Jedro

Tudi po oceni sodišča druge stopnje je v zvezi z zaključkom, katere predpise gre uporabiti v zvezi z dopustnostjo izstopa soustanovitelja iz zavoda, pravno odločilna presoja njegove zakonsko predpisane (so)odgovornosti za obveznosti zavoda iz drugega odstavka 49. člena ZZ, ki obstaja, če ni z aktom o ustanovitvi drugače določeno. V zvezi s tem je v Odloku (prvi odstavek 40. člena) določeno, da soustanovitelji zavoda odgovarjajo za obveznosti muzeja omejeno subsidiarno do vrednosti sredstev, ki so predvidena v proračunih ustanoviteljic za financiranje dejavnosti muzeja v tekočem letu. Zakonsko predpisana odgovornost soustanoviteljev torej z Odlokom ni izključena, kar brez dvoma dopušča presojo podobnosti javnega zavoda z družbo societetnega tipa - z d.n.o. in ne z družbo korporativnega tipa - z d.o.o., pri kateri družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo v nobenem primeru, niti subsidiarno.

ZZ v zvezi z izstopom posameznega ustanovitelja iz zavoda ne določa smiselne uporabe ZGD-1 niti smiselne uporabe OZ, a bi bili po mnenju že omenjenega pravnega teoretika v zgoraj citiranem prispevku določeni instituti ob uporabi splošnega merila za zapolnjevanje pravnih praznin (drugi odstavek 3. člena ZS) uporabni za problematiko izstopa ustanovitelja iz zavoda. Gre za institut družbene pogodbe (v skladu s 14. členom OZ se pravila OZ o pogodbah uporabljajo tudi za druge pravne posle, in sicer tako za druge vrste obligacijskih pravnih poslov, kot tudi za pravne posle drugih podpanog civilnega prava), katere značilnosti (prizadevanje za dosego skupnega namena, določen obvezen prispevek družbenika, dolžnost zvestobe družbe, ki gre v smeri upoštevanja in prizadevanja za skupni interes družbe) je mogoče aplicirati na zavode, v katerih se medsebojne pravice in obveznosti ustanoviteljev uredijo s pogodbo. Po mnenju citiranega pravnega teoretika velja za primer izstopa družbenika iz zavoda, ki ni urejen niti z ZZ niti z aktom o ustanovitvi, uporabiti določbe o družbeni pogodbi iz OZ. Prenehanju razmerja med družbeniki na podlagi enostranske izjave volje je namenjen institut odpovedi pogodbe (1001. člen OZ). Ker so zavodi običajno ustanovljeni za nedoločen čas, je zanje bistvena določba drugega odstavka 1001. člena OZ, ki govori o odpovedi pogodbe, sklenjene za nedoločen čas. Določba 1001. člena OZ je lex specialis glede na določbo 333. člena OZ (odpoved trajnega dolžniškega razmerja), zato odpoved pogodbe ne učinkuje že z njeno vročitvijo. Sta pa določbi 1001. in 333. člena OZ obvezni, zato mora biti odpoved vročena drugi strani (drugim ustanoviteljem) in se ne sme dati ob neprimernem času. Pravica do odpovedi ima pravno naravo oblikovalne pravice, učinkuje že z enostransko izjavo volje in zanjo ni potrebna sodna intervencija. Pravice do odpovedi tudi ni mogoče omejiti oziroma se ji ni mogoče vnaprej odreči, takšna določba bi bila nična. Po mnenju pravne teorije takšna prepoved omejevanja izstopa velja tudi za področje zavodov, pri čemer odpoved pogodbe s strani ustanovitelja zavoda ni razlog za njegovo prenehanje (razlogi za prenehanje zavoda so izrecno določeni v 54. členu ZZ, med njimi ni odpovedi pogodbe).

S takšnim stališčem pravne teorije sodišče druge stopnje soglaša, saj je tožnica kot soustanoviteljica zavoda s Sklepom posegla (prav) v razmerja med njo in ostalimi ustanovitelji, le - ta pa so urejena s Pogodbo, ki ima prej omenjene značilnosti družbene pogodbe (ustanovitev zavoda za dosego skupnega cilja, za kar ustanovitelji v sorazmernem deležu prispevajo določena denarna sredstva, medsebojne pravice in obveznosti pa uredijo s pogodbo).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v točkah II in III izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka delno ugodilo zahtevku z naslova obveznosti tožene stranke (v nadaljevanju toženke) kot soustanoviteljice javnega zavoda - tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice), kar je natančno razvidno iz izreka v tem delu. Delno je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka), v točki III izreka pa odločilo o stroških tega gospodarskega spora.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje v točkah II in III izreka ne soglaša. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožnica ne soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da je toženka s sprejetjem Sklepa o odpovedi soustanoviteljskim pravicam in obveznosti v A. A. z dne 30. 1. 2019 (v nadaljevanju Sklep) pravno veljavno izstopila iz tožnice kot javnega zavoda. Pritožnica meni, da sodišče prve stopnje v tem postopku ni bilo upravičeno razlagati vsebine Sklepa. Tožnica je javni zavod na področju kulture in od toženke, kot njene soustanoviteljice, zahteva plačilo stroškov sofinanciranja plač in materialnih stroškov. Kot javni zavod tožnica ni bila podpisnica Odloka o ustanovitvi javnega zavoda A. A., ki je začel veljati 1. 5. 2015 (v nadaljevanju Odlok), Pogodbe o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih med soustanoviteljicami javnega zavoda A. A. z dne 12. 9. 2008 (v nadaljevanju Pogodba) in aneksa k tej pogodbi, s katerimi so se ustanoviteljice dogovorile za ustanovitev zavoda in za njegovo financiranje. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka pravno veljavno izstopila iz javnega zavoda, je posegla v pravna razmerja soustanoviteljev, ki niso stranke tega postopka, kar je nedopustno.

Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnico vsebinsko mogoče primerjati z družbo z neomejeno odgovornostjo (v nadaljevanju: d.n.o.), je v nasprotju z določili Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ), Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK), Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD), Odloka, Pogodbe in aneksa k tej pogodbi ter v nasprotju z določili Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1).

Bistvena značilnost d.n.o. je, da družbeniki za obveznosti družbe odgovarjajo z vsem svojim premoženjem in da posle družbe vodijo vsi družbeniki. Navedeno iz Odloka ne izhaja. Za obveznosti odgovarjajo omejeno, kar je zaveza lokalnih skupnosti na podlagi ZUJIK.

Pritožnica v nadaljevanju opozarja na značilnosti tožnice, ki kažejo na njeno podobnost z družbo z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju: d.o.o.). Tožnica je, upoštevajoč odgovornost soustanoviteljev in notranje razmerje med njimi ter upoštevajoč lastnosti zavoda, najbolj primerljiva d.o.o. Zaradi tega Sklep ne more predstavljati veljavnega izstopa toženke iz zavoda. Tožnica bi morala ravnati skladno z določbo 501. člena ZGD-1 in v sodnem postopku zahtevati izstop iz javnega zavoda. Ker tega ni storila, je še vedno njegova ustanoviteljica in ga je dolžna financirati. V zadevi je temeljno vprašanje, ali toženka kot lokalna skupnost sploh lahko izstopi iz zavoda, saj je v skladu s 25. členom ZUJIK dolžna zagotavljati javne kulturne dobrine trajno in nemoteno. To je skladno z Zakonom o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) njena izvirna naloga, ki jo mora biti sposobna v zadovoljevati. To pa pomeni, da toženka ne more izstopiti iz javnega zavoda, ne da bi istočasno sama uredila nadaljnjo zagotavljanje javne službe s tega področja.

Za pritožnico je sporen namen izjave toženke z dne 30. 1. 2019, saj ne zadosti določilom 106. in 501. člena ZGD-1. Sodišče prve stopnje bi moralo pri ugotavljanju veljavnosti in pomena Sklepa izhajati iz določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ZUJIK in ZVKD-1. Odpoved določenim pravicam in obveznostim v skladu z določili ZZ, ZGD-1 in OZ ni mogoče enačiti z izjavo o izstopu iz zavoda, niti z izjavo o odstopu od pogodbe, saj se z enostransko izjavo ni mogoče odpovedati obveznostim.

Tožnica predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in sodba v točkah II ter III izreka spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži plačilo stroškov tožnice.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje vsem pritožbenim ugovorom in predlaga potrditev sodbe v izpodbijanem delu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene procesne kršitve, ki jo je treba upoštevati po uradni dolžnosti, glede na dejanske ugotovitve v postopku pa je odločitev tudi materialno pravno pravilna.

6. V uvodu svoje obrazložitve sodišče druge stopnje povzema dikcijo 1. člena ZZ, ki določa, da so zavodi organizacije, ki se ustanovijo za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, socialnega zavarovanja ali drugih dejavnosti, katerih cilj opravljanja dejavnosti ni pridobivanje dobička. Tožnica je javni zavod, organizacija, ustanovljena za opravljanje javne službe (prvi odstavek 3. člena ZZ), katere primarni cilj torej ni pridobivanje dobička.

7. Zavodi se od družbe civilnega prava razlikujejo po tem, da imajo status pravne osebe in se zaradi tega približujejo osebam societetnega in korporativnega tipa. Družbi societetnega tipa, ki imata z zavodom skupno lastnost pravne osebe (prvi odstavek 4. člena ZGD-1 in prvi odstavek 4. člena ZZ), sta v slovenskem pravu družba d.n.o. in komanditna družba (v nadaljevanju: k.d.). Z družbo korporativnega tipa (družbo z omejeno odgovornostjo) pa je zavodom skupna lastnost, da je mogoče odgovornost za obveznosti zavoda izključiti (drugi odstavek 49. člena ZZ1)2. 8. Kot je v točki 7 obrazložitve pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ZZ ne vsebuje določb o izstopu soustanovitelja iz zavoda (to velja tudi za Odlok), kar pa ne pomeni, da izstop ni mogoč, ampak gre za položaj klasične pravne praznine, zato mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 3. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) najti in upoštevati predpise, ki urejajo podobne primere. In to je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo. Sodišče druge stopnje v bistvenem razloge izpodbijane sodbe povzema, v odgovor na pritožbene ugovore pa še dodaja:

9. Zavod je pravna oseba, ki za svoje obveznosti odgovarja z vsem premoženjem, s katerim razpolaga oziroma s katerim upravlja (prvi odstavek 49. člena ZZ in peti odstavek 5. ter drugi odstavek 35. člena Odloka). Tudi po oceni sodišča druge stopnje je v zvezi z zaključkom, katere predpise gre uporabiti v zvezi z dopustnostjo izstopa soustanovitelja iz zavoda, pravno odločilna presoja njegove zakonsko predpisane (so)odgovornosti za obveznosti zavoda iz drugega odstavka 49. člena ZZ, ki obstaja, če ni z aktom o ustanovitvi drugače določeno. V zvezi s tem je v Odloku (prvi odstavek 40. člena) določeno, da soustanovitelji zavoda odgovarjajo za obveznosti muzeja omejeno subsidiarno do vrednosti sredstev, ki so predvidena v proračunih ustanoviteljic za financiranje dejavnosti muzeja v tekočem letu. Zakonsko predpisana odgovornost soustanoviteljev torej z Odlokom ni izključena, kar brez dvoma dopušča presojo podobnosti javnega zavoda z družbo societetnega tipa - z d.n.o. in ne z družbo korporativnega tipa – z d.o.o., pri kateri družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo v nobenem primeru, niti subsidiarno. Vsi nasprotni ugovori pritožnice v tej smeri so tako po oceni sodišča druge stopnje neutemeljeni. Res je, kar izpostavlja pritožnica, da se zavod financira tudi iz nejavnih virov (primerjaj četrti odstavek 10. člena), a iz 32. člena Odloka jasno izhaja, da so primarni viri financiranja javni (iz proračuna ustanoviteljic, iz sredstev drugih lokalnih skupnosti, iz državnega proračuna in drugih javnih virov, iz sredstev pridobljenih na mednarodnih razpisih).

10. Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi gre analogno uporabiti določbo prvega odstavka 106. člena ZGD-13 o odpovedi družbene pogodbe pri družbi ustanovljeni za nedoločen čas. Materialno pravna presoja zadeve v tej smeri je pravilna.

11. Glede na pomisleke pritožnice v zvezi z uporabo pravkar citirane določbe ZGD-1, ki se nanaša na d.n.o., velja v potrditev pravilnosti sprejete odločitve izpostaviti še naslednje:

12. ZZ v zvezi z izstopom posameznega ustanovitelja iz zavoda ne določa smiselne uporabe ZGD-1 niti smiselne uporabe OZ, a bi bili po mnenju že omenjenega pravnega teoretika v zgoraj citiranem prispevku določeni instituti ob uporabi splošnega merila za zapolnjevanje pravnih praznin (drugi odstavek 3. člena ZS) uporabni za problematiko izstopa ustanovitelja iz zavoda. Gre za institut družbene pogodbe (v skladu s 14. členom OZ se pravila OZ o pogodbah uporabljajo tudi za druge pravne posle, in sicer tako za druge vrste obligacijskih pravnih poslov, kot tudi za pravne posle drugih podpanog civilnega prava), katere značilnosti (prizadevanje za dosego skupnega namena, določen obvezen prispevek družbenika, dolžnost zvestobe družbe, ki gre v smeri upoštevanja in prizadevanja za skupni interes družbe) je mogoče aplicirati na zavode, v katerih se medsebojne pravice in obveznosti ustanoviteljev uredijo s pogodbo. Po mnenju citiranega pravnega teoretika velja za primer izstopa družbenika iz zavoda, ki ni urejen niti z ZZ niti z aktom o ustanovitvi, uporabiti določbe o družbeni pogodbi iz OZ. Prenehanju razmerja med družbeniki na podlagi enostranske izjave volje je namenjen institut odpovedi pogodbe (1001. člen OZ). Ker so zavodi običajno ustanovljeni za nedoločen čas, je zanje bistvena določba drugega odstavka 1001. člena OZ4, ki govori o odpovedi pogodbe, sklenjene za nedoločen čas. Določba 1001. člena OZ je lex specialis glede na določbo 333. člena OZ (odpoved trajnega dolžniškega razmerja), zato odpoved pogodbe ne učinkuje že z njeno vročitvijo. Sta pa določbi 1001. in 333. člena OZ obvezni, zato mora biti odpoved vročena drugi strani (drugim ustanoviteljem) in se ne sme dati ob neprimernem času. Pravica do odpovedi ima pravno naravo oblikovalne pravice, učinkuje že z enostransko izjavo volje in zanjo ni potrebna sodna intervencija. Pravice do odpovedi tudi ni mogoče omejiti oziroma se ji ni mogoče vnaprej odreči, takšna določba bi bila nična. Po mnenju pravne teorije takšna prepoved omejevanja izstopa velja tudi za področje zavodov, pri čemer odpoved pogodbe s strani ustanovitelja zavoda ni razlog za njegovo prenehanje (razlogi za prenehanje zavoda so izrecno določeni v 54. členu ZZ, med njimi ni odpovedi pogodbe)5. 13. S takšnim stališčem pravne teorije sodišče druge stopnje soglaša, saj je tožnica kot soustanoviteljica zavoda s Sklepom posegla (prav) v razmerja med njo in ostalimi ustanovitelji, le – ta pa so urejena s Pogodbo, ki ima prej omenjene značilnosti družbene pogodbe (ustanovitev zavoda za dosego skupnega cilja, za kar ustanovitelji v sorazmernem deležu prispevajo določena denarna sredstva, medsebojne pravice in obveznosti pa uredijo s pogodbo). Res je, da je toženka sprejela sklep, s katerim se je „odpovedala“ soustanoviteljskim pravicam in obveznostim, a je s tem po pravilnem stališču izpodbijane sodbe (točka 11 obrazložitve) jasno in nedvoumno izrazila svojo voljo, da ne želi biti več (so)ustanoviteljica tožnice. Res je tudi, kar poudarja pritožba, da je v skladu z ZLS zagotavljanje lokalnih javnih služb izvirna naloga vsake občine, a to še ne pomeni, da posamezni ustanovitelj z enostransko izjavo volje (brez izkazanega utemeljenega razloga) ne sme izstopiti iz javnega zavoda. Za zaključek, da to lahko stori, so v razlogih izpodbijane in odločbe sodišča druge stopnje navedeni dovolj tehtni razlogi, ki jih pritožbene navedbe ne morejo omajati. Bo pa seveda morala toženka ob oziroma po izstopu iz zavoda ravnati v skladu s predpisi s področja lokalne samouprave, in sicer v skladu z ZLS, ZUJIK in ZVKD.

14. Da ostale ustanoviteljice tožnice niso stranke tega postopka, pa je povsem logično, saj se v tem sodnem postopku obravnava tožba na plačilo stroškov zaposlenih, stroškov delovanja zavoda in rednih materialnih stroškov od 1. 1. 2019 do vključno 1. 1. 2020, ki so jih dolžni (so)prispevati posamezni ustanovitelji. V okviru tega postopka pa je moralo sodišče prve stopnje kot predhodno vprašanje, odločilno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, rešiti dilemo, ali je toženka pravno veljavno izstopila iz zavoda.

15. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Enako velja za toženko, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistvenem vplivale na odločitev pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).

1 Ustanovitelj je odgovoren za obveznosti zavoda, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi drugače določeno. 2 Povzeto iz prispevka Prenehanje članstva ustanovitelja v zavodu, in obračun premoženja, dr. Dušan Jovanovič, Podjetje in delo, št. 1, 2015; na prispevek se sklicujeta tudi pravdni stranki. 3 Če je družba ustanovljena za nedoločen čas, lahko družbenik odpove družbeno pogodbo na koncu poslovnega leta, če odpoved pisno sporoči drugim družbenikom vsaj šest mesecev pred tem dnem. 4 Ne glede na prejšnji odstavek lahko družbenik odpove pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas, za odpoved velja v tem primeru trimesečni odpovedni rok. 5 Povzeto iz prispevka Prenehanje članstva ustanovitelja v zavodu, in obračun premoženja, dr. Dušan Jovanovič, Podjetje in delo, št. 1, 2015; na prispevek se sklicujeta tudi pravdni stranki.