na način, da bodo vse skozi spoštovani predpisi in pravila o obvladovanju tveganj oziroma, da bo zagotovljeno varstvo vlog vlagateljev in stabilnost banke. Zato je Banka Slovenije utemeljeno pojasnila, da so člani uprave banke B. (v tem primeru tožnik), dolžni poslovati po visokih strokovnih standardih, s katerimi se bo zagotavljala transparentnost, učinkovitost in zlasti zakonitost poslovanja banke B.

Izrek

I. Tožba se zavrne

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je na podlagi prvega odstavka 31. člena in prvega odstavka 43. člena Zakona o Banki Slovenije (v nadaljevanju ZBS-1) ter prvega odstavka 217. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) izdala Odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave banke (v nadaljevanju Odločba o začetku postopka), PBH-24.20-004/12-006 z dne 18. 9. 2012. Z navedeno odločbo je ugotovila, da je tožnik z odločbo Banke Slovenije, 4/5 z dne 13. 6. 2001, pridobil dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave banke B. (1. točka izreka); da iz podatkov, s katerimi razpolaga, izhaja utemeljen sum o razlogih za odvzem navedenega dovoljenja na podlagi 2. točke prvega odstavka 68. člena ZBan-1 in 5. točke prvega odstavka 68. člena ZBan-1 (2. točka izreka); ter pozvala tožnika, da se v roku 30 dni od prejema te odločbe izjavi o razlogih za začetek postopka za odvzem dovoljena (3. točka izreka).

2. V nadaljevanju postopka je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 31. člena in prvega odstavka 43. člena ZBS-1 ter 1. točke četrtega odstavka 217. člena ZBan-1 izdala Odločbo o pogojnem odvzemu dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave banke, PBH-24.20-004/12-011 z dne 20. 11. 2012 (v nadaljevanju Odločba o pogojnem odvzemu dovoljenja). Z navedeno odločbo je odločila, da tožniku odvzema dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave banke B., na podlagi 2. in 5. točke prvega odstavka 68. člena ZBan-1 (1. točka izreka); ter, da se odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave ne bo izvršil, če tožnik v preizkusnem obdobju dveh let od dneva izdaje te odločbe ne bo storil nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje ali izreči opomin (2. točka izreka).

3. Tožena stranka je v obravnavani zadevi presodila, da uprava banke B., katere član je tožnik, ni zagotovila, da bi banka poslovala v skladu s pravili upravljanja s tveganji. Banka B. je kršila obveznosti iz 173. člena ZBan-1 glede zagotavljanja poslovanja banke v skladu s pravili o upravljanju s tveganji iz 124. člena ZBan-1 in točko (f) 12. člena Sklepa o upravljanju s tveganji in izvajanju procesa ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala za banke in hranilnice (v nadaljevanju Sklep o upravljanju s tveganji). Poleg tega je tožena stranka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev glede lastnosti, potrebnih za vodenje poslov banke iz 1. točke 63. člena ZBan-1 in da bi bilo zaradi dejanj, ki jih je storil s tem, da je sklepal posle, pri katerih tožena stranka ugotavlja odsotnost strokovnih in etičnih standardov upravljanja, lahko ogroženo poslovanje banke v skladu s pravili o upravljanju s tveganji.

4. Tožnik s tožbo izpodbija obe navedeni odločbi, in sicer iz razlogov iz prvih treh točk prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Med drugim navaja: kršeno je bilo načelo kontradiktornosti; odločba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti; tožena stranka se je v odločbah sklicevala na določbe ZBan-1, ki jim ni dala vsebine; napačno je bil uporabljen 173. člen ZBan-1 in točka (f) 12. člena Sklepa o upravljanju s tveganji ter 1. točka 63. člena v kontekstu razlogov za odvzem dovoljenja po 2. in 5. točki prvega odstavka 68. člena ZBan-1; tožena stranka očitanih kršitev ni določno opredelila in utemeljila; nakup in prodajo deležev v družbi C., d. o. o., kot tudi pogodbo o nakupu in prodaji delnic med podjetjem C., in banko B. ter opcijsko pogodbo za nakup delnic Abanke, d. d., med banko B. in družbo M., d. o. o., je tožena stranka neutemeljeno in arbitrarno označila kot neetične in v nasprotju z visokimi poslovnimi standardi; pri nobenem od teh poslov ni izkazano, da bi kakršnakoli škoda nastala ali da bi bilo kakorkoli ogroženo poslovanje banke zaradi načina ravnanja, ki se mu očita; s sklenitvijo pogodb pri domnevno spornih poslih ni prevzemal neobičajnih tveganj; očitki tožene stranke o več tveganjih, ki naj bi se jim banka B. izpostavila s sklenitvijo navedenih treh poslov, so nedorečeni, nekonkretizirani, pavšalni, napačno in nezadostno argumentirani ter neresnični; pravna tveganja in tveganja (izgube) ugleda banke B. v javnosti pri spornih poslih se niso nikoli pojavila; očitek tveganja dobičkonosnosti pri poslu z družbo C. je povsem neutemeljen, pri poslih nakupa delnic družbe D. in Abanke Vipa, d. d., pa bi bila tveganja dobičkonosnosti povsem enaka, če bi banka B. posle sklenila v svojem imenu in za svoj račun; način pridobitve delnic v ničemer ni vplival na padec vrednosti delnic; ravnanja banke B. in tožnika pri sklepanju in izvrševanju očitanih treh poslov so bila strokovna, etična, ekonomsko upravičena in izvedena v korist banke B.; ta ravnanja na noben način niso bila v nasprotju z vzpostavljeno organizacijsko kulturo poštenega in neoporečnega izvajanja poslovnih aktivnosti banke B., niti niso povzročila tveganj, ki bi bistveno odstopala od tveganj, ki se sicer pojavijo pri poslovanju banke; tožena stranka v odločbah temelji svoj očitek zoper tožnika v poslu v zvezi z izstopom iz družbe C., na razliki v ceni med posameznimi posli in na razliki med ceno v poslu ter knjigovodsko vrednostjo deležev, vendar takšna podlaga za očitek ne obstaja; tožena stranka pavšalno očita banki B., da je v postopku izhoda iz družbe C., dosegla zase preveč ugodno ceno; očitek tožene stranke o umetnem povečanju osnovnega vložka zaradi dosega višje cene za izstopljeni delež v poslu v zvezi z izstopom banke B. iz družbe C. je neutemeljen; tožena stranka v odločbi opiše okoliščine sklenitve opcijske pogodbe med banko B. in družbo M., za nakup delnic Abanke Vipa, d. d., pri tem pa povsem arbitrarno zapiše, da naj bi posel bil voden nestrokovno, da je nepregleden in da posel ni skladen z visokimi strokovnimi standardi, s čimer se tožnik ne strinja; ne strinja se niti z očitkom tožene stranke, da kaže takšen posel na neracionalno oziroma neekonomsko odločitev banke, ki ni v skladu z etičnimi standardi upravljanja; takšen zaključek je po mnenju tožnika napačen. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani odločbi tožene stranke, podrejeno pa predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani odločbi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, in še podrejeno, da tožbi ugodi in ugotovi, da sta izpodbijani odločbi nezakoniti ter da je bil tožnik z odločbama prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih. Predlaga, da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati vse stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

5. Tožena stranka, Banka Slovenija (v nadaljevanju BS), v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov z zamudnimi obrestmi.

6. Sodišče je z odgovorom tožene stranke seznanilo tožnika.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodno varstvo proti odločbam BS se zagotavlja v postopku, določenim z ZBan-1. ZBan-1 v prvem odstavku 338. člena določa, da je proti odločbam BS dovoljeno začeti postopek sodnega varstva. V 2. točki drugega odstavka 338. člena ZBan-1 določa, da proti odločbi, s katero BS začne postopek za odvzem dovoljenja, ni posebnega sodnega varstva, lahko pa se odločba o začetku postopka za odvzem dovoljenja izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi o odvzemu dovoljenja (četrti odstavek 338. člena). V tem upravnem sporu tožnik s tožbo izpodbija obe odločbi (Odločbo o začetku postopka in Odločbo o pogojnem odvzemu dovoljenja).

9. BS začne postopek za odvzem dovoljenja, ki ga je izdala, če iz podatkov, s katerimi razpolaga, izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov za odvzem dovoljenja, določenih z zakonom (363. člen ZBan-1). O začetku postopka za odvzem dovoljena odloči z odločbo, v kateri med drugim določi tudi rok, v katerem se subjekt nadzora lahko izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja. Po poteku roka za izjavo odloči BS o odvzemu dovoljenja, pri čemer sme odločiti o odvzemu dovoljenja samo zaradi tistih dejanj, ravnanj ali okoliščin, zaradi katerih je izdala odločbo o začetku postopka in samo na podlagi tistih listin in drugih dokazov, ki so bili navedeni v odločbi o začetku postopka, in tistih, ki jih je v izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja priložil subjekt nadzora. Na teh pravnih podlagah je BS začela in končala postopek nadzora zoper tožnika, kar v tej zadevi niti ni sporno.

10. V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni razlogi iz 2. in 5. točke prvega odstavka 68. člena ZBan-1, da se tožniku odvzame dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave banke B. 11. Iz podatkov v predloženih spisih izhaja, da je BS v okviru izvajanja nadzora nad banko B. opravila pregled poslovanja banke B. (od 6. 2. 2012 do 16. 3. 2012) in preverjala kreditno, tržno, likvidnostno in obrestno tveganje. Pri tem je ugotovila kršitve na vseh pregledanih področjih, zato je dne 14. 5. 2012 izdala Odredbo o odpravi kršitev (v nadaljevanju Odredba), po vloženem ugovoru zoper Odredbo pa je dne 19. 6. 2012 Odredbo delno spremenila. Dne 18. 9. 2012 je izdala Odločbo o začetku postopka, ker je presodila, da so v zvezi z ugotovljenimi kršitvami banke B. podani utemeljeni razlogi za sum o razlogih za odvzem dovoljenja članu uprave (tožniku) na podlagi 2. točke prvega odstavka 68. člena ZBan-1 (ker uprava banke B., katere član je tožnik, ni zagotovila, da bi banka poslovala v skladu s pravili o upravljanju s tveganji iz 124. člena ZBan-1 in točko (f) 12. člena Sklepa o upravljanju s tveganji, s čimer je kršila svoje obveznosti iz 173. člena ZBan-1 glede zagotavljanja poslovanja) ter na podlagi 5. točke prvega odstavka 68. člena ZBan-1 (ker član uprave ne izpolnjuje pogojev glede lastnosti, potrebnih za vodenje postopkov banke iz 1. točke 63. člena ZBan-1), poleg tega pa je bilo zaradi dejanj, ki jih je tožnik storil s tem, ko je sklepal posle, pri katerih BS ugotavlja odsotnost strokovnih in etičnih standardov upravljanja, lahko ogroženo poslovanje banke v skladu s pravili o upravljanju s tveganji (2. točka petega odstavka 65. člena ZBan-1). Po poteku roka, v katerem se je tožnik tudi izjavil o razlogih za začetek postopka, je BS dne 20. 11. 2012 izdala Odločbo o pogojnem odvzemu dovoljena.

12. Tožnik v tožbi uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava, konkretno določb 173. člena ZBan-1 in točke (f) 12. člena sklepa o upravljanju s tveganji ter 1. točke 63. člena ZBan-1, vse v kontekstu razlogov za odvzem dovoljenja po 2. in 5. točki prvega odstavka 68. člena ZBan-1. Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljani tožbeni razlog (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1) ni utemeljen.

13. V skladu s 173. členom ZBan-1 mora uprava banke zagotoviti, da banka posluje v skladu s pravili o upravljanju s tveganji in mora v zvezi s tem zlasti določiti natančno opredeljena, pregledna in dosledna notranja razmerja glede odgovornosti, ki zagotavlja jasno razmejitev pristojnosti nalog v banki in ki preprečujejo nastanek nasprotja interesov ter odobriti in redno preverjati strategije in politike banke za ugotavljanje, merjenje oziroma ocenjevanje, obvladovanje in spremljanje tveganj, ki jim banka je ali bi jim lahko bila izpostavljena pri svojem poslovanju. Na podlagi 9. točke 129. člena ZBan-1 je BS podrobnejša pravila o opravljanju s tveganji predpisala s Sklepom o upravljanju s tveganji. V 11. členu Sklepa o upravljanju s tveganji je med drugim določeno, da mora banka vzpostaviti trdno organizacijsko kulturo, ki temelji na visokih strokovnih standardih in etičnih vrednotah poslovanja. Točka (f) prvega odstavka 12. člena Sklepa o upravljanju s tveganji določa, da odgovornost uprave na področju upravljanja s tveganji vključuje tudi spodbujanje takšne organizacijske kulture, ki daje poštenemu in neoporečnemu izvajanju poslovnih dejavnosti najvišjo prioriteto. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 68. člena ZBan-1, lahko BS odvzame dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave banke, če uprava, katere član je, krši obveznosti iz 173. člena ZBan-1, na podlagi 5. točke prvega odstavka 68. člena pa, če nastopijo okoliščine iz petega odstavka 65. člena tega zakona, to je, če kandidat ne izpolnjuje pogojev iz 63. člena ZBan-1 (1. točka petega odstavka 65. člena) ali če iz podatkov, s katerimi razpolaga, izhaja, da bi bilo zaradi dejavnosti in poslov, ki jih kandidat opravlja, oziroma zaradi dejanj, ki jih je storil, lahko ogroženo poslovanje banke v skladu s pravili o upravljanju s tveganji (2. točka petega odstavka 65. člena).

14. Kot izhaja iz izpodbijanih odločb in podatkov v predloženih spisih, je BS kot posle, iz katerih naj bi izhajala navedena posledica (glej točko 11 te obrazložitve), navedla tri posle, in sicer: 1) posel nakupa in prodaje deležev v družbi C., za katerega navaja, da je cena, ki jo je banka B. prejela, previsoka in da je posel v nasprotju z visokimi strokovnimi standardi in etičnimi vrednotami poslovanja in da obstaja tveganje ugleda, 2) pogodbo med podjetjem C. o. in banko B. o nakupu in prodaji delnic družbe D., za katerega navaja, da je namen posla nejasen, da so bili posli v nasprotju z visokimi strokovnimi standardi poslovanja, da takšna nepreglednost poslovanja kaže na neetičnost in da obstaja sum, da je dejanski namen posla tržna manipulacija, 3) opcijsko pogodbo med banko B. in družbo M. za nakup delnic Abanke Vipa, d. d., za katero navaja, da naj bi bil posel sklenjen nestrokovno in da gre za nepreglednost poslovanja, ki je v nasprotju z visokimi etičnimi standardi. Tožnik ne trdi, da bi navedenih poslov ne opravil. 15. Po presoji Vrhovnega sodišča je BS dovolj prepričljivo obrazložila in utemeljila svojo ugotovitev, da je uprava banke B., katere član je tožnik, kršila obveznosti iz 173. člena ZBan-1. Na podlagi vseh relevantnih dejstev je razumno pojasnila, zakaj šteje, da so bili opravljeni posli neetični, mestoma nestrokovno opravljeni ter v nasprotju z visokimi poslovnimi standardi, zaradi česar je bila banka B. izpostavljena povečanim tveganjem (razlogi iz 2. točke prvega odstavka 68. člena v povezavi s kršitvami 173. člena ZBan-1; 5. - 15. stran Odločbe o pogojnem odvzemu dovoljenja). Razlogi BS so razumljivi, sprejemljivi in ustrezno obrazloženi. Tožnik po presoji Vrhovnega sodišča ugotovitev in presoje BS ni uspel izpodbiti. Tožnikovo razlogovanje, da je treba posledice ogrožanja banke ugotoviti z gotovostjo, v konkretnem primeru pa glede nobenega očitanega posla naj ne bi bilo izkazano, da bi kakršnakoli škoda nastala ali da bi bilo zaradi načina ravnanja kakorkoli ogroženo poslovanje banke, ni utemeljeno. Po presoji Vrhovnega sodišča negotovih dejstev ni mogoče z gotovostjo napovedati, zato od BS ni mogoče zahtevati, da dokaže, da bi do ogroženosti poslovanja banke B. v skladu s pravili o obvladovanju tveganj tudi dejansko in z gotovostjo prišlo. Zadošča že, da bi zaradi opustitve dolžnih ravnanj ter varnega poslovanja banke lahko prišlo do ogroženosti, ne pa tudi, da bi zaradi takih kršitev pravil o obvladovanju tveganj do nezaželenih posledic tudi dejansko prišlo. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v sodbi G 37/2010-13. 16. Ustrezno obrazloženi in razumljivi so tudi razlogi s katerimi BS v obravnavanem primeru utemeljuje obstoj okoliščin iz 5. točke prvega odstavka 68. člena v povezavi s 1. in 2. točko petega odstavka 65. člena ZBan-1 (Odločba o pogojnem odvzemu dovoljenja, strani 15. - 17). Banke (zlasti poslovne) so specifične gospodarske družbe, katerih namen je praviloma opravljanje gospodarske dejavnosti z namenom pridobivanja dobička za njihove delničarje, vendar pa so zaradi narave njihove dejavnosti, to je predvsem zaradi opravljanja bančnih storitev (7. člen ZBan-1), podvržene še posebno strogi zakonski ureditvi in strožjemu nadzoru pooblaščenih institucij. Njihovo poslovanje je namreč izpostavljeno različnim tveganjem, zato je namen njihovega nadzora predvsem zagotoviti njihovo varno in stabilno poslovanje, cilj posebno stroge bančne regulative pa je zmanjšati tveganja in tako povečati varnost sredstev vlagateljev, banke pa imajo tudi pomembno vlogo za gospodarstvo države.

17. Glede na navedeno je še zlasti pomembno, kdo opravlja najvišje funkcije v banki. Za te osebe se zahtevajo tudi najvišji standardi, tako po strokovni usposobljenosti kot po sposobnostih za vodenje banke ter drugih lastnostih, zaradi katerih je pričakovati, da bo določena oseba upravljala banko na način, da bodo vse skozi spoštovani predpisi in pravila o obvladovanju tveganj oziroma, da bo zagotovljeno varstvo vlog vlagateljev in stabilnost banke. Zato je BS utemeljeno pojasnila, da so člani uprave banke . (v tem primeru tožnik), dolžni poslovati po visokih strokovnih standardih, s katerimi se bo zagotavljala transparentnost, učinkovitost in zlasti zakonitost poslovanja banke B. BS je razumno utemeljila svoje zaključke o tem, da bi bilo zaradi dejanj, ki jih je tožnik kot član uprave banke storil s tem, ko je sklepal navedene posle, pri katerih je BS ugotovila odsotnost strokovnih in etičnih standardov upravljanja, lahko ogroženo poslovanje banke B. v skladu s pravili o upravljanju s tveganji. Sklep o skrbnosti, sprejet na podlagi ZBan-1, namreč posebej določa, da mora član uprave banke pri svojem ravnanju slediti visokim strokovnim in etičnim standardom upravljanja ter v največji meri preprečevati okoliščine, ki pomenijo ali bi lahko vodile v nastanek kakršnega koli nasprotja interesov. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, ki ga v obravnavani zadevi ponavlja, da za odvzem dovoljenja opravljanja funkcije člana uprave banke zadostuje že možnost, da bi zaradi ravnanj, ki jih je storil s tem, ko je sklepal posle, pri katerih BS ugotavlja odsotnost strokovnih in etičnih standardov upravljanja, lahko prišlo do položaja, v katerem bi bilo poslovanje banke v skladu s pravili o obvladovanju tveganj ali pravili varnega in skrbnega poslovanja ogroženo, zato ni treba dokazati, da bi do takšne situacije res prišlo (sodbi Vrhovnega sodišča G 2/2001 in G 3/2001). Glede na navedeno je bila za odločitev v obravnavani zadevi dovolj ugotovitev BS, da bi bilo zaradi ravnanj tožnika lahko ogroženo poslovanje banke v skladu s pravili o upravljanju s tveganji.

18. Ni upošteven tožnikov očitek, da je BS svojo odločitev oprla na vsebinsko „votle“ izraze (neetičnost, nestrokovnost, tveganje, organizacijska kultura). BS je, kot izhaja iz izpodbijanih odločb, uporabila terminologijo, institute oziroma standarde, ki jih narekujejo ZBan-1, Sklep o upravljanju s tveganji in Sklep o skrbnosti. Pravne standarde iz teh predpisov je v zadostni meri napolnila s podrobnim opisom poslovanja uprave banke B. in ravnanj tožnika. Sklep o skrbnosti jasno opredeljuje strokovne in etične standarde upravljanja na ravni banke, ki prispevajo zlasti k zmanjšanju različnih tveganj, ki jim je ali bi jim lahko bila izpostavljena banka pri svojem poslovanju, vključno z tveganjem ugleda. Vrhovno sodišče se strinja z BS, da so zato člani uprave banke dolžni pri svojem ravnanju slediti visokim strokovnim in etičnim standardom upravljanja ter v največji meri preprečevati okoliščine, ki bi lahko privedle do takšnih tveganj. Sklep o upravljanju s tveganji pa definira pojem tveganja tudi z vidika obveznosti banke glede obvladovanja tega tveganja (2., 5., 15. člen). Pri tem tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne gre, kot napačno trdi tožnik, za nedovoljeno širjenje pojma tveganja, saj javno pooblastilo BS, da predpiše podrobnejša pravila v zvezi z upravljanjem s tveganji v bankah (tako glede organizacijskih zahtev, obravnave tveganj in sistema upravljanja), izhaja neposredno iz odločb ZBan-1, kar je v skladu s 121. členom Ustave RS. Vrhovno sodišče se strinja z BS, da je bistvo predpisanih aktivnosti, ki jih morajo izvajati banke v smeri učinkovitega upravljanja s tveganji, ravno v preprečevanju nastanka možnih posledic, do katerih lahko pride, če se tveganja realizirajo.

19. Tožnik v zvezi z ugotovljenimi kršitvami BS očita kršitev načela kontradiktornosti postopka, ker mu v postopku naj ne bi bila dana možnost sodelovanja pri izdaji odločbe. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeni očitek ni utemeljen. Tožniku je kot subjektu nadzora spoštovanje načela kontradiktornosti v postopku odvzema dovoljenja zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka (četrti odstavek 363. člena ZBan-1) seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju BS utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za začetek postopka (prvi odstavek 364. člena ZBan-1), v katerih lahko navaja dejstva, iz katerih izhaja, da odvzem dovoljenja ni utemeljen, in predlaga dokaze, s katerimi dokazuje obstoj zatrjevanih dejstev (enako sodba Vrhovnega sodišča G 12/2011). BS lahko šele po poteku določenega roka po prejemu takšne izjave odloči o odvzemu dovoljenja (prvi odstavek 365. člena ZBan-1), pri čemer pa sme odločiti o odvzemu dovoljenja samo zaradi tistih dejanj, ravnanj in okoliščin, zaradi katerih je izdala odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja, in samo na podlagi listin in drugih dokazov, ki so bili navedeni v odločbi o začetku postopka, in tistih, ki jih je izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja priložil subjekt nadzora (365. člen ZBan-1). Subjektu nadzora je nato zoper obe odločbi, izdani v postopku odvzema dovoljenja, na voljo še sodno varstvo pred Vrhovnim sodiščem. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bilo v obravnavani zadevi načelo kontradiktornosti spoštovano, saj je bila odločba o začetku postopka tožniku vročena, tožnik je bil tudi pozvan, da se o razlogih za začetek postopka izjavi, to pravico pa je tudi izkoristil. 20. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da BS očitanih kršitev ni določno opredelila in utemeljila. Obe izpodbijani odločbi vsebujeta natančno določene in opisane posle in okoliščine v zvezi z njim, ki predstavljajo kršitve določb ZBan-1 in podzakonskih predpisov, o katerih se je tožnik tudi izjavil. Iz Odločbe o pogojnem odvzemu dovoljenja izhaja, da se je tožena stranka opredelila do vseh kršitev in navedla seznam dokazov, ki jih je uporabila pri svoji presoji in na katere se sklicuje, vsi dokazi pa so bili tudi navedeni v Odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja.

21. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih aktov pravilen in da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1 v zvezi z 339. členom ZBan-1).

II. točka izreka:

22. Ker je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo, stranki na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 sami trpita svoje stroške postopka.