Jedro

Zamudna sodba se lahko izpodbija le zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ne more pa se izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ni tudi dopustno navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (pravilno zamudno sodbo) je prvostopno sodišče naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 1.550.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.5.1999 dalje do plačila in ji povrne pravdne stroške v znesku 80.960,00 SIT prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki navaja, da je vtoževani znesek že poravnala.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba prvostopnega sodišča (pravilno zamudna sodba) je bila izdana na podlagi 277. člena ZPP/99 v zvezi s 1. točko 493. člena ZPP. Prvostopno sodišče je namreč ugotovilo, da so podani vsi pogoji, ki so predpisani za zamudno sodbo po 318. členu ZPP.

Zamudna sodba se lahko izpodbija le zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev določb pravdnega postopka, ne more pa se izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (glej 2. odstavek 338. člena ZPP). Tudi navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov tako ni dopustno. Ker tožena stranka izpodbija sodbo ravno iz razloga, ki po določilih ZPP izrecno ni dopusten, teh pritožbenih navedb tožene stranke pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo določbe materialnega prava, niso pa podane tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 353. členom ZPP. Tožena stranka bi namreč morala navedbe, ki jih podaja v pritožbi, uveljavljati v odgovoru na tožbo, katerega pa ni vložila. V pritožbenem postopku teh navedb, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče upoštevati.

Tožena stranka stroškov ni priglasila, pač pa jih je tožeča stranka za odgovor na pritožbo. Ker po oceni pritožbenega sodišča ta ni bil potreben, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da nosi stroške pritožbenega postopka tožeča stranka sama.