Jedro

Tožeča stranka od toženca stranke zahteva povrnitev koristi, ki se kaže v povečanju vrednosti njegove nepremičnine zaradi njenih vlaganj (investicij). Terjatve iz neupravičene obogatitve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let, zastaranje pa začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Ker je tožeča stranka imela nepremičnino v posesti na podlagi najemne pogodbe, do izgube posesti ni bilo pravne podlage za obogatitveni zahtevek. Dokler najemno pogodbeno razmerje ni bilo prekinjeno, namreč ni bilo ne prikrajšanja ne koristi in tudi terjatev tožeče stranke ni zapadla.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi ugodi za znesek 37,48 EUR in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se za ta znesek zniža toženčeva obveznost plačila glavnice.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 208.875,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2004 in ji povrniti odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženec pravočasno vložil revizijo iz revizijskih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je postal lastnik nepremičnin šele 1. 4. 1996, zato ni pasivno legitimiran za vlaganja pred tem datumom. Pravdni stranki sta 6. 12. 1996 sklenili najemno pogodbo, ki je tožeči stranki prepovedovala, da brez pisnega dovoljenja toženca izvrši kakršnekoli predelave na predmetu najema. Toženec ni dovolil vlaganj tožeče stranke v njegove nepremičnine, za vlaganja pa tudi ni bilo nobene potrebe, saj so bila izvršena še pred sklenitvijo najemne pogodbe, in sicer v času od 1993 do 1996. Pri odločanju o ugovoru zastaranja bi morali sodišči uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki sta veljala v tem obdobju, ne pa Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Stvarnopravnega zakonika, saj retroaktivnost ni dovoljena. ZOR predvideva splošni zastaralni rok za povrnitev vlaganj, zato so bile upoštevajoč vložitev tožbe vse terjatve iz naslova vlaganj pred 3. 2. 1999 zastarane. V zvezi s tem se je toženec v pritožbi skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 270/2006, vendar je drugostopenjsko sodišče ocenilo, da gre za drugačno dejansko stanje. Zastaralni rok začne teči v trenutku, ko bi graditelj lahko zahteval, da mu lastnik nepremičnine povrne vlaganja, to pa je naslednji dan po tistem, ko je bila gradnja končana. Zahtevek tožeče stranke ne more izvirati iz najemne pogodbe, saj je bila sklenjena šele po zaključenih vlaganjih, obenem pa jih je prepovedovala brez toženčevega izrecnega soglasja. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je najemna pogodba med pravdnima strankama povsem samostojen, od tožnikovih vlaganj in s tem povezanega zahtevka, povsem neodvisen pravni posel, ki ustvarja učinke med strankama le v okviru, v katerih sta se ga le-ti dogovorili. Sodišče druge stopnje ne more izvesti popolnega preobrata, češ da je razmerja med strankama urejala najemna pogodba. Nepravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da upnik pred 7. 7. 2003 ni imel možnosti uveljavljati svojega zahtevka zato, ker naj bi bil toženec pred časom zakoniti zastopnik tožeče stranke. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi morali sodišči zaključiti, da je terjatev zastarana. Sodišče druge stopnje je storilo tudi več bistvenih kršitev pravdnega postopka. Samovoljno je spremenilo pravno podlago in kot tako določilo najemno pogodbo. Te pogodbe tožeča stranka ni navajala za temelj svojega zahtevka, pač pa se je ves čas sklicevala na vknjižbe v svojem knjigovodstvu. Odločitve glede spremembe pravne podlage ni ustrezno obrazložilo in sodba ne vsebuje potrebnih razlogov. V zvezi s tem toženec opozarja na določilo 352. člena (pravilno drugega odstavka 351. člena) ZPP. Sodišče druge stopnje sploh ne bi smelo spremeniti pravne podlage zahtevka, saj je tožeča stranka med postopkom imela dovolj možnosti, da bi to navedla sama. Če pa jo je že spremenilo, bi moralo postopati po navedenem določilu ZPP in strankama omogočiti, da se o njej pisno izjavita. Ker tega ni storilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in prekoračilo trditve strank, bilo pa je vezano na postavljeni tožbeni zahtevek in podano pravno podlago. Zato je bilo kršeno razpravno načelo, tožencu pa ni dalo možnosti, da odgovori na spremenjeno pravno podlago. V pritožbi je toženec podal obširne navedbe o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja, vendar jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo, kar predstavlja kršitev pravice do pravnega varstva. Prav tako ni resno obravnavalo navedb v zvezi z nepravilnim izrekom. Prvotni tožbeni zahtevek se je namreč glasil na plačilo 50.045.824, 90 SIT, kar znaša 208.837,52 EUR, sodišče prve stopnje pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati 208.875,00 EUR, kar je za 37,48 EUR več, kot je znašal tožbeni zahtevek. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne drugemu senatu sodišča druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe presodilo vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Trditve toženca o tem, da ni pasivno legitimiran za vlaganja oziroma za povečano korist nepremičnine do trenutka, ko je postal lastnik nepremičnine, ter trditve o pomanjkanju njegovega soglasja za adaptacije je presodilo za prepozne, zato nanje vsebinsko ni odgovarjalo, saj ob takšnem (z revizijo neizpodbijanem) stališču niso odločilnega pomena in ne vplivajo na odločitev. Izostanek odgovora na obširne s tem povezane navedbe o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja zato ne predstavljajo zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka.

7. Osrednje sporno pravno vprašanje v zadevi je vprašanje zastaranje terjatve tožeče stranke. V zvezi z rešitvijo tega vprašanja toženec v reviziji sodišču druge stopnje očita napake, ki se po njegovi presoji odražajo tako v bistveni kršitvi določb pravdnega postopka kot tudi zmotni uporabi materialnega prava. Na te očitke Vrhovno sodišče odgovarja skupaj s pojasnilom o naravi terjatve tožeče stranke in njeni pravni podlagi.

8. Terjatev tožeče stranke je terjatev iz naslova neupravičene obogatitve: od toženca stranke zahteva povrnitev koristi, ki se kaže v povečanju vrednosti njegove nepremičnine zaradi njenih vlaganj (investicij). Pravna podlaga takšni terjatvi in s tem uveljavljenemu tožbenemu zahtevku je upoštevajoč čas nastanka razmerja 210. člen ZOR, vsebinsko enaka določba pa je v 190. členu sedaj veljavnega OZ, kar je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zahtevki iz neupravičene obogatitve oziroma po dikciji zakona (3. oddelek II. poglavja prvega dela ZOR) neupravičene pridobitve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let iz 371. člena ZOR. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega (361. člen ZOR). Temeljna predpostavka vsakega obogatitvenega zahtevka je prehod koristi od prikrajšanca na okoriščenca. Do tega prehoda pa v obravnavanem primeru ni prišlo že z zaključkom vlaganj, kot zmotno meni toženec. Dokler je imela tožeča stranka nepremičnino v posesti na podlagi najemnega razmerja, je korist od investicij uživala sama. Šele z izgubo posesti nepremičnine, katere vrednost je bila zaradi njenih vlaganj povečana, je korist prešla na toženca in šele tedaj je tožeča stranka od njega lahko zahtevala nadomestitev vrednosti dosežene koristi. Ali povedano z besedami sodišča druge stopnje: terjatev iz naslova neupravičene obogatitve pred tem ni zapadla. V nadaljevanju je morda res nekoliko nerodno zapisalo, da je razmerja med strankama urejala najemna pogodba in da je torej do takrat obstajala pravna podlaga. Vendar pa je zapis treba razumeti tako, da je tožeča stranka imela nepremičnino v posesti na podlagi najemne pogodbe, vse do izgube posesti pa ni bilo pravne podlage za obogatitveni zahtevek. Dokler najemno pogodbeno razmerje ni bilo prekinjeno, namreč ni bilo ne prikrajšanja ne koristi in tudi terjatev tožeče stranke ni zapadla. Takšno je tudi stališče sodne prakse(1) in v tem je tudi bistvena razlika od zadeve II Ips 270/2006, na katero se sklicuje revizija, v kateri je bilo izrecno ugotovljeno, da je investitor ravnal samolastno in da ni bil v pogodbenem obligacijskem razmerju z nasprotno stranko.

9. Presoja sodišča druge stopnje o zapadlosti in zastaranju terjatve je torej pravilna, Vrhovno sodišče pa ne odgovarja na tiste revizijske navedbe, s katerimi toženec izpodbija razloge sodbe prve stopnje o začetku teka zastaranja, saj je te sodišče druge stopnje ocenilo za nepravilne. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji.

10. Ob prikazanem izhodišču se presoja (ne)samostojnosti najemne pogodbe od vlaganj izkaže za nerelevantno. Zato stališče sodišča druge stopnje ne pomeni „popolnega preobrata“, pa tudi ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se zatrjuje v nadaljevanju revizije v zvezi z odvzemom možnosti opredelitve do spremenjene pravne podlage in prekoračitve tožbenega zahtevka zaradi upoštevanja druge pravne podlage. Naj bo zgolj omenjeno, da toženčevo stališče o vezanosti sodišč na s strani pravdnih strank ponujeno pravno podlago, ni pravilno.(2) Ne glede na to pa v obravnavanem primeru niti ni mogoče pritrditi tožencu, da presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka temelji na drugačni pravni podlagi, kot sodišče prve stopnje. Obe sodišči sta utemeljenost zahtevka presojali na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, različen pomen sta dali le samemu obstoju najemne pogodbe, medtem ko je sodišče druge stopnje toženčeve navedbe o tem, da je najemna pogodba urejala vlaganja v nepremičnino, izrecno ocenilo kot prepozne in zato neupoštevne.

11. Pač pa je revizija utemeljena v delu, ko trdi, da bi moralo biti tožeči stranki prisojeno 208.837,52 EUR in ne 208.875,00 EUR. Kršitev sicer napačno opredeli kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka in prekoračitev tožbenega zahtevka, saj ta glede na to, da se je po (dovoljeni) spremembi tožbe glasil na plačilo 406.646,23 EUR, ni bil prekoračen. Pač pa sta sodišči druge in (predhodno že) prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo pri preračunu SIT v EUR. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje (stran 8 obrazložitve) izhaja, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, ki je bil uveljavljen s prvotno tožbo (pred spremembo). S tem zahtevkom pa je tožeča stranka uveljavljala plačilo 50.045.824,90 SIT, kar upoštevajoč tečaj zamenjave znaša 208.837,52 EUR. V tem delu sta sodišči druge in prve stopnje napačno uporabili materialno pravo, in sicer Zakon o uvedbi eura, ki kot tečaj zamenjave določa tečaj, določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. julija 2006 o spremembi Uredbe (ES) št. 2866/98 o menjalnih razmerjih med eurom in valutami držav članic, ki sprejmejo euro, in ki je znašal 239,640 SIT za 1 EUR. V tem delu je zato Vrhovno sodišče reviziji tožene stranke ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo.

12. V preostalem delu je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena (378. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu drugega odstavka 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je uspela le s sorazmerno majhnim delom revizije, zato ni upravičena do povrnitve revizijskih stroškov, pač pa jih nosi sama.

Op. št. (1): Tako npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 808/2007, II Ips 330/2004 in tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-108/01 (22. točka obrazložitve).

Op. št. (2): Za postopek pred sodiščem prve stopnje to izrecno določa tretji odstavek 180. člena ZPP, za postopek pred sodiščem druge stopnje pa drugi odstavek 350. člena ZPP.