Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožnik ni opravljal pripravljenosti, kot jo določa ZODPol v 71. členu. Od tožnika se ni zahtevalo, da mora biti doma ali na drugem določenem kraju, prav tako mu ni bila (ustno) odrejena pripravljenost zaradi operativnih potreb posamezne enote oziroma drugih nujnih nalog. Tožnik priznava, da se od njega izven njegovega delovnega časa ni zahtevalo, da mora priti na delovno mesto oziroma drug kraj ter opraviti svoje delo. Od tožnika kot vodje oddelka se je sicer zahtevala dosegljivost na službeni telefon, ni pa šlo za neformalno odrejeno pripravljenost, za katero je ključno, da se pričakuje prihod delavca na delovno mesto zaradi oprave operativnih nalog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo dodatka za pripravljenost v skupni višini 49.353,76 EUR in za plačilo nadur v skupni višini 14.163,34 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), s sklepom ustavilo postopek po umaknjeni tožbi (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni pomembno ali bi se delo lahko organiziralo drugače, ampak je pomembno le, kako je tožnik dejansko delal. Sodišče je ugotovilo, da je pripravljenost dejansko opravljal, da se je pričakovalo, da bo to delo opravil, nadrejeni pa niso odredili, da naj delo organizira drugače, zato bi moralo zahtevku ugoditi. Prosil je za pisne usmeritve, da lahko preusmeri delo na podrejene, pa takšnih navodil ni prejel, zato se mu ne more očitati, da bi moral delo organizirati drugače. Delo je bilo organizirano na enak način s strani prejšnjih vodij in se do danes ni spremenilo. Od 1. 3. 2021 prejema dodatek za pripravljenost, njegov delo pa je ves čas enako, zato je upravičen do dodatka tudi za nazaj. Toženka je trdila, da je v letu 2021 spremenila organizacijo dela, vendar ni dala konkretnih navedb glede tega. Priča A. A. je govorila o pospešitvi aktivnosti, sodišče pa tega ne bi smelo upoštevati, saj toženka navedb glede tega ni podala. Ker je sodišče to izpoved upoštevalo, bi moralo pričo podrobneje vprašati glede tega. Ker gre za nove navedbe po prvem naroku, bi moralo tožniku dopustiti, da poda odgovor na te navedbe in ga glede tega zaslišati (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Bolj logične so trditve tožnika, da je dodatek v letu 2021 prejel, ker so bile javno objavljene plače in se je izkazalo, da niso vsi prejemali tega dodatka. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče se ne sme spuščati v presojo organizacije dela, tudi zato ni pomembno, ali bi se delo lahko organiziralo drugače. Toženka ni niti navajala, da so drugi delo organizirali drugače. Drugačna organizacija dela bi imela stroškovne posledice za toženko. Po pogodbi o zaposlitvi je tožnik dolžan nadzorovati delo oddelka, zato ni prejel drugačnega navodila nadrejenih glede organizacije dela. Kot je ugotovilo sodišče, je bilo v letu 2016 ob nadzoru vodji oddelka očitano, da je naloge prenašal na podrejene, zato je tožnik zahteval pisne usmeritve za delo, ki jih ni prejel. 41. člen Pravil ne more biti podlaga za prenos pooblastil. Okoliščina, da se sedaj drugače obvešča po 21. uri, je posledica odločitve vodje, kar potrjuje, da tožnik ni mogel sam drugače organizirati dela. Prav tako je absurdno stališče, da je za plačilo nadur pomembno, ali bi tožnik lahko drugače organiziral delo. Pomembno je, ali je tožnik delal. Ker je delal, mu pripada plačilo. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožnika, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

6. Tožnik je v vtoževanem obdobju, to je od 1. 3. 2016 do 28. 2. 2021, opravljal delo vodje oddelka. Njegov delovni čas je bil od 7:00 do 15:00 ure, trdil pa je, da je bil nato od 15:00 do 21:00 ure, med vikendi in dela prostimi dnevi pa od 7:00 do 21:00 ure, v času do 28. 10. 2018 pa 24/7 zaradi vezanosti alarma na službeni telefon, v pripravljenosti, zato zahteva plačilo dodatka v višini 20 % za dneve, ko mu toženka ni odredila pripravljenosti. Za čas, ko je v pripravljenosti opravil delo, pa zahteva plačilo v višini 130 % za opravljene nadure.

7. Skladno s prvim odstavkom 71. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) je pripravljenost posebni delovni pogoj, po katerem mora biti uslužbenec policije, ki mu je odrejena pripravljenost, dosegljiv doma ali na določenem kraju za prihod na delovno mesto ali kraj, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Podobno določa tudi Kolektivna pogodba za policiste (KPP) v 17. členu, kjer je še določeno, da mora biti policist v pripravljenosti na kraju, kjer mu je zagotovljen prihod na delo v 1 uri, pripravljenost pa se odreja v skladu z operativnimi potrebami posameznih enot policije.

8. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožnik ni opravljal pripravljenosti kot jo določa ZODPol v 71. členu. Od tožnika se ni zahtevalo, da mora biti doma ali na drugem določenem kraju, prav tako mu ni bila (ustno) odrejena pripravljenost zaradi operativnih potreb posamezne enote oziroma drugih nujnih nalog. Tožnik priznava, da se od njega izven njegovega delovnega časa ni zahtevalo, da mora priti na delovno mesto oziroma drug kraj ter opraviti svoje delo. Od tožnika kot vodje oddelka se je sicer zahtevala dosegljivost na službeni telefon, ni pa šlo za neformalno odrejeno pripravljenost, za katero je ključno, da se pričakuje prihod delavca na delovno mesto zaradi oprave operativnih nalog. Med strankama ni bilo sporno, da se je zahtevalo, da bo tožnikov oddelek nemoteno deloval tudi izven njegovega delovnega časa, vendar je dokazni postopek potrdil trditve toženke, da se ni zahtevalo, da je prav tožnik tisti, ki mora potrditi in odrediti nadurno delo, spremeniti razpored dela, sklicati podrejene, koordinirati delo na terenu in obveščati nadrejene o izidu akcije na terenu. Priče A. A., B. B., C. C. in D. D., ki so bile vodje sektorja, v katerega je spadal tožnikov oddelek, so vse potrdile, da niso zahtevali, da bi tožnik opravljal te naloge v popoldanskem času in na dela proste dneve, ampak bi lahko te naloge prenesel na podrejene, na dežurnega, ali pa bi uvedel dve izmeni in bi se izmenjeval z namestnikom. V tem primeru bi vsi, ki bi kaj potrebovali, kontaktirali tako določeno osebo, namesto tožnika. Glede vezanosti alarma na tožnikov službeni telefon, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, pritožba pa temu ne oporeka, da je bil tožnik le obveščen o sprožitvi alarma in glede tega ni imel nobene obveznosti.

9. Čeprav noben od vodij sektorja tožniku ni pisno odredil, da mora spremeniti organizacijo dela, to ne pomeni, da se je od tožnika zahtevalo in pričakovalo, da bo ves čas, razen v času dopusta in bolniškega staleža, med 7:00 in 21:00 uro v pripravljenosti skladno z 71. členom ZODPol, ali da bi od njega zahtevali, da opravlja nadurno delo. Tudi, če je tožnik prosil za pisne usmeritve, kako naj organizira delo, ki jih ni prejel, je bila organizacija dela njegovega oddelka v njegovi pristojnosti. Skladno s pogodbo o zaposlitvi je bil on tisti, ki je moral organizirati delo svojega oddelka, in ne vodja sektorja. Tožnik se zato v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je vodja sektorja v letu 2022 spremenil obveščanje po 21:00 uri, saj slednje ne dokazuje, da tožnik ni bil pristojen spreminjati organizacije dela svojega oddelka.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je zaradi nadzora v letu 2016 vodji oddelka očitalo, da prenaša svoje naloge na podrejene. Tožnik se glede tega sklicuje na del sodbe, kjer je sodišče prve stopnje zgolj obsežno povzelo navedbe tožnika in v nadaljevanju toženke, ni pa šlo za ugotovitev oziroma zaključek sodišča prve stopnje. S tem, ko bi tožnik za čas svoje odsotnosti pooblastil nekoga drugega, da izvaja opravila, ki so potrebna za nemoteno delovanje oddelka, ne bi neutemeljeno prenašal svojih delovnih nalog na podrejene, ampak bi kot vodja oddelka le zagotovil nemoteno delovanje oddelka tudi izven svojega delovnega časa. Povsem razumljivo je, da ena oseba ne more ves čas nadzirati in koordinirati dela notranje organizacijske enote, čeprav so to njene naloge po pogodbi o zaposlitvi, in biti ves čas na razpolagalo delodajalcu. Vodja oddelka mora delo organizirati tako, da bo delo potekalo nemoteno tudi izven njegovega delovnega časa. Sodišče prve stopnje se je glede možnosti tožnika, da nekoga drugega pooblasti za dela, zaradi katerih je trdil, da je bil neformalno v pripravljenosti, pravilno sklicevalo na 41. člen Pravil policije, ki omogočajo, da razpored dela izdela poleg vodje enote tudi oseba, ki jo za to pooblasti vodja enote oziroma lahko spremni razpored dela tudi brez pooblastila med odsotnostjo in zadržanostjo vodje enote pomočnik vodje, dežurni ali vodja izmene, če je to potrebno zaradi organizacije dela.

11. Na presojo upravičenosti tožnika do dodatka za pripravljenost od 1. 3. 2016 do 28. 2. 2021 ne vpliva okoliščina, da mu toženka od 1. 3. 2021 (večkrat) odreja pripravljenost, da se njegovo delo pred in po 1. 3. 2021 po njegovih trditvah ni spremenilo. Za priznanje dodatka za pripravljenost v vtoževanem obdobju niso izpolnjeni pogoji iz 71. člena ZODPol, zato ni pomembno, ali toženka tožniku od 1. 3. 2021 ta dodatek plačuje, čeprav od tožnika morebiti ne zahteva, da je na domu oziroma drugemu kraju in se mora zglasiti na delovnem mestu oziroma drugemu kraju za opravo operativnih nalog. Prav tako je nepomembno, zakaj je bila pripravljenost odrejena tožnikovemu namestniku. Za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka je pomembno le, ali je tožnikova dosegljivost predstavljala pripravljenost v smislu 71. člena ZODPol, ne pa razlogi za odrejeno pripravljenost drugim zaposlenim. Pri tem pa tožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da svojemu namestniku pripravljenosti ni smel odrediti zaradi vodenja oddelka in da se je njegov namestnik v času pripravljenosti moral nahajati na mestih, iz katerih bi lahko pravočasno prišel opravljati operativne naloge, zato njuni situaciji nista primerljivi.

12. Tožnik neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni pomembno, da toženka tožniku od 1. 3. 2021 pogosteje odreja pripravljenost. Pritožba se zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje verjeti njegovim trditvam, da mu od 1. 3. 2021 dodatek za pripravljenost pripada, ker je po objavi plač ugotovil neenako obravnavo glede na ostale vodje oddelkov, ki so imeli ta dodatek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se bili drugi vodje oddelkov, ki so imeli v vtoževanem obdobju plačan dodatek za pripravljenost, dolžni ob klicu odzvati in opraviti operativne naloge na delovnem mestu oziroma terenu, le kdaj se je zgodilo, da so nekateri lahko delo opravili tudi od doma. Poleg tega je ugotovilo, da vodjem ni bila odrejena pripravljenost za ves njihov prosti čas, torej niso imeli pripravljenosti odrejene zgolj zato, ker so bili vodje oddelka, ampak le takrat, ko se je pričakovalo, da bodo morali opravljati operativne naloge. Na podlagi vestne presoje vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tako pravilno zaključilo, da sprememba s 1. 3. 2021 ni posledica izpostavljanja, da imajo drugi vodje oddelka ta dodatek oziroma objave plač, zato je neutemeljen očitek o napačno ugotovljenem dejanskem stanju in o relativno bistveni kršitvi pravil postopka pri oblikovanju dokazne ocene.

13. Sodišče prve stopnje je sicer povzelo del izpovedi priče A. A., ki je glede razloga za pogostejše odrejanje pripravljenosti tožniku od 1. 3. 2021 povedal, da je želel pospešiti aktivnosti na tem področju, čeprav toženka ni podala tovrstnih trditev. Vendar sodišče prve stopnje svoje odločitve, da pogostejše odrejanje pripravljenosti po 1. 3. 2021 ni pomembno, ni temeljilo na izpovedi priče A. A. Na izpoved A. A. se je sklicevalo le v zvezi pojasnilom, da sicer iz izpovedi ne izhaja, ali se tožniku od 1. 3. 2021 odreja pripravljenost, ker se pričakuje, da bo morebiti moral iti na delovno mesto ali drug kraj opravljati operativne naloge, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi mu moralo sodišče določiti rok, da se opredeli do novih navedb glede razlogov za odrejeno pripravljenost od 1. 3. 2021. Toženka tovrstnih navedb ni podala, izpoved priče ne predstavlja trditvene podlage strank, zato tožniku ni bilo potrebno dodeliti roka za opredelitev do izpovedi priče, prav tako pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno priče dodatno zaslišati glede tega.1 Očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je tako neutemeljen.

14. Upoštevajoč vse navedeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo okoliščino, da je v predmetni zadevi pomembno, da je bil tožnik kot vodja oddelka pristojen organizirati delo in se ni zahtevalo, da je on tisti, ki je dosegljiv in opravi določena opravila izven vnaprej razporejenega delovnega časa oziroma odrejene pripravljenosti. S tem se sodišče prve stopnje ni neposredno spuščalo v organizacijo delovnega procesa, ampak je presodilo utemeljenost tožnikovega zahtevka z vidika, ali je toženka od njega zahtevala, da je po zaključku delovnega časa v pripravljenosti in v primeru klica opravi nadure. Sodna praksa, skladno s katero sodišča ne presojajo smiselnosti organizacije delovnega procesa, torej koliko delavcev potrebuje delodajalec, ali bo delo opravil z zaposlenimi ali zunanjimi izvajalci, ni uporabljiva v predmetni zadevi. Sodišče prve stopnje ni presojalo smotrnosti organizacije delovnega procesa, ampak upravičenost tožnika do plačila dodatka za pripravljenost in nadurno delo upoštevajoč, da je bil dolžan organizirati nemoteno delovanje svojega oddelka, nadrejeni pa so želeli, da delo organizira tako, da ne bo ves čas dosegljiv le tožnik. V okviru tega je na ugovor toženke utemeljeno ugotavljalo, ali se je res zahtevalo, da mora biti tožnik po izteku svojega delovnega časa v pripravljenosti in po potrebi opraviti določena delovna opravila. Izkazalo se je, da se to ni zahtevalo in da takšno delo tožnika ni bilo potrebno, ampak je bila to samoiniciativna odločitev tožnika in do tega ni prihajalo zaradi potreb delovnega procesa. Slednje je ključno tudi z vidika presoje utemeljenosti tožnikovega zahtevka za plačilo nadurnega dela v primeru, ko se je odzval na klic in potrdil, da se lahko opravi nadurno delo, ko je poklical dežurnega in mu naročil, kaj naj stori ipd. Delo tožnika med 15:00 in 21:00 uro, ob vikendih in drugih dela prostih dnevih se ni zahtevalo, razen v primerih, ko mu je bila odrejena pripravljenost oziroma priznano nadurno delo. Še več, pričakovalo se je, da bo tožnik delo organiziral na način, da bodo za ta opravila dosegljivi drugi zaposleni, ki so takrat opravljali delo oziroma bili v pripravljenosti. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za plačilo nadurnega dela.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), prav tako pa krije toženka svoje stroške dogovora na pritožbo, saj ni pripomogel k odločitvi v predmetni zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Pri tem velja izpostaviti, da bi lahko priči postavil dodatna vprašanja s tem v zvezi tožnikov pooblaščenec, ki je bil prisoten ob zaslišanju, če se mu je zdelo to potrebno.