Jedro

Navajanje tožnice, da je zaslišanje priče predlagala že ob vložitvi tožbe, da naj bi bil dokaz tedaj še vedno realno izvedljiv, v letu 2019 pa je njegova izvedba onemogočena ali vsaj znatno otežena, nadalje, da je poskušala priti v stanovanje in da je tekom sodnega postopka izgubila vse stike z navedeno osebo, za presojo pravilnosti izpodbijanih zaključkov ni bistveno, saj je šlo ves čas za njen dokazni predlog, zaradi česar je bila (upoštevaje 236. člen ZPP oziroma v pravdnem postopku ključno razpravno načelo) dolžna naslov za vabljenje predlagane priče priskrbeti sama, prav tako pa sama nosi posledice opustitve predložitve teh podatkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17. 6. 2019: - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo (1/2 najemnin za stanovanje na F. ulici 18) zneska 11.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih (v izreku navedenih) zneskov najemnin (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi v roku 15-ih dni povrniti stroške postopka v znesku 499,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v celoti razveljavi in samo odloči oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje po drugem sodniku (s stroškovno posledico). Uvodoma pojasnjuje, kaj je bilo v predmetni zadevi s strani sodišča prve stopnje do sedaj odločeno. Poudarja, da v skupno premoženje spadajo tudi sredstva, pridobljena z oddajanjem skupnega premoženja, ter da je stanovanje na F. ulici 8, X., toženec ves čas od leta 2007 oddajal brez njene vednosti in soglasja ter z najemnino od stanovanja v celoti sam razpolagal. Sama je že ob vložitvi tožbe zahtevala zaslišanje tedanjega najemnika stanovanja H. S. Tekom sodnega postopka pa je izgubila vse stike z navedeno osebo. Sodišče zaslišanja omenjene priče ni izvedlo, ker da tožnici ni uspelo pridobiti novega naslova predlagane priče niti priti v stik z navedeno pričo, s katero je bil v stiku le toženec, ki pa je zanikal, da bi z njo sklenil najemno pogodbo. Kljub temu, da je toženec zanikal, da bi imel sklenjeno najemno pogodbo z omenjeno osebo, pa iz obrazložitve sodišča izhaja, da je imela ta oseba na naslovu F. ulica 8, X., prijavljeno začasno prebivališče v času od 12. 5. 2009 do 18. 3. 2012 in od 26. 2. 2013 do 26. 2. 2016. Sodišče kljub navedenim ugotovitvam ocenjuje, da to ni dokaz, da bi bila navedena priča najemnik v navedenem stanovanju in plačevala najemnino. Tega naj po navedbah sodišča ne bi dokazoval niti izpis iz Srg, iz katerega nesporno izhaja, da ima na navedenem naslovu sedež družba D., katere zakoniti zastopnik je prav S. H. Omenjene ugotovitve in dokazi prav nasprotno dokazujejo, da so tožničina navajanja utemeljena in resnična. Pritožnica meni, da je odločitev sodišča glede na listine v spisu materialnopravno napačna in da ni vestno in pošteno ocenilo vseh dokazov, zlasti listinskih, ki nesporno dokazujejo, da je v stanovanju na naslovu F. ulica 8, X., bival S. H. in da ima tam sedež družba, katere zakoniti zastopnik naj bi bil slednji. Neupoštevanje teh dokazov, ki dokazujejo zatrjevanje tožnice, nedopustno posega v njene pravice do možnosti dokazovanja. Možnost dokazovanja se ne sme zoževati, kot se je v tem primeru onemogočilo tožnici dokazovanje z listinami, ki dokazujejo, kljub odsotnosti priče, njena zatrjevanja, da je stanovanje oddajal izključno prav toženec in s tem pridobival koristi, tožnici pa onemogočal pridobivanje koristi od oddajanja stanovanja. Šlo naj bi za nedopustno postopanje. Dejstvo je, da je stanovanje, ki je v solasti tožnice, zasedeno in ga toženec oddaja. Ali za to prejema dejansko najemnino, pa niti ni pomembno. Pomembno je, da bi za navedeno stanovanje lahko prejel tržno najemnino najmanj v višini 1.000,00 EUR. Za sorazmerni delež te najemnine je tožnica že od leta 2007 prikrajšana, za kar ni nobene pravne osnove. Toženec ni dokazal, da z uporabo stanovanja ni ničesar zaslužil. Sodišče je kljub nespornim dokazom, da je toženec stanovanje oddajal, v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnici je bila dejansko onemogočena izvedba dokaza z zaslišanjem priče, ki ga je pravočasno predlagala in bi v času trajanja sodnega postopka P 690/2011 bil še vedno realno izvedljiv, sedaj v letu 2019 pa je bila njegova izvedba onemogočena ali vsaj znatno otežena. V kolikor bi držale toženčeve trditve, da ni oddajal stanovanja navedeni osebi, bi bil sam zainteresiran, da bi ta oseba izjavila, da v stanovanju ni bivala ali plačevala najemnine. Sama je navajala, da je poskušala priti v stanovanje, a ji je bilo to onemogočeno, kar toženec ne zanika, in ob teh prihodih je izvedela za ime najemnika, ki ga je tudi predlagala za pričo. Odločitev naj bi bila arbitrarna. Sodišče je na podlagi navedenih dokazov napačno uporabilo materialno pravo in odločilo, da ni dokazov, da bi navedena oseba živela v stanovanju pravdnih strank.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno navajanje, da je stanovanje na F. ulici 8, X.,1 toženec ves čas od leta 2007 oddajal brez vednosti in soglasja tožnice ter z najemnino v celoti sam razpolagal, ni prepričljivo, saj tožnica (kot to v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnjuje sodišče prve stopnje) obstoja najemne pogodbe, ki naj bi jo toženec sklenil, in njegovega prejemanja najemnine v zatrjevani višini (500,00 EUR) ni izkazala. Tožnica je kot dokaz za svoje trditve v tožbi predlagala zaslišanje S. S. (pravilno S. H.), ki naj bi bil po njenih trditvah najemnik omenjenega stanovanja, a njegovega zaslišanja sodišče prve stopnje ni izvedlo, saj mu (čeprav je bila to njena dolžnost) v danem roku ni sporočila pravega naslova priče (glej 6. – 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožničino navajanje, da je zaslišanje priče predlagala že ob vložitvi tožbe, da naj bi bil dokaz v času trajanja postopka pod opr. št. P 690/2011 še vedno realno izvedljiv (česar natančneje sicer ne pojasni), v letu 2019 pa njegova izvedba onemogočena ali vsaj znatno otežena, nadalje, da je poskušala priti v stanovanje (kar ji je bilo onemogočeno) in da je tekom sodnega postopka izgubila vse stike z navedeno osebo, za presojo pravilnosti izpodbijanih zaključkov ni bistveno, saj je šlo ves čas za njen (dokazni) predlog, zaradi česar je bila (upoštevaje 236. člen ZPP2 oziroma v pravdnem postopku ključno razpravno načelo) dolžna naslov za vabljenje predlagane priče priskrbeti sama, prav tako pa sama nosi posledice opustitve predložitve teh podatkov.3,4

6. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno obrazložilo (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da zgolj okoliščina, da je imel (kot izhaja iz dopisa5 iz evidence registra prebivalstva UE X. z dne 6. 6. 20196) S. H. na naslovu F. ulica 8, X., prijavljeno začasno prebivališče v času od 12. 5. 2009 do 18. 3. 2012 in od 26. 2. 2013 do 26. 2. 2016,7 še ne dokazuje, da je bila omenjena oseba najemnik niti da je v zatrjevanem obdobju tožencu plačevala najemnino, kot jo zatrjuje tožnica. Vse to velja (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) tudi za s strani tožnice predloženi izpis iz sodnega/poslovnega registra (glej prilogo A181), iz katerega naj bi, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhajalo, da ima na navedenem naslovu sedež družba D., katere zakoniti zastopnik je S. H.8 Navedene listine namreč ne dokazujejo tožničinih trditev oziroma toženčevega zanikanja sklenitve (obstoja) najemne pogodbe ne ovržejo.9 Pritožbeni očitek, da naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje glede na listine v spisu materialnopravno napačna ter da ni vestno in pošteno ocenilo vseh dokazov (zlasti listinskih), je ne le presplošen,10 ampak iz prej omenjenih razlogov tudi sicer neprepričljiv. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celostna in pravilna (8. člen ZPP). Na drugi strani tožnica ne upošteva, da je bilo na njej dokazno breme glede trditev, ki jih je podala (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP), a da mu ni zadostila oziroma da ni uspela dokazati obstoja najemne pogodbe in toženčevega prejemanja najemnine v zatrjevani višini,11 kakor je vse pravilno ugotovilo (in obrazložilo že) sodišče prve stopnje (pri čemer pa ni zaključilo, kot to neutemeljeno navaja pritožba, da ni dokaza, da bi S. H. živel oziroma prebival v stanovanju pravdnih strank). Zato je neprepričljiv tudi tožničin očitek o neupoštevanju listinskih dokazov (ki jih je predložila) s strani sodišča prve stopnje (zaradi česar naj bi bilo po mnenju pritožnice nedopustno poseženo v njeno pravico do dokazovanja). Slednje se je namreč do njenih dokazov (oziroma do njihove dokazne vrednosti) opredelilo, a je pravilno ocenilo, da tožničinih trditev ne dokazujejo.12

7. Pritožbene trditve, da niti ni pomembno, ali toženec za stanovanje, ki ga oddaja, prejema najemnino, ampak le, da bi lahko za navedeno stanovanje prejel tržno najemnino najmanj v višini 1.000,00 EUR, za sorazmerni delež te najemnine pa naj bi bila tožnica že od leta 2007, ne da bi za to obstajala pravna osnova, prikrajšana, ki gredo v smeri obveznosti iz naslova neupravičene obogatitve13 (190. člen OZ14), so ne le splošne, ampak prvenstveno nedopustno nove (prvi odstavek 337. člena ZPP) in v protislovju s samimi tožničinimi trditvami, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji15 (kot tudi v sami predmetni pritožbi), to je s trditvami o toženčevi sklenitvi najemne pogodbe (torej obstoju najemnega razmerja) s konkretno osebo in njegovem prejemanju najemnine. Posledično pa je brezpredmeten pritožničin očitek, da naj bi ji sodišče prve stopnje zavrnilo tudi upravičenje do uporabnine na stanovanju v višini njenega solastniškega deleža.16

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni17 in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Ki je skupno premoženje pravdnih strank. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 3 Stranka mora (v skladu z omenjenim členom) poleg natančne opredelitve, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi in na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagani dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega dejstva, zaradi same izvedbe dokaza navesti tudi vse, kar je potrebno za identifikacijo priče in za vročitev vabila. Gre za breme sporočanja podatkov, ki so potrebni za vabljenje priče, zaradi česar mora morebitne posledice opustitve svojih zakonskih obveznosti nositi stranka sama (glej J. Zobec, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2010, druga knjiga knjiga, str. 456 - 457, VSL sodbo II Cpg 41/2019 z dne 20. 5. 2019, VSL sodbo II Cpg 1650/2015 z dne 26. 2. 2016, VSK sodbo I Cp 889/2004 z dne 13. 12. 2005, sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 24/2007 z dne 17. 4. 2007 in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 503/97 z dne 28. 10. 1998). 4 Pri čemer ni bila z ničemer onemogočena s strani sodišča prve stopnje, saj ji je slednje, ko se je sodna pošiljka z naslova F. ulica 8, L., vrnila z oznako „preseljen“, dalo rok (l. št. 793), da sporoči pravi/nov naslov predlagane priče (glej 6. in 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 5 Glej l. št. 802. 6 Glede katerega tudi sicer prvenstveno ugotavlja, da ga je tožnica predložila prepozno (glej 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), čemur pritožba niti ne ugovarja. 7 Pravilno 26. 2. 2014 (glej l. št. 802). 8 Iz rednega izpiska, ki ga je z vlogo z dne 25. 4. 2019 predložila tožnica in ki ga omenja sodišče prve stopnje (A 181), točno sicer izhaja, da je bila na tem naslovu prijavljena (dne 20. 6. 2016 izbrisana) družba S. d.o.o., katere edini družbenik je bila družba D., direktor pa S. H. 9 Tudi okoliščina, da naj bi toženec predlagano pričo poznal (kar izpostavlja pritožba), še ne pomeni, da je imel z njo sklenjeno najemno pogodbo in od nje prejemal najemnino, kot je zatrjevala tožnica. 10 Predvsem ni (po)jasn(jen)o, katero materialno pravo in na kakšen način naj bi sodišče prve stopnje točno kršilo. 11 V tem oziru je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da toženec ni izkazal, da z uporabo stanovanja ni ničesar zaslužil. Slednji tega ni bil dolžan dokazovati, ampak je bila dolžna tožnica (upoštevaje, da je toženec zanikal obstoj najemne pogodbe oziroma najemnega razmerja, katerega sestavni del je obveznost plačevanja najemnine) dokazati svojo trditev, da je toženec prejemal najemnino v zatrjevani višini. Na podoben (neprepričljiv) način poskuša pritožnica prevaliti dokazno breme (ki je bilo na njej) na toženca s trditvami, da omenjeni ni izkazal, da stanovanja ni oddajal, in da bi bil, če bi njegove trditve, da stanovanja navedeni osebi ni oddajal, držale, sam zainteresiran, da bi ta oseba izjavila, da v stanovanju ni bivala ali plačevala najemnine. Ne le, da je to pritožbeno navajanje povsem hipotetično oziroma nedokazano (kar sploh velja za trditev, da toženec ni imel interesa, da se priča zasliši, ker naj bi izpovedala v tožničino korist), ampak ob dejstvu, da je bila tožnica dolžna dokazati svoje trditve, že v osnovi zmotno (napačno). 12 Skratka, da ne gre za „nesporne dokaze“ (kot jih imenuje pritožba), ki naj bi z gotovostjo dokazovali tožničine trditve o najemni pogodbi in toženčevem prejemanju najemnine v (prav tako) zatrjevani višini. 13 V ta okvir sodi tudi pritožničino pojasnjevanje, da njena aktivnost (ki naj bi jo izkazovala okoliščina, da je poskušala priti v stanovanje) kaže na to, da bi stanovanje tudi sama uporabljala ali ga oddajala in imela od tega vsaj ekonomsko korist, kar pa ji je bilo onemogočeno (oziroma da s stanovanjem, ker je bilo zasedeno, ni mogla razpolagati, ga uporabljati ali prejemati vsaj dela najemnine). 14 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 15 Glej npr. njene trditve, podane v tožbi oziroma pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2014. 16 Ker ustreznih (to je pravočasnih in konkretnih) trditev v postopku na prvi stopnji v zvezi s tem ni podala, ji sodišče prve stopnje v tem oziru ni moglo ničesar „zavrniti“. 17 Vključno z očitkom o arbitrarnosti izpodbijane odločitve.