Jedro

Mladoletna tožnica v skladu s 3. členom ZAzil deli usodo svojih staršev. Zaradi umika prošenj za azil njenih staršev ni mogoče voditi azilnega postopka posebej le za tožnico v razmerju do njenih staršev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožničini tožbi in izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 22.2.2006, odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila tožničino prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 24 ur od dneva pravnomočno končanega postopka.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prošnjo za azil dne 13.2.2006 podal oče mladoletne prosilke kot njen zakoniti zastopnik in jo utemeljil z enakimi razlogi, kot jih je navajal v prošnjah za azil, ki sta jih vložila z ženo zase in za mladoletni tožničini sestri dne 3.11.2005 (je pripadnik manjšine Goranov, ki na Kosovu živijo ob meji z Albanijo, njega in družino maltretirajo Albanci iz Albanije, ki ponoči ropajo hiše; živijo tudi pod stalnim pritiskom kosovskih Albancev, očitajo mu, da je pripadnik srbskega režima, več kot pol ljudi se je iz njihove vasi zaradi pritiskov izselilo, izvorno državo je zapustil zaradi ženine nosečnosti, stalnih pritiskov in nadlegovanj, saj tam niso mogli več živeti). Te prošnje za azil so prosilci umaknili dne 6.11.2005 in je tožena stranka dne 7.11.2005 postopek ustavila. Upravno sodišče RS je tožbo zoper sklep o ustavitvi postopka zavrnilo (U 2638/2005), Vrhovno sodišče RS pa je prvostopno sodbo dne 22.2.2006 potrdilo (I Up 236/2006). Ker je bil prvotni postopek članov tožničine družine voden zaradi sklepa o ustavitvi postopka, v konkretnem postopku pa ne gre za presojo zakonitosti sklepa o ustavitvi postopka, v tej zadevi ne gre za vprašanje, ki je že bilo razsojeno s pravnomočno odločbo. Po stališču prvostopnega sodišča tožena stranka ni imela podlage za odločanje v pospešenem postopku in bi morala razčistiti položaj manjšine Goranov na Kosovu, katere pripadnica je tožnica. Okoliščina, ki se nanaša na oceno verodostojnosti, ne more odtehtati specifičnosti konkretnega primera, ko gre za pripadnico (skupaj z njeno družino) Goranov na Kosovu, ki živijo na meji z Albanijo, ki naj bi bili diskriminirani do te mere, da gre za preganjanje po ZAzil, kar sta starša tožnice opisala v svojih prošnjah za azil, ki pa se zaradi umika niso obravnavale po vsebini. V zvezi z umikom prošenj za azil pa bi po mnenju prvostopnega sodišča tožena stranka morala razčistiti, kako to, da sta tožničina starša in sestri prošnjo za azil vložili zaradi stanja nosečnosti tožničine matere, potem pa so iz istega razloga prošnjo umaknili. Kadar namreč tožena stranka naleti na pomembne nekonsistentnosti v izpovedbah prosilca za azil, mu mora dati možnost, da se glede te nekonsistentnosti izreče in jo pojasni, šele potem lahko na to nekonsistentnost opre odločbo. Zaradi teh pomanjkljivosti (2. in 3. točka 1. odstavka 60. člena ZUS) v izpodbijani odločbi, ki so po mnenju prvostopnega sodišča mogle vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, je prvostopno sodišče odločilo kot v izreku izpodbijane sodbe. S pritožbo tožena stranka izpodbija sodbo prvostopnega sodišča zaradi vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Ne strinja se z odločitvijo prvostopnega sodišča. Meni, da je stališče sodišča v nasprotju s sodno prakso in da tožnici v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu 1. člena ZAzil. Posamična fizična in verbalna šikaniranja večinskega prebivalstva v izvorni državi še ne pomenijo sistematičnega preganjanja in ne predstavljajo pojem preganjanja, ki se je uveljavilo kot pravni standard v upravno sodni praksi. Zatrjevane razloge za pridobitev azila v Republiki Sloveniji je mogoče ovrednotiti zgolj kot lažjo obliko verbalne diskriminacije, ne pa tudi fizične. Samo dejstvo, da je prosilka za azil pripadnica manjšine Goranov na Kosovu ob meji z Albanijo, in da se je polovica prebivalcev njihove vasi izselila, pa tudi ne more biti takšen indikator preganjanja, da bi pristojni organ v tem primeru moral izvesti poseben ugotovitveni postopek. Izpodbijano odločbo je oprla na dejstvo, da so člani prosilkine družine svoje prošnje za azil umaknili, ker so želeli domov, zaradi česar je možno utemeljeno sklepati, da tožnica in njena družina v izvorni državi niso ogroženi. To dejstvo je v tem smislu v predmetni odločbi uporabljeno kot dokazno breme. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se njeni pritožbi ugodi in potrdi izpodbijano odločbo. V odgovoru na pritožbo pooblaščenec zakonitega zastopnika mladoletne tožnice smiselno ponovi tožbene navedbe in med drugim opozarja na sporna vp rašanja navedena v tožbi, ki jih pritožba po njegovem mnenju "v celoti ignorira", ko z različnih aspektov razpravlja o vprašanju, ali v prošnji zatrjevana preganjana pomenijo preganjanje v smislu ZAzil. Povzema 2. odstavek 35. člena ZAzil in meni, da v tej zadevi ni očitno, da tožnici doma ne grozi preganjanje, ampak je to sporno, zato tožnica zahteva, da se o njeni prošnji odloči v rednem postopku, kjer bo šele zagotovljena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Uporaba pospešenega postopka, kadar se v prošnji zatrjuje preganjanje in diskriminacija, brez vsakega ugotavljanja resničnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin, pomeni zlorabo tega izjemnega "pospešenega" postopka, katerega uporaba bi morala biti striktno omejena na primere, ki povsem nesporno, očitno ustrezajo zakonskim kriterijem, razumljenim v skladu z ustavnimi načeli pravne države in z ustavnimi pravicami prizadetih.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki je odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek in sicer iz naslednjih razlogov: Iz izpodbijane sodbe in upravnih spisov izhaja, da tožena stranka ni odločala o prošnjah za azil, ki so jih dne 3.11.2005 vložili tožničini starši zase in za mladoletni tožničini sestri, ker so prošnje za azil dne 6.11.2005 umaknili in je bil postopek ustavljen ( 1. alinea 1. odstavka 42. člena ZAzil). Mladoletna tožnica (rojena je bila 2.2.2006 v Republiki Sloveniji) v skladu s 3. členom ZAzil deli usodo svojih staršev, na razloge, ki so jih ti navedli za zapustitev izvorne države pa je oprta tudi njena prošnja za azil. Zaradi umika prošenj za azil njenih staršev in drugih članov družine ni mogoče voditi azilnega postopka posebej le za tožnico v razmerju do njenih staršev. Če pa je oče za mladoletno tožnico le vložil prošnjo za azil in jo utemeljeval z razlogi, ki se tičejo njega in družine, zase in za ostale člane družine pa je prošnje za azil umaknil (umiki so bili v azilnem postopku dokončni, kasneje pa so postali tudi pravnomočni na podlagi sklepa tožene stranke o ustavitvi postopka), je po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke, ko je prošnjo za azil mladoletne tožnice, ki v vsakem trenutku azilnega postopka deli usodo svojih staršev, pravilna vendar iz razloga, ker ob takem dejanskem stanju (umiku prošenj za azil staršev in ostalih članov družine) pogojev za presojo prošnje za azil mladoletne tožnice ni bilo več. Po presoji pritožbenega sodišča bi lahko tožena stranka to prošnjo celo zavrgla, učinek zavrnitve pa je temu enak.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi tožene stranke ugodilo tako, da je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 59. člena ZUS.