Jedro

Pogoje za odločanje v pospešenem postopku je potrebno restriktivno razlagati. Vsaka neskladnost v izjavi prosilca še ne pomeni zlorabe oziroma zavajanja postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, 51/06-UPB) ugodilo tožbi tožnika, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 2.10.2007 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek.

Z navedeno odločbo je tožena stranka v tako imenovanem pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da mora po pravnomočnosti odločbe nemudoma zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka). Z naknadnimi poizvedbami je ugotovila, da je tožnik pred podajo prošnje za azil v Republiki Sloveniji dne 15.10.2007, za azil zaprosil že dne 10.9.2003 na Nizozemskem. To okoliščino je prikril, zato je tožena stranka presodila, da tožnikova ponovna prošnja temelji na namernem zavajanju (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil).

Sodišče prve stopnje je pri presoji zakonitosti navedene odločbe zavzelo drugačno stališče. V razlogih utemeljitve svoje odločitve opozarja na razliko med pospešenim in rednim postopkom. Pogoje za odločanje v pospešenem postopku je potrebno razlagati restriktivno. Nekonsistentna izjava prosilca sama po sebi še ne more pomeniti zlorabe postopka oziroma namernega zavajanja. Napačen podatek o predhodno vloženi prošnji za azil v drugi državi je lahko razlog za zavrnitev samo, če bi to prikritje lahko negativno vplivalo na določitev. Tega tožena stranka ni ugotavljala. Sodišče opozarja tudi na pomanjkljivost obrazca za prošnjo in na dejansko stanje, ki nakazuje možnost preganjanja tožnika v primeru vrnitve v izvorno državo.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo tako spremeni, da tožbo zavrne. Vztraja pri svojem stališču, da je tožnik s svojimi izjavami namerno zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek. Ni potrebe, da bi morala ugotavljati ali je tožnik namerno prikril podatek, da je za azil že zaprosil leta 2003 na Nizozemskem. Materialno pravo je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Z odločitvijo in razlogi se pritožbeno sodišče strinja.

Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje iz povzetka dejanskega stanja, ki ga je naredila tožena stranka v svoji odločbi izhaja, da bi bil tožnik lahko podvržen dejanjem preganjanja, ki bi lahko ustrezale zakonskemu dejanskemu stanju iz določila 2. odstavka 1. člena ZAzil. Zato je utemeljen pomislek sodišča prve stopnje, da se postavlja vprašanje, ali je dopustno zavrniti takšno prošnjo za azil v pospešenem postopku, četudi okoliščine izkazujejo utemeljen pomislek, da bi bil prosilec za azil v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen realnemu tveganju za preganjanje.

Negativne odločitve v pospešenem postopku vsebujejo ugotovitev, da ni podan utemeljen strah pred preganjanjem, ker prosilec ne potrebuje zaščite. Toda vsakršno prikritje prosilca, da je že v kateri drugi državi zaprosil za azil, ne more opravičevati takojšnje negativne odločitve v pospešenem postopku, če bi zaradi tega tožnik lahko utrpel kršitev temeljnih človekovih pravic. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da v zadevi tožena stranka ni ugotavljala, ali je tožnik namerno prikril vložitev svoje prošnje, saj ga ob odgovoru na vprašanje iz 23. točke vloge za podajo prošnje za azil, ali pa tudi v okviru izpraševanja pod točko 32., ni vprašala kako to, da je na vprašanje, ali je že v kakšni drugi državi EU zaprosil za azil, odgovoril negativno, če podatek, ki ga je uporabila tožena stranka kaže drugače. Ta napaka je tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, saj tožnik v tožbi navaja, da ni zaprosil za azil na Nizozemskem, ampak da je glede tega prišlo do nesporazuma. Pogoje za odločanje v pospešenem postopku je potrebno razlagati restriktivno. Nekonsistentna izjava prosilca sama po sebi še ne more pomeniti zlorabe postopka oziroma zavajanje. Upravičeno sodišče prve stopnje opozarja tudi na okoliščino, da samo vprašanje pod točko 23 standardiziranega obrazca prošnje za azil ne kaže zadostne verodostojnosti, saj vprašanje ni natiskano kot: "ali je prosilec že vložil prošnjo za azil v drugi državi?", ampak je natiskano: "ali je prosilec za azil že kdaj prej v RS zaprosil za priznanje?", pri čemer je kratica "RS" s kemičnim svinčnikom prečrtana in je pripisana kratica "EU", brez da bi bil ta popravek ustrezno avtoriziran, da bi ga sodišče lahko uporabilo kot dokaz v postopku. Od prosilcev za azil ni mogoče pričakovati, da bodo poznali vse članice Evropske Unije, kot to nadalje pravilno obrazloži svojo odločitev sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zato (glede na vse navedeno zaradi napačne uporabe materialnega prava) po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Pritožbeni ugovori, v katerih tožena stranka vztraja pri svojih napačnih stališčih, zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.