Jedro

Sodišče v obravnavani zadevi sodi, da je treba v primeru ZEKom-1 pristojnost za nadzor obravnavati ne le ob upoštevanju dikcije 224. člena ZEKom-1, ampak tudi glede na siceršnje pristojnosti agencije, ki so usmerjene v vzpostavitev stanja po tem zakonu. ZEKom-1 namreč izrecno predvideva, da lahko agencija posega v vsebino pogodbenih razmerij, v katera vstopa operater s pomembno tržno močjo.

Sodišče ob tako pomanjkljivi obrazložitvi ne more preizkusiti zakonitosti odločbe, saj iz nje ni nedvoumno razvidno, katera ravnanja toženka pričakuje od zavezanca, da bo odločba izvršena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 06103-1/2019/47 z dne 9. 2. 2021 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila predlog tožnika za izrek ničnosti odločbe in sklepa agencije št. 06103-1/2019/40 z dne 23. 11. 2020 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil predlog za izrek ničnosti 3. in 4. točke izreka inšpekcijske odločbe iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 278. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Toženka se ne strinja se tožnikom, da v inšpekcijskem postopku ni pristojna posegati v pogodbeno razmerje, ki ga ima tožnik z A., d. d., ki ni bila stranka v inšpekcijskem postopku. To utemeljuje s tem, da je bil z inšpekcijsko odločbo izrečen inšpekcijski ukrep v upravnem postopku, začetem po uradni dolžnosti. Zakon o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), na podlagi katerega je agencija izdala inšpekcijsko odločbo, takšnega postopka in ukrepa ne ureja kot stvar iz sodne pristojnosti. Zato ničnostni razlog po 1. točki prvega odstavka 278. člena ZUP ni podan. Kot neutemeljeno zavrača tudi tožnikovo stališče, da se izpodbijane odločbe ne da izvršiti, ker je tožnik na podlagi inšpekcijske odločbe družbi A., d. d. dne 31. 12. 2020 izstavil račun za obdobje od 1. 9. 2018 do 31. 10. 2020 v vrednosti 4.630.140,24 EUR. Iz tega izhaja, da se inšpekcijska odločba lahko izvrši. Glede na navedeno pa je bilo treba predlog zavrniti.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V tožbi trdi, da je obrazložitev neustrezna in pomanjkljiva tako, da je ni mogoče preizkusiti. Toženka se namreč ni opredelila do njegovih navedb o različnosti predmeta ponudbe dolgoročnega zakupa oziroma aneksa in v njem določene cene mesečne zakupnine in predmeta regulacije. Predmet regulacije po točki 10.a odločbe št. 38244-2/2017/19 z dne 5. 12. 2017 na trgu 3b (v nadaljevanju regulacijska odločba) namreč ni bila „cena enote mesečne zakupnine 18,24 EUR“ niti „enote mesečne zakupnine“ ampak regulirana cena za veleprodajni dostop do interneta z bitnim tokom preko starejšega bakrenega omrežja v obsegu kot izhaja iz te točke regulatorne odločbe. To ceno je tožnik oblikoval, uveljavil in objavil v ceniku v Prilogi 2 vzorčne ponudbe v okviru postavke „Zakup povezav širokopasovnega dostopa do končnih uporabnikov v dostopovnem omrežju za pakete ADSL2+.“ Odločba ne izpolnjuje zahtev 214. člena ZUP tudi zato, ker se toženka ni opredelila do tožnikovih dokaznih predlogov, naj se zaslišijo priče B. B., C. C. in D. D. 4. Trdi, da za presojo ničnosti ni bistven postopek, v katerem toženka izda odločbo, ampak njegov predmet. Brez podlage v regulaciji toženka v postopku nadzora ne sme posegati v civilno pravna razmerja tako, da nalaga drugačne obveznosti, kot so dogovorjene v pogodbi, sopogodbeniku, ki v postopku nadzora ni sodeloval. Ravno to je storila v obravnavanem primeru, ko je brez podlage v regulaciji družbi A., d. d., ki v inšpekcijskem postopku ni bila udeležena, naložila plačilo druge cene, kot sta jo pogodbenika dogovorila v aneksu št. P-BRO-1/2018. Po 10.a točki regulatorne odločbe je bila regulirana cena za dostop do interneta z bitnim tokom do starejšega bakrenega omrežja preko tehnologije ADSL. Predmet ponudbe dolgoročnega zakupa pa je drug, in sicer: i) zakup povezav širokopasovnega dostopa do končnih uporabnikov v dostopovnem bakrenem in optičnem omrežju, ii) zakup kapacitet za storitev internet, IP telefonije in IP televizije v dostopovnem, agregacijskem in jedrnem omrežju E., iii) zakup povezav med robnimi napravami E. in robnimi napravami operaterja-povezava znotraj zgradbe, in iv) vzpostavitev širokopasovnega dostopa v dostopovnem bakrenem in optičnem omrežju E. s posegom oziroma brez posega na lokaciji končnega uporabnika. Vrednost enote mesečne zakupnine znaša 18,24 EUR brez DDV za regijski dostop. A., d. d. je torej z aneksom vnaprej zakupil določeno število enot in ne posameznih vrst dostopa. Tega ni mogoče enačiti s predmetom regulacije v 10. a točki izreka regulatorne odločbe. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (X Ips 460/2014) izhaja, da gre v primeru, ko upravni organi v postopku nadzora brez izrecnega pooblastila posežejo v pogodbeno razmerje, za odločanje o pogodbenih obveznostih, kar sodi v izključno sodno pristojnost sodišča in je zato odločba nična.

5. Trdi, da sta 3. in 4. točka izreka inšpekcijske odločbe nedoločena in protislovna, tako da ni mogoče ugotoviti, kaj se s to odločbo tožniku sploh nalaga oziroma kako naj ukrep izvrši. Nadalje v 4. točki izreka cena ni številčno določena niti ni pojasnjena v obrazložitvi odločbe. Vztraja še, da odločba v nobenem primeru ne more posegati v položaj tretje osebe, ki v postopku ni sodelovala. Da je odločba pravno in dejansko neizvršljiva, izhaja že iz obrazložitve inšpekcijske odločbe, v kateri toženka tožnika kot zavezanca napotuje, naj dinamiko plačil razlike dogovori z A., d. d., kar pomeni, da tožnik sam odločbe ne more izvršiti in kaže na pravno in dejansko nezmožnost izvršitve. Možnost izvršitve ukrepa ne sme biti vezana na strinjanje oziroma dogovor s tretjo osebo, kar izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča Up-280/05 in U-I-6/13, Up-24/13. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženki v ponovno odločanje in uveljavlja povračilo stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da se odločba lahko izreče za nično le v primeru najhujših kršitev, ki v konkretnem primeru niso podane. Trdi, da je po 221. in 224. členu ZEKom-1 pristojna za nadzor nad izvrševanjem obveznosti iz regulatorne odločbe, zato ne gre za odločitev iz sodne pristojnosti, saj ni posegla v civilnopravno razmerje med operaterjema izven svojih pristojnosti in mimo regulacije. V 10.a točki regulatorne odločbe je tožniku naloženo spoštovanje obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva. Iz te obveznosti izhajajoče cene morajo biti za vse operaterje enake, zato tožnik ne sme obračunavati popustov ali pribitkov. V primeru regulacije cen, so operaterju s pomembno tržno močjo vedno naložene obveznosti, ki jih implementira v svoji Vzorčni ponudbi, pogoji in cene iz vzorčne ponudbe pa so sestavni del medoperaterske pogodbe. V obravnavanem primeru je tožnik na regulirane cene neupravičeno uveljavil popuste, in sicer je z A., d. d. na podlagi ponudbe dolgoročnega zakupa kapacitet sklenil aneks, v katerem je A., d. d. v zameno za 5 letni zakup zagotovil popust na regulirano ceno.

7. Trdi, da bi tožnikova razlaga privedla do logičnega absurda, da bi lahko tožnik vse regulirane cene drugače (prosto) uredil v vsakokratni medoperaterski pogodbi in se nato skliceval, da gre za civilnopravno razmerje med dvema pravnima osebama, ki ni podvrženo nadzoru po ZEKom-1 ampak sodni pristojnosti. Operaterja v medoperaterski pogodbi ne moreta prosto oblikovati reguliranih cen, tožnik pa je v konkretnem primeru ravnal v nasprotju s to obveznostjo. Da gre za isti, regulirani predmet urejanja, potrjujejo Vzorčna ponudba BRO in njena Priloga 3, tj. ponudba dolgoročnega zakupa, kot tudi na tej podlagi sklenjen aneks št. P-BRO-1/2018 k medoperaterski pogodbi. Zavrača tudi trditve, da odločbe ni mogoče izvršiti, saj je tožnik dolžan poračunati za storitve, ki so predmet pogodbe, pri čemer je toženka opredelila obdobje za poračun in tudi konkretne zneske. Tak izrek je po njenem prepričanju skladen z zahtevami ZUP in ZIN in je izvršljiv, kar potrjuje račun, ki ga je v skladu z naloženo obveznostjo izstavil tožnik. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

8. Tožba je utemeljena.

9. Tožnik trdi, da je inšpekcijska odločba po prvem odstavku 279. člena ZUP nična, ker je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka), in ker je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka).

**Glede pristojnosti**

10. Med strankama ni sporno, da sta tožnik in A., d. d. sklenila aneks k medoperaterski pogodbi, ki temelji na Vzorčni ponudbi E., d. d. za osrednji dostop na fiksni lokaciji za izdelke za množični trg in prilogi 3 te vzorčne ponudbe, po kateri operaterju, ki v obdobju 5 let zakupi določeno število enot mesečnih zakupnin, pripada popust na vrednost enote, tako da je zaradi zakupljenega števila enot upravičen do nižje cene, kot bi bila sicer. Med njima pa je sporno, ali je toženka pristojna za ukrep, ki ga je izrekla z inšpekcijsko odločbo, saj tožnik trdi, da je z njim posegla v pogodbeno dogovorjeno ceno in gre zato za pristojnost pravdnega sodišča. 11. S sporno inšpekcijsko odločbo je toženka tožniku v 3. točki izreka naložila, da odpravi kršitev tako, da v roku 30 dni opravi poračune storitev dostopa do interneta z bitnim tokom do starejšega bakrenega omrežja preko tehnologije različic ADSL na regionalnem nivoju, ki so predmet Aneksa, za ves čas njegove sklenitve, vključno z mesecem septembrom 2018, in sicer tako, da obračuna razliko med regulirano ceno enote mesečne zakupnine za regijski dostop brez popusta v višini 18,24 EUR in že zaračunano ceno enote mesečne zakupnine s popustom v višini 10,80 EUR in v istem roku o tem obvesti agencijo. Navedeno ne velja za storitve dostopa do interneta z bitnim tokom v naseljih, ki so navedeni v Prilogi 1 regulatorne odločbe. V 4. točki izreka pa mu je naložila, da mora za storitve dostopa do interneta z bitnim tokom do starejšega bakrenega omrežja preko tehnologije različic ADSL na regionalnem nivoju, ki jih še ni zaračunal in so predmet Aneksa, družbi A. zaračunavati enote mesečne zakupnine po regulirani ceni iz 10.a točke izreka regulatorne odločbe brez popusta. Navedeno ne velja za izvajanje storitev v naseljih, ki so navedeni v Prilogi 1 regulatorne odločbe (4. točka izreka).

12. Iz inšpekcijske odločbe izhaja, da je toženka tožniku naložila ta ukrep, ker je ugotovila kršitev 10.a točke izreka regulatorne odločbe za trg 3b, ki tožniku nalaga, da mora z izjemo za naselja v Prilogi 1 za veleprodajni dostop do interneta z bitnim tokom do starejšega bakrenega omrežja preko različic ADSL uveljaviti stroškovno naravnane cene določene na podlagi tekočih stroškov (CCA) in ob upoštevanju metodologije dolgoročnih prirastnih stroškov s pribitkom (LRIC+), pri čemer so nekateri stroški, zajeti v tekočih stroških, fiksno določeni v tej točki regulatorne odločbe1. Kršitev je po presoji toženke v tem, da je tožnik operaterju A., d. d. zaračunal nižjo ceno od tiste, ki da jo je predpisala v regulatorni odločbi. Trdi, da je s tako določeno ceno zasledovala predvidljive in stabilne cene dostopa do bakrenega omrežja in fleksibilno definirane cene dostopa do NGA omrežja, z namenom spodbujanja prehoda uporabnikov na NGA omrežja. To pomeni, da popusti in pribitki na stroškovno naravnane cene za dostop do bakrenega omrežja (točka 10.a regulacijske odločbe), ki jih je tožnik dogovoril z operaterjem A., d. d., niso dovoljeni. Zato je izračunala razliko do cene, ki bi jo moral tožnik po njenem prepričanju za obravnavano storitev zaračunavati po regulatorni odločbi, tj. ceno brez popusta in naložila tožniku, da jo zaračuna.

13. Glede na tožnikov ugovor je torej relevantno, ali je toženka po ZEKom-1 pristojna, da v upravnem postopku izreče tak ukrep.

14. Po prvem odstavku 224. člena ZEKom-1 agencija, če pri nadzoru fizičnih in pravnih oseb, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, ugotovi nepravilnosti pri izvajanju določb tega zakona ter na njegovi podlagi izdanih predpisov, splošnih aktov in posamičnih aktov ali ukrepov, ki jih sama sprejema, te osebe o tem pisno obvesti in jim da možnost, da se o zadevi izrečejo v razumnem roku (prvi odstavek). Agencija lahko po prejemu odgovora ali po poteku roka za odgovor iz prvega odstavka zahteva ustavitev kršitve iz prejšnjega odstavka tega člena takoj ali v razumnem roku ter hkrati sprejme ustrezne in sorazmerne ukrepe za zagotovitev odprave nepravilnosti (drugi odstavek).

15. Agencija je torej pooblaščena, da v primeru kršitve predpisov ali njenih odločb, izreče ukrepe. Tožnik v zvezi s tem opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 460/2014, v kateri je zavzelo stališče, da je v tisti zadevi pristojnemu nadzornemu organu ob odsotnosti konkretnih zakonskih določb pridržan le splošni nadzor nad zakonitostjo izvajanja nalog zavezanca. Splošnost zakonskih določb po presoji Vrhovnega sodišča ne pomeni neomejenih pooblastil za nadzor. Kadar zakon ne konkretizira, katere ukrepe sme organ nadzora pri tem uporabiti (jih izreči nadzorovanemu), je treba omenjeno pooblastilo razlagati omejujoče in v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo dano. Izvrševanje te naloge se udejani z izrekanjem ukrepov, ki so usmerjeni na vzpostavitev stanja, določenega v zadevnem, ne pa morebitnih drugih zakonih. Splošna določba o izrekanju ukrepov v primeru ugotovljene kršitve ne pooblašča organ, ki vrši nadzor, za nadzor nad odpravljanjem posledic zaznane kršitve.

16. Sodišče v obravnavani zadevi sodi, da je treba v primeru ZEKom-1 pristojnost za nadzor obravnavati ne le ob upoštevanju dikcije 224. člena ZEKom-1, ampak tudi glede na siceršnje pristojnosti agencije, ki so usmerjene v vzpostavitev stanja po tem zakonu. ZEKom-1 namreč izrecno predvideva, da lahko agencija posega v vsebino pogodbenih razmerij, v katera vstopa operater s pomembno tržno močjo (v nadaljevanju OPTM). Agencija je pristojna, da v primeru, ko je določen OPTM, slednjemu določi eno ali več obveznosti, obravnavanih v členih od 101. do 108. člena ZEKom-1, med katerimi so tudi zagotavljanje preglednosti, cenovni nadzor in regulacija cen maloprodajnih storitev. Agencija sme tako po 102. členu ZEKom-1 od operaterja zahtevati, da vzorčno ponudbo podrobneje razčleni, kar je lahko tudi poseg v pogodbeno razmerje, po 101. členu ZEKom-1 pa mu lahko predpiše, da mora upoštevati stroškovno naravnane cene. Nadalje sme agencija po 107. členu ZEKom-1 v primeru, da ugotovi, da upošteven trg ni dovolj konkurenčen, OPTM v zvezi s ceno, ki jo sicer OPTM z drugimi operaterji vedno dogovori s pogodbo, z odločbo naložiti obveznosti, ki vključujejo prepoved: 1. zaračunavanja prekomernih cen, 2. oviranja vstopa na trg, 3. omejevanja konkurence s postavljanjem prenizkih cen, 4. dajanja neupravičene prednosti določenim končnim uporabnikom, 5. neutemeljenega združevanja določenih storitev. Agencija lahko hkrati z naložitvijo obveznosti na podlagi tega člena predpiše eno izmed naslednjih metod: 1. metodo cenovne kapice na maloprodajnih cenah, 2. metodo regulacije individualnih tarif, 3. metodo stroškovne usmeritve cen, 4. metodo usmeritve k cenam na primerljivih trgih. Vsi ti ukrepi posegajo v pogodbena razmerja, predvsem v ceno tožnikovih storitev.

17. Glede na navedeno je izrekanje ukrepov OPTM v zvezi s ceno storitve, za katero mu je agencija z regulacijsko odločbo naložila, da je za to storitev v pogodbah, sklenjenih z ostalimi operaterji, dolžan uveljaviti določeno ceno, lahko predmet upravnega, tj. inšpekcijskega postopka. Ni pa agencija pristojna za poseg v tiste pogodbene pravice in obveznosti, ki niso predmet regulacije.

18. Tožnik v predlogu za izrek ničnosti odločbe ni zatrjeval, da toženka z inšpekcijskimi ukrepi nikoli ne sme posegati v pogodbeno ceno, ampak je trdil, da je določila ceno za storitve, ki niso predmet regulacije in s tem pri izrekanju ukrepov posegla v civilnopravna razmerja, ki niso urejena z regulacijsko odločbo. Toženka pa je svoje stališče, da je pristojna za odločanje, utemeljila (zgolj) s tem, da je podana upravna pristojnost, ker je ukrep izrečen v upravnem postopku, začetem po uradni dolžnosti. To, da je toženka odločala v upravnem postopku po uradni dolžnosti, po presoji sodišča še ne pomeni, da je za to tudi pristojna, drugih razlogov s tem v zvezi pa ni navedla oziroma ni pojasnila, zakaj zavrača tožnikove pravno relevantne trditve, da je posegla v civilnopravna razmerja, ki niso predmet regulacije, kot tudi ni pojasnila, zakaj ni izvedla v zvezi s tem predlaganih dokazov. Zato se sodišče strinja s tožnikom, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Toženka je sicer deloma pojasnila razloge za svojo pristojnost oziroma razloge, zaradi katerih se ne strinja s tožnikovimi trditvami o posegu v razmerja, ki niso predmet regulacije, v odgovoru na tožbo. Vendar se v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost odločitve, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. To pomeni, da mora toženka že v svoji odločbi navesti vse pravno relevantne razloge za odločitev in zato ne more z navedbami v odgovoru na tožbo in (morebitnih) nadaljnjih vlogah v upravnem sporu dopolnjevati razlogov za svojo odločitev in dokazovati njihove utemeljenosti. Taka je tudi ustaljena sodna praksa. Zato se sodišče o razlogih, s katerimi toženka v odgovoru na tožbo zagovarja svoje stališče, da je pristojna za ukrep, ki ga je izrekla z inšpekcijsko odločbo, ne izreka.

**Glede izvršljivosti :**

19. Tožnik zatrjuje ničnost inšpekcijske odločbe tudi zaradi njene neizvršljivosti. Vrhovno sodišče je v svoji praksi že večkrat poudarilo, da se za nično izreče odločba, ki je pravno ali dejansko ni mogoče izvršiti.2 V prvem primeru odločba vsebuje takšen dispozitiv, ki nasprotuje pravnemu redu, v drugem primeru pa dispozitiv, ki ga objektivno gledano ni mogoče izvršiti.

20. Po prvem odstavku 282. člena ZUP se odločba, izdana v upravnem postopku, izvrši, ko postane izvršljiva. Po prvem odstavku 286. člena ZUP se izvršba opravi zoper tistega, ki je dolžan izpolniti obveznost (zavezanec). Zavezanec (dolžnik) je tisti, od katerega se zahteva izpolnitev obveznosti v izvršilnem postopku, neodvisno od tega, ali upravičeno ali neupravičeno, hkrati pa mora to izhajati tudi iz izvršilnega naslova, ki se glasi nanj oziroma ki se glasi na drugo osebo, ob čemer pa mora obstajati pravna podlaga, ki omogoča vodenje izvršilnega postopka zoper osebo, ki v izvršilnem naslovu ni opredeljena kot zavezanec.3 Gre za primere pravnega nasledstva ali primere, ko zakon določa, da osebe materialnopravno odgovarjajo za tuje obveznosti. Pri tem pa ZUP nima določb, ki bi v takih primerih omogočale izvedbo izvršbe zoper osebo, ki v izvršilnem naslovu ni opredeljena kot zavezanec (dolžnik), ki jih izrecno določa zakon.4

21. Toženka je z inšpekcijsko odločbo odločila, da mora tožnik družbi A., d. d. storitve dodatno zaračunati. Iz obrazložitve inšpekcijske odločbe izhaja, da pričakuje, da bo A., d. d. račun tudi plačal5. V izpodbijani odločbi pa trdi, da njeno izvršljivost dokazuje dejstvo, da je tožnik družbi A., d. d. izstavil račun. Sodišče ob tako pomanjkljivi obrazložitvi ne more preizkusiti zakonitosti odločbe, saj iz nje ni nedvoumno razvidno, katera ravnanja toženka pričakuje od zavezanca, da bo odločba izvršena. Toženka predvsem ni dovolj jasno utemeljila, ali je izpolnitev naložene obveznosti odvisna od ravnanja A., d. d., ki ni bil stranka postopka, tj. ali šteje, da je s tem, ko bo tožnik izdajal račune (po 3. in po 4. točki izreka), odločba že izvršena, ali pa so za izvršitev potrebni nadaljnja ravnanja oziroma postopki, in če, kateri. Glede na navedeno torej sodišče ni moglo preizkusiti, ali izpodbijana odločba vsebuje takšen dispozitiv, ki (že) posega v pravni položaj tretje osebe, ki v postopku ni sodelovala oziroma se v njem ni imela možnosti izjaviti in s tem nasprotuje pravnemu redu, tako da je tudi v tem delu ni moglo preizkusiti.

22. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo skladno s tretjim odstavkom istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

23. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

24. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Za razliko od cene dostopa z bitnim tokom do NGA omrežja in optičnega omrežja, za katero je v točki 10.b regulatorne odločbe določeno, da mora tožnik zanje upoštevati ERT (gospodarska ponovljivost). 2 Npr. sodne odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 242/2013 z dne 2. 9. 2015, I Up 782/2003 z dne 9. 11. 2006, X Ips 133/2013 z dne 13. 3. 2014. 3 J. Podlipnik v P. Kovač in E. Kerševan (ur.), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, stran 784. 4 ibid., stran 787. 5 V četrtem odstavku na strani 22 inšpekcijske odločbe namreč navaja: „Dinamiko plačil obračuna razlike med regulirano ceno enote mesečne zakupnine za regijski dostop brez popusta in že zaračunano ceno mesečne zakupnine s popustom dogovori zavezanka skupaj z družbo A., d. d.“