Jedro

Predznamba hipoteke, dovoljena na podlagi predhodne odredbe, se lahko opraviči samo na podlagi sklepa o izvršbi, ne pa na način, da upnik (po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom; op. pritožbenega sodišča) izkaže, da so se stekli pogoji, na podlagi katerih bi lahko v 'rednih' razmerah izposloval sklep o izvršbi in s tem opravičil predznambo hipoteke po ZZK-1 (npr. s predložitvijo izposlovanega izvršilnega naslova, ki je v svoji imperfektni obliki služil kot podlaga za izdajo predhodne odredbe v obliki predznambe hipoteke).

Vsak upnik sam presodi, ali bo vložil predlog za izdajo predhodne odredbe in poskušal še pred začetkom stečajnega to odredbo tudi upravičiti. Pri tem se mora zavedati negotovosti svojega položaja. Ne more pa se sklicevati na dolgotrajnost postopkov (ki jo - kot navaja tožnica - povzroča vlaganje pravnih sredstev) in preferiranju določenih upnikov s strani bodočega stečajnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna drugi toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 712,57 EUR, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka v uvodu navedene odločbe razsodilo, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do prvo tožene stranke na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 1042/2014 z dne 29. 9. 2014, s katero prvo tožena stranka dolguje tožeči stranki znesek 60.900,10 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do 19. 1. 2015 in znesek 2.418,70 EUR, v II. točki izreka pa, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do prvo tožene stranke na podlagi pravnomočnih in izvršljivih sklepov Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 1042/2014 z dne 24. 10. 2014 in 4. 12. 2014, s katerima prvo tožena stranka dolguje tožeči stranki znesek v višini 511,00 EUR z zamudnimi obrestmi od zneska 255,50 EUR od 5. 11. 2014 do 19. 1. 2015 in zamudnimi obrestmi od zneska 255,50 EUR od dne 14. 12. 2014 do 19. 1. 2015, v skupni višini 6,31 EUR. V III. točki izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se obstoj ločitvenih pravic tožeče stranke za uveljavitev zneska 67.832,13 EUR z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter stroški predmetnega pravdnega postopka in postopka presoje ustavnosti, na vseh zarubljenih nepremičninah parc. št. 000/64, 000/65, 000/67, 000/68, 000/94, 000/13, 000/74, 000/93, 000/84, 000/86, 000/87, 000/88, 000/89, vse k.o. ..., in terjatvah stečajnega dolžnika: - do družbe P. d. o. o. na podlagi pogodbe št. 63-NP-2011 z dne 18. 2. 2010 in dodatka št. 1 k tej pogodbi iz naslova najema 190 parkirnih mest parkirišča „...“, v fiksni višini 5.250,00 EUR v obliki fiksnega zneska najemnine ter 50 % presežkov prihodkov nad 11.500,00 EUR prometa, kot variabilni del najemnine na podlagi priloge št. 1 k pogodbi, vse z zapadlostjo vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec, - do U. na podlagi pogodbe o najemu poslovnega prostora z dne 3. 10. 2005 in dodatka št. 1 k tej pogodbi z dne 3. 10. 2006, dodatka št. 4 z dne 10. 10. 2008, dodatka št. 5 z dne 12. 10. 2009, dodatka št. 6 z dne 5. 7. 2013, iz najema poslovnih prostorov na naslovu T., v skupni izmeri 204,90 m², v skupni višini 8.096,61 EUR najemnine mesečno, z zapadlostjo vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec, - do družbe K. d. o. o., na podlagi pogodbe o najemu poslovnega prostora z dne 24. 7. 2012 in dodatka št. 1 k tej pogodbi z dne 12. 6. 2013 iz naslova najema poslovnih prostorov na naslovu T. in parkirnih mest v skupni izmeri 547,45 m², v višini 2.432,61 EUR najemnine mesečno, z zapadlostjo vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec, - do Z. na podlagi pogodbe o najemu poslovnega prostora z dne 1. 12. 2010 iz naslova najema poslovnih prostorov na naslovu T. in parkirnih mest v višini 5.917,29 EUR najemnine mesečno, z zapadlostjo vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec.

2. Toženi stranki se naloži prednostno poplačilo zavarovane terjatve v skupni višini 67.832,13 EUR, ugotovljene z zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 1042/2014 z dne 29. 9. 2014 in sklepoma istega sodišča z dne 24. 10. 2014 in 4. 12. 2014, z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter stroški predmetnega pravdnega postopka in postopka presoje ustavnosti, iz ločitvenega premoženja, nepremičnin parc. št. 000/64, 000/65, 000/67, 000/68, 000/94, 000/13, 000/74, 000/93, 000/84, 000/86, 000/87, 000/88, 000/89, vse k.o. ... in terjatev tožene stranke do družbe P. d. o. o., U., družbe K. d. o. o. in Z., opredeljenih v prejšnji točki.“ V IV. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti prvo toženi stranki I. d. o. o. - v stečaju, njene pravdne stroške v znesku 1.245,37 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila. Odločilo je tudi, da tožeča stranka in drugo tožena stranka krijeta sami svoje stroške postopka.

2. Zoper III. in IV. točko izreka citirane odločbe je tožeča stranka vložila pritožbo, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da predmetni postopek skladno z določbo 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v zvezi z določbo 205. člena ZPP prekine ter vloži zahtevo za začetek postopka ocene ustavnosti določb 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), četrtega odstavka 132. člena ZFPPIPP, 264. in 265. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter 48. in 52. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), po ugotovitvi neustavnosti teh določb pa pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi tudi v tem delu in toženima strankama naloži plačilo stroškov pravdnega postopka z zamudnimi obrestmi po poteku 15 dnevnega paricijskega roka.

3. Na pritožbo tožeče stranke je druga toženka odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži še stroške pritožbenega postopka, v 15 dneh od prejema sodbe, po poteku paricijskega roka pa z zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo v obravnavanem gospodarskem sporu zahtevala ugotovitev obstoja dveh terjatev - tj. terjatve, ki naj bi izhajala iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1042/2014 z dne 29. 9. 2014, ter terjatve po pravnomočnih in izvršljivih sklepih Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1042/2014 z dne 24. 10. 2014 in 4. 12. 2014. Zahtevala je tudi ugotovitev obstoja ločitvenih pravic (za uveljavitev predhodno navedenih terjatev) ter odločitev, da mora prvi toženec kot stečajni dolžnik iz vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, prednostno poplačati terjatev tožnika. V stečajnem postopku, dne 19. 1. 2015 začetem nad prvo toženko, je namreč stečajni upravitelj ločitveno pravico prerekal. Upnik S. d. d. (tj. drugi toženec) je prerekal tako terjatev kot tudi ločitveno pravico tožeče stranke.

6. Svoje ločitvene pravice je tožeča stranka utemeljevala na sklepih o predhodnih odredbah, ki sta bila izdana v zavarovanje denarne terjatve iz zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1042/2014 z dne 29. 9. 2014 (v znesku glavnice 60.900,10 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2014 dalje do 19. 1. 2015 in stroškov pravdnega postopka v znesku 2.418,70 EUR) - (1) na sklepu I P 1042/2014 z dne 24. 10. 2014, s katerim je sodišče dovolilo zavarovanje denarne terjatve (v znesku glavnice 60.900,10 EUR z zamudnimi obrestmi, stroškov pravdnega postopka v znesku 2.417,80 EUR ter 255,50 EUR stroškov postopka za izdajo predhodne odredbe) z rubežem denarnih terjatev prve toženke in (2) na sklepu I P 1042/2014 z dne 4. 12. 2014, s katerim je sodišče dovolilo zavarovanje denarne terjatve (v znesku glavnice 60.900,10 EUR z zamudnimi obrestmi, stroškov pravdnega postopka v znesku 2.417,80 EUR ter 255,50 EUR stroškov postopka za izdajo predhodne odredbe) s predznambo zastavne pravice na različnih nepremičninah dolžnika, torej prvega toženca.

7. Poleg tega je tožeča stranka navajala, da je Okrajno sodišče v Radovljici s sklepom Dn 260493/2014 že dovolilo vpis predznambe hipoteke. Navedeni postopek je bil označen s plombo pri vseh navedenih nepremičninah in je upnik svojo predznamovano hipoteko pridobil na vseh navedenih nepremičninah z učinkom od 4. 12. 2014 dalje. Tudi sklep I P 1042/2014 z dne 24. 10. 2014, s katerim je sodišče dovolilo zavarovanje denarne terjatve z rubežem denarnih terjatev prve toženke, je že bil vročen dolžnikovim dolžnikom.

8. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku na ugotovitev obstoja terjatve ugodilo (prim. I. in II. točko izreka prvostopenjske odločitve), tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja ločitvenih pravic ter prednostno plačilo zavarovane terjatve pa je zavrnilo. Slednje z nosilnim razlogom, da tožeča stranka do začetka stečajnega postopka nad prvo toženko (tj. do dne 19. 1. 2015) ni pridobila pravnomočnega izvršilnega naslova glede terjatve, ki je predmet zavarovanja po navedenih predhodnih odredbah, saj je Višje sodišče v Ljubljani o pritožbi prve toženke s sklepom in sodbo I Cp 20/2015 odločilo šele 25. 2. 2015, kar je po začetku stečajnega postopka nad prvo toženko. Ker torej do začetka stečajnega postopka predhodnih odredb ni uspela upravičiti (terjatev tožeče stranke kot upnika še ni bila pravnomočno priznana in tako niso bili izpolnjeni pogoji za izvršbo), ločitvene pravice na premoženju stečajnega dolžnika ni pridobila.

9. Pritožnica odločitev v delu, v katerem je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen, izpodbija. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je v točkah od 4 do 12 obrazložitve sodbe zgolj povzelo s strani tožeče stranke podane navedbe o trenutni zakonski ureditvi, do njenih natančnih pravnih naziranj, prek katerih zatrjuje, da je takšna ureditev protiustavna, pa se vsebinsko ni opredelilo. Argumente o protiustavnosti določb 131. člena in 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, 263., 264. in 265. člena ZIZ ter 48. in 52. člena ZZK-1 je zavrnilo s pavšalno obrazložitvijo, ki skupno obsega dva odstavka (13. in 14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Prav tako je po mnenju pritožnice prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo, da naj bi Ustavna odločba U-I-220/14-11, U-I-161/14-15, Up-559/14-14, U-I-21/15-7, Up-101/15-9, U-I-30/15-8, U-I-59/15-8 z dne 12. 11. 2015 (v nadaljevanju odločba U-I-220/14-11) že obravnavala ustavnost izpostavljenih določb. Po stališču pritožnice je obravnavala izključno in zgolj določbo 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka zato zahteva, da pritožbeno sodišče začne postopek za presojo ustavnosti celotne ureditve, ki je po njenem prepričanju sama s seboj v nasprotju ter direktno in nerazumno tožniku jemlje njegovo pravico do sodnega varstva do te mere, da je slednja popolnoma izvotljena, oziroma se opredeli do vseh njenih vsebinskih pravnih naziranj o neustavnosti navedenih določb. 11. Pritožbeno sodišče predlogu tožeče stranke, da naj prekine postopek in začne postopek za presojo ustavnosti, ni sledilo. Z razlogovanjem pritožnice se namreč ne strinja. Enako kot sodišče prve stopnje pa je tudi prepričano, da je Ustavno sodišče v odločbi z dne 12. 11. 2015 vse tožbeno izpostavljene vidike navedene zakonske ureditve že pretehtalo (zaradi česar ponovno natančno opredeljevanje ni potrebno). Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v 13. točki svoje obrazložitve zapisalo, da je omenjena odločba Ustavnega sodišča že obravnavala ustavnost določb 131. člena in 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, 263., 264. in 265. člena ZIZ ter 48. in 52. člena ZZK-1. Takšnega zapisa v obrazložitvi izpodbijane odločitve ni najti. Najti pa je - kot že rečeno - pravilen poudarek, da je Ustavno sodišče (na podlagi vsebinsko primerljive zahteve) že odločalo o protiustavnosti (izpodbijane) ureditve po ZFPPIPP ter se v obrazložitvi odločbe U-I-220/14-11 z dne 12. 11. 2015 opredelilo tudi do (po mnenju tožeče stranke spornih) določb ZIZ in ZZK-1. 12. Ustavno sodišče je v izreku odločbe U-I-220/14-11 odločilo, da Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 100/13), kolikor se nanaša na upnike, ki so pred njegovo uveljavitvijo v postopkih zavarovanja dosegli izdajo predhodne odredbe zoper dolžnika, nad katerim se je začel stečajni postopek, pa je bil njihov postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavljen, opravljena dejanja pa razveljavljena na podlagi 4. točke tretjega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 - uradno prečiščeno besedilo in 10/15 - popr.), ni v neskladju z Ustavo. Ker pa je v svoji obrazložitvi upoštevalo celotno zakonsko ureditev predhodnih odredb in vpliv začetka stečajnega postopka na predhodne odredbe (posledično pa določbe, katerih neustavnost uveljavlja tožeča stranka) ter oboje presodilo z vidika različnih ustavnih pravic, pri čemer je zaključilo, da izpodbijana ureditev ni v neskladju z Ustavo, po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka torej neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo prvostopenjsko (ali pa drugostopenjsko) sodišče (ponovno) pretehtati utemeljenost vseh v tožbi predstavljenih pomislekov. Kljub temu ji pritožbeno sodišče odgovarja, kot sledi.

O nastanku zastavne pravice

13. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 58/14) že pojasnilo, da na podlagi predhodne odredbe praviloma nastane zastavna oziroma prednostna poplačilna pravica upnika. To velja za premičnine, terjatve in pravice1. Pojasnilo pa je tudi, da je drugače pri predznambi zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ali pravici, vknjiženi na nepremičnini, kjer zastavna pravica ne nastane, saj je predznamba pogojni vpis, ki učinkuje pod odložnim pogojem, da se upraviči, in se dovoli na podlagi listin, ki verjetno izkazujejo pravni temelj pridobitve oziroma prenehanja pravic (49. člen ZZK-1). S predznambo torej zastavna pravica še ne nastane, ko pa se predznamba upraviči, nastane z učinkom za nazaj (ex tunc), tj. od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za predznambo. V pravni teoriji in sodni praksi je sprejeto stališče, da pridobi upnik s predznambo hipoteke kot pogojnim vpisom v zemljiško knjigo pogojno hipoteko. Hipoteka torej obstaja pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo.

14. Da na podlagi predhodne odredbe praviloma nastane zastavna pravica, pa v obravnavani pritožbi pravilno izpostavlja tudi tožeča stranka. Enako tudi, da se s predhodno odredbo opravi prva faza izvršbe zaradi poplačila denarne terjatve (npr. rubež terjatev). A za odločitev v obravnavanem primeru to ni ključno. Pritožnica namreč ne upošteva značilnosti pravice upnika, ki izhaja iz predhodne odredbe. Zanemari tudi odločilno vezanost obstoja ločitvene pravice na tek postopka zaradi insolventnosti.

O naravi pravice, ki izhaja iz predhodne odredbe

15. Vprašanja, kakšne so značilnosti pravice upnika, ki izhaja iz predhodne odredbe, Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014 še ni rešilo. To je storilo šele z odločbo U-I-220/14-11 z dne 12. 11. 20152 in zavzelo stališče, da je takšna značilnost pogojnost. Pojasnilo je tudi, da je to značilnost mogoče pripisati vsem predhodnim odredbam iz 260. člena ZIZ3 - upnik pridobi ne glede na obliko zavarovanja samo pogojno zastavno pravico. Pogojnost se kaže v tem, da je obstoj predhodne odredbe odvisen od rešitve spora o terjatvi, za zavarovanje katere je bila predhodna odredba izdana. Terjatev, ki naj se s predhodno odredbo zavaruje, (še) ni pravnomočno ugotovljena. Če je, je upniku s tem uspelo izdajo predhodne odredbe upravičiti, če ni, ima to za posledico, da sodišče postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavi in razveljavi opravljena dejanja (3. točka prvega odstavka 264. člena ZIZ)4. Pri tem je poudariti, da - v nasprotju z navedbami pritožnice - tudi avstrijska pravna teorija o zastavnih pravicah, pridobljenih v t. i. izvršbi v zavarovanje denarne terjatve (Exekution zur Sicherstellung), ki je primerljiva s predhodno odredbo, poudarja pogojnost zastavne pravice (se pa slovensko in avstrijsko zavarovanje pomembno razlikujeta, saj avstrijski zakon ne zahteva, da upnik po pridobitvi izvršilnega naslova vloži predlog za izvršbo, s katerim izvršbo v zavarovanje upraviči - prehod iz izvršbe v zavarovanje v izpolnitveno izvršbo (Befriedigungsexekution) nastopi brez odločitve sodišča)5. 16. S stališčem o pogojnosti kot temeljni značilnosti pravice upnika, ki izhaja iz izdane predhodne odredbe (ki je v pravni teoriji in sodni praksi široko sprejeto), kateremu je v obravnavanem primeru pravilno sledilo prvostopenjsko sodišče, pa je hkrati zagotovljeno tudi enako obravnavanje upnikov, ki so uspeli s predlogom za izdajo predhodne odredbe, saj so upniki obravnavani enako ne glede na vrsto predhodne odredbe (prvi odstavek 260. člena ZIZ). Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da bi bili upniki, ki so predlagali predznambo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ali na pravici, vknjiženi na nepremičnini (6. točka prvega odstavka 260. člena ZIZ), v slabšem položaju kot upniki, ki so predlagali katero izmed drugih vrst predhodnih odredb (1. do 5. točka prvega ostavka 260. člena ZIZ).

17. Pogojnost pravice, pridobljene s predhodno odredbo, je v obravnavani zadevi ključna - po eni strani vpliva na nastanek ločitvene pravice, po drugi strani pa se z začetkom stečajnega postopka glede na njegove pravne posledice postavlja vprašanje, ali je po začetku stečajnega postopka še mogoče upravičiti predhodno odredbo oziroma izpolniti pogoj, da se zastavna pravica iz pogojne spremeni v nepogojno (za kar se zavzema tudi pritožnica).

O ločitveni pravici

18. Ločitvena pravica je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (prvi odstavek 19. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju6, v nadaljevanju ZFPPIPP). Za veljavno pridobitev ločitvene pravice morajo zahteve za posamezni pravni položaj obstajati (biti uresničene) ob začetku insolvenčnega postopka. Šele z začetkom stečajnega postopka nastane ločitvena pravica, ki daje prednostno poplačilno pravico iz določenega premoženja stečajnega dolžnika7. 19. Začetek stečajnega postopka ima (med drugim) pravne posledice tudi za izvršilne postopke in postopke zavarovanja (ZFPPIPP je v odnosu do ZIZ torej lex specialis). Za postopke zavarovanja s predhodno odredbo je odločilen prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP (in ne 2. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP v zvezi z 280. členom ZFPPIPP) - predhodno odredbo je namreč treba upravičiti s sklepom o izvršbi, navedeni člen pa določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju. To pomeni, da kot pravna posledica začetka postopka zaradi insolventnosti nastane pravna ovira za dovolitev izvršbe ali zavarovanja.8

20. Z vidika stečajnega postopka je treba odgovoriti na vprašanje, ali obstaja več mogočih razlag prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP in med njimi taka, po kateri je po začetku stečajnega postopka še dopustno izdati sklep o izvršbi, ki je nujni pogoj za upravičenje predhodne odredbe. V teoriji prava ni sporno, da je jezikovna metoda temeljna metoda razlage pravnih norm, saj mogoč jezikovni pomen zakonskega besedila določa zunanjo mejo, ki je z drugimi metodami razlage ni dopustno prestopiti. Vendar pa je treba z drugimi metodami razlage vselej preveriti jezikovno razlago in jo potrditi ali utemeljiti tistega izmed več mogočih besednih pomenov, ki je njegov pravi (pravni pomen).9 Vpliv začetka stečajnega postopka na začete postopke zavarovanja s predhodno odredbo

21. Jezikovno gledano, je pomen zakonske določbe prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP pomensko zaprt, določba pa jasna in ne dopušča več mogočih besednih pomenov. Iz prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP izhaja jasna prepoved izvršbe in zavarovanja, ki preprečuje, da bi po začetku stečajnega postopka še bilo mogoče izdati sklep o izvršbi ali zavarovanju. V stečajnem postopku je prepoved izvršbe in zavarovanja iz prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP izraz načela koncentracije, ki pomeni, da lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP). Gre za dopolnilno načelo, s katerim se pravzaprav uresničuje načelo enakega obravnavanja upnikov, ki je temeljno načelo insolvenčnih postopkov in pomeni uresničitev splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Prav tako namenska in logična razlaga ne puščata dvomov, da je pravi pomen te zakonske določbe, da po začetku stečajnega postopka ni več dopustno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju. Zgodovinska metoda pa nam pokaže, da gre za določbo, ki se ni spreminjala že vse od avstrijskega stečajnega zakona, ki se je uporabljal na ozemlju Republike Slovenije in vsebuje vsebinsko enako določbo, ki prepoveduje prisilno zastavno ali poplačilno pravico po začetku stečajnega postopka10 (zaradi česar so pritožbene navedbe, da gre za odstop od primerjalnopravne ureditve, v celoti neutemeljene).

22. S trenutkom začetka stečajnega postopka postane (upoštevaje obrazloženo) gotovo, da upnik pogojev za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bo mogel več izpolniti, saj zaradi nje ne more več doseči izdaje sklepa o izvršbi (z vidika izvršilnega postopka nastopijo okoliščine, ki jih ureja že drugi odstavek 264. člena ZIZ in ki zahtevajo, da sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja). Tudi pri položaju iz 3. točke prvega odstavka 264. člena ZIZ s pravnomočnostjo (zavrnilne) odločbe postane gotovo, da upnik pogojev za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bo izpolnil. Ker z začetkom stečaja postane gotovo, da pogoji za dovolitev izvršbe ne bodo nikoli izpolnjeni, se s tem uresniči razvezni pogoj, pod katerim je bila s predhodno odredbo pridobljena zastavna pravica. Zato z začetkom stečajnega postopka zastavna pravica, pridobljena na podlagi predhodne odredbe, preneha. Tudi v tem primeru mora zato izvršilno sodišče ustaviti postopek s predhodno odredbo in razveljaviti dejanja, izvedena v tem postopku.

23. Pri predznamovani hipoteki pravilnost takšnega stališča dodatno utemeljujejo tudi posebna pravila ZZK-1. Po prvem odstavku 48. člena ZZK-1 predznamovana pravica obstaja (učinkuje) pod odložnim pogojem, da se predznamba opraviči, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastane, če do poteka roka za njeno opravičitev predznamba ni opravičena. Predznamovana pravica se pridobi zgolj v obsegu, v katerem je predznamba te pravice opravičena (drugi odstavek 48. člena ZZK-1).

24. Predznamba hipoteke, dovoljena na podlagi predhodne odredbe, se po tretjem odstavku 52. člena ZZK-1 lahko opraviči samo tako, da se na podlagi sklepa o izvršbi (izdanega za izterjavo terjatve, zavarovane s predznamovano hipoteko) vknjiži hipoteka v vrstnem redu predznamovane hipoteke. Zato po začetku stečajnega postopka predznamovane hipoteke, dovoljene na podlagi predhodne odredbe, ni več mogoče opravičiti.11 Ker se zaradi začetka stečajnega postopka ni mogla opravičiti niti v obravnavanem primeru, pa je - kot v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja druga toženka - zemljiškoknjižno sodišče tudi že izbrisalo predznamovano hipoteko.

25. Zakaj ne zdrži alternativna razlaga, ki jo na 6. strani svoje pritožbe ponuja tožeča stranka, je glede na navedeno v prejšnji točki te obrazložitve torej jasno. Predznamba hipoteke, dovoljena na podlagi predhodne odredbe, se lahko opraviči samo na podlagi sklepa o izvršbi, ne pa na način, da upnik (po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom; op. pritožbenega sodišča) izkaže, da so se stekli pogoji, na podlagi katerih bi lahko v 'rednih' razmerah izposloval sklep o izvršbi in s tem opravičil predznambo hipoteke po ZZK-1 (npr. s predložitvijo izposlovanega izvršilnega naslova, ki je v svoji imperfektni obliki služil kot podlaga za izdajo predhodne odredbe v obliki predznambe hipoteke).

26. Na vprašanje, kakšna je usoda (pogojne) ločitvene pravice12, ko se začne stečajni postopek, pa je sodna praksa v preteklosti res odgovarjala neenotno. Večinsko stališče, zastopano v sodni praksi, je (bilo), da z začetkom stečajnega postopka pogojna ločitvena pravica preneha oziroma ne obstaja več, zato mora izvršilno sodišče ustaviti postopek s predhodno odredbo in razveljaviti opravljena dejanja. Drugi del sodne prakse je (bil) nekoliko drugačen. Menil je namreč, da je upnik z zavarovanji s predhodno odredbo pridobil (pogojno) ločitveno pravico, da ta ne ugasne in da je njena pravna usoda odvisna od odločitve stečajnega (oziroma po prerekanju in napotitvi pravdnega) sodišča (prim. VSC sklep II Ip 129/2013 z dne 17. 4. 2013, VSC sodba Cpg 343/2012 z dne 6. 2. 2013).

27. To razdvojenost v sodni praksi je pri sprejemanju novele ZFPPIPP-F13 upošteval tudi zakonodajalec. In kljub temu, da so bili vidiki, na katere v obravnavanem pritožbenem (in tudi prvostopenjskem) postopku opozarja tožeča stranka, že izpostavljeni v odločbah, ki so sestavljale drugi del sodne prakse v zvezi z omenjenim vprašanjem, se je postavil na stališče, da pri zavarovanju na podlagi predhodne odredbe ločitvena pravica z začetkom stečajnega postopka ne nastane, ker predhodne odredbe v stečajnem postopku (s sklepom o izvršbi) ni več mogoče upravičiti. Z novelo ZFPPIPP-F je torej le uzakonil stališče, ki je že bilo večinsko zastopano v sodni praksi14. V zakonu, ki velja od 7. 12. 2013, je tako zgolj konkretizirano, kakšne posledice ima začetek stečajnega postopka za postopek izvršbe ali zavarovanja, ki je bil začet proti insolventnemu dolžniku pred začetkom postopka - tj. da se postopek zavarovanja z začasno odredbo ali predhodno odredbo z začetkom stečajnega postopka ustavi, vsa dejanja, opravljena v tem postopku, pa razveljavijo.

28. Izkaže se torej, da je sklicevanje na del sodne prakse, iz katere je mogoče razbrati zaključke, za katere se zavzema tudi pritožnica (prim. tretji odstavek na 10. strani pritožbe), a je bila - kot predhodno opisano - očitno presežena, lahko zgolj neuspešno. Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka, ki predhodnih odredb do začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko ni upravičila, ločitvene pravice na premoženju, navedenem v izreku izpodbijane sodbe, ni pridobila, je pravilen.

29. Kot na eno od glavnih navedb tožeče stranke, pa je v tem pritožbenem postopku potrebno odgovoriti na očitek, da ni utemeljeno ločevanje med upniki, ki so pred začetkom stečajnega postopka uspeli izposlovati predhodno odredbo in jo tudi upravičiti, in tistimi, ki so jo sicer uspeli izposlovati, ne pa tudi upravičiti (in sicer zaradi dolgih sodnih postopkov v zvezi z obstojem terjatve, preferiranja nekaterih upnikov s strani stečajnega dolžnika). Pritožnica ne razume, zakaj bi bil - nasprotno - upnik, ki si je dalj časa prizadeval zoper dolžnika izposlovati izvršilni naslov (in pri tem uporabil zavarovanje v obliki predhodne odredbe), pa mu to zaradi počasnosti državnih organov ni uspelo vse do začetka stečajnega postopka, izenačen s tistimi upniki, ki niso storili ničesar. Po njenem mnenju bi namreč morali prisilni predpisi skrbnost nagrajevati, ne pa kaznovati.

30. Pritožnica izpodbijani ureditvi torej očita, da enako obravnava položaje upnikov, ki naj bi se med seboj razlikovali. Razliko vidi v okoliščini, da ni bila pasivna in je s svojim delovanjem izposlovala izdajo predhodne odredbe, s katero je poskušala zavarovati svojo terjatev, medtem ko drugi upniki niso bili aktivni in si terjatve niso zavarovali s predhodno odredbo.

31. Ker je na vprašanje, ali je takšno razlikovanje utemeljeno oziroma ali sme ZFPPIPP (kot trdi pritožnica) kaznovati tiste, ki so si prizadevali doseči zavarovanje, Ustavno sodišče že odgovorilo v odločbi U-I-220/14-11 (in sklenilo, da ureditev iz ZFPPIPP ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave), pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju zgolj citira njeno 40. in 41. točko obrazložitve.

32. Splošno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave terja, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec take položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Splošno načelo enakosti zakonodajalca zavezuje tudi, da v bistvenem različne položaje ureja različno. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpisi nikoli ne bi smeli različno urejati enakih položajev pravnih subjektov ali enako urejati njihovih različnih položajev, ampak da tega ne smejo početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga, ki izhaja iz narave stvari.

33. V trenutku, ko je nad dolžnikom začet stečajni postopek, se položaji upnikov, ki so pridobili predhodno odredbo za zavarovanje svoje nepravnomočno ugotovljene terjatve, in upniki, ki predhodne odredbe niso pridobili, med seboj ne razlikujejo več oziroma se položaji obeh skupin upnikov prav zaradi začetka stečajnega postopka izenačijo. Z začetkom stečajnega postopka ločitvena pravica sploh ni nastala, saj sklep o zavarovanju s predhodno odredbo ne ustanavlja ločitvene pravice v korist upnika, če je temu pred njegovim začetkom ni uspelo upravičiti. Prednost, ki naj bi jo imel upnik na podlagi predhodne odredbe glede na druge upnike v stečajnem postopku, nastopi le v primeru, če mu uspe predhodno odredbo upravičiti do začetka stečajnega postopka. Zato nosi upnik z vidika morebitnega stečajnega postopka tveganje odločitve, ali bo vložil predlog za izdajo predhodne odredbe ali ne. Zavedati se namreč mora, da zavarovanje s predhodno odredbo v kontekstu stečajnega postopka ne pripelje nujno do ločitvene pravice. Poleg tega ločitvena pravica sama po sebi ne nudi absolutnega varstva, saj obstaja možnost, da stečajni upravitelj ali drugi upniki ločitveno pravico prerekajo ali da jo izpodbijajo s pomočjo izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Gre torej za stvar ekonomske presoje, kakšnim rizikom se subjekt v civilnopravnem razmerju prostovoljno izpostavi. Zato upniki ne morejo utemeljeno pričakovati, da bi pravni red posebej varoval položaje, ki dajejo le pogojno varstvo, odvisno od okoliščin, ki niso predvidljive (zaradi česar torej ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, ni utemeljeno ločevanje med upniki, ki so pred začetkom stečajnega postopka uspeli izposlovati predhodno odredbo in jo tudi upravičiti, in tistimi, ki so jo sicer uspeli izposlovati, ne pa tudi upravičiti, npr. zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov).

34. Zakaj pomisleki, ki jih pritožnica izpostavlja v prvem in drugem odstavku na 10. strani svoje pritožbe, niso utemeljeni, je po vsem navedenem torej jasno. Vsak upnik sam presodi, ali bo vložil predlog za izdajo predhodne odredbe in poskušal še pred začetkom stečajnega to odredbo tudi upravičiti. Pri tem se mora zavedati negotovosti svojega položaja. Ne more pa se sklicevati na dolgotrajnost postopkov (ki jo - kot navaja tožnica - povzroča vlaganje pravnih sredstev) in preferiranju določenih upnikov s strani bodočega stečajnega dolžnika. Takšne pritožbene navedbe so neutemeljene.

35. Končno pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da trenutna zakonska ureditev institutu predhodne odredbe, ki naj bi zagotavljala možnost izvršbe, jemlje vsak smisel oziroma jih negira, s tem pa pod vprašaj postavlja pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

36. Kot pojasnjuje Ustavno sodišče15, pravica do sodnega varstva (sicer) zagotavlja tudi pravico zahtevati, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti. Namen in cilj sodnega varstva je namreč praviloma dokončno dosežen šele z uresničitvijo določene pravice oziroma pravnega razmerja in ne le z odločitvijo o njegovem obstoju. Zato morajo biti tistim, ki jim je bila pravnomočno priznana pravica, dani možnost in sredstva, da to pravico tudi dejansko uveljavijo.

37. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da pravica do izdaje začasne odredbe kot sredstva zavarovanja ne izhaja neposredno iz pravice do sodnega varstva (npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-106/02 z dne 25. 4. 2002, OdlUS XI, 128). Le ob dodatnem pogoju, namreč, da je začasna odredba nujno sredstvo, ki preprečuje, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena, je ta institut zavarovanja mogoče obravnavati v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave.

38. Mutatis mutandis velja povedano za predhodno odredbo, saj gre prav tako za sredstvo zavarovanja, ki ima tako kot začasna odredba (vsaj t. i. zavarovalna začasna odredba, ne pa tudi ureditvena) namen zagotoviti uspeh bodoče izvršbe. Sredstva pri predhodni odredbi imajo neposreden cilj pripraviti tisto stanje, ki naj zavaruje bodočo dajatev kot tako, kakršna se sploh zahteva.16 Okoliščina, da se obe sredstvi zavarovanja razlikujeta v učinkih, ki jih lahko doseže upnik, tj. dejansko zavarovanje pri začasni odredbi in pogojno stvarnopravno zavarovanje pri predhodnih odredbah, razen pri predznambi zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini, na navedeno ne more vplivati. Kot rečeno, gre v obeh primerih le za časovno omejena sredstva zavarovanja, ki naj bi zagotovila uspešnost bodoče izvršbe. Ko je tako, ni mogoče govoriti o pravici do predhodne odredbe, ki bi izhajala neposredno iz pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Navedeno potrjuje sodna praksa ESČP, po kateri obveznost zagotovitve izvršitve obstaja le za pravnomočne, ne pa tudi za nepravnomočne sodne odločbe17. 39. Pritožbeno razlogovanje, da je trenutna zakonska ureditev neustavna, ker upnik (tj. tožeča stranka) ne bo mogel priti do bistvenega dela poplačila svoje terjatve, je torej zmotno. Tožeča stranka v stečajnem postopku res ne bo imela prednostne poplačilne pravice, ne more pa zaradi tega uspešno uveljaviti, da je njena pravica do sodnega varstva popolnoma izvotljena. Kot izhaja tudi iz Up-1857/07, U-I-161/07, na katero se sklicuje pritožnica, je pravica do sodnega varstva procesno jamstvo, ki posamezniku zagotavlja pravico do vsebinske odločitve v sporu, ne pa tudi pravice do točno določene vsebine takšne odločitve. Vsebinsko odločitev o sporu tožeča stranka je dosegla, zaradi posledic začetka stečajnega postopka, ki so nastopile še pred pravnomočnostjo odločitve o sporu, pa bo poplačana v skladu s pravili stečajnega postopka.

Izrecno v zvezi z zahtevo za začetek postopka za presojo ustavnosti določb 131. in 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, 263., 264. in 265. člena ZIZ ter 48. in 52. člena ZZK-1

40. Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti (prvi odstavek 23. člena ZUstS).

41. Zakaj pritožbeno sodišče ni prekinilo predmetnega postopka in začelo postopka za presojo ustavnosti, je v obrazložitvi te sodbe že pojasnilo - do izpodbijane zakonske ureditve se je Ustavno sodišče že opredelilo. Pritožbeno sodišče je ravno iz tega razloga tudi na pritožbene očitke lahko odgovorilo prek sklicevanja na odločbo Ustavnega sodišča U-I-220/14-11 z dne 12. 11. 2015. 42. Poleg tega pa je pritožnici odgovoriti, da Ustavno sodišče po 160. členu Ustave tudi ni pristojno odločati o medsebojni skladnosti zakonskih določb. Medsebojno skladnost zakonov oziroma zakonskih določb bi lahko presojalo le, če bi zaradi tega nastala taka notranja nasprotja znotraj pravnega reda, da bi bila kršena načela pravne države (2. člen Ustave), česar pa tožeča stranka niti ne zatrjuje, pritožbeno sodišče pa na podlagi vsega predhodno navedenega ne ugotavlja.

43. Tudi ima druga toženka v odgovoru na pritožbo prav, ko poudarja, da 23. člen Ustave sodišču nalaga prekinitev postopka za oceno ustavnosti za primer, ko sodišče meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, ne pa za primer, kakršen je tudi obravnavani, ko tako meni tožeča stranka.

O stroških pravdnega postopka

44. Pritožnica graja tudi odločitev o stroških postopka v delu, s katerim je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov prvi toženki. Po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je prva toženka v pravdi v celoti uspela. Nanjo se namreč nanaša samo (izpodbijani) del odločitve v zvezi z ločitveno pravico (pravdni stranki nista nujna sospornika). Prva toženka namreč v stečajnem postopku terjatve tožeče stranke ni prerekala, kot je to storila druga toženka, zato se je tudi postopek na ugotovitev obstoja terjatve (I. in II. točka izreka sodbe) vodil samo zoper drugo toženko. Sodba na podlagi pripoznave je bila torej izdana samo zoper drugo toženko. Odločitev, kakršna izhaja iz IV. točke izreka sodbe, je po stališču pritožbenega sodišča torej povsem pravilna.

Sklepno

45. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih III. in IV. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

46. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Dolžna pa je drugi toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki po odmeri pritožbenega sodišča znašajo 712,57 EUR in zajemajo stroške odgovora na pritožbo v višini 573,75 EUR (tar. št. 21.1) in materialne stroške v višini 10,33 EUR oziroma 22,5 točk, vse pa je povečano še za 22 % DDV. Ostalih stroškov pritožbeno sodišče drugi toženki ni priznalo, saj konferenca s stranko in končno poročilo ne predstavljata samostojnih storitev, ki ne bi bile vsebovane že v nagradi za odgovor na pritožbo. Poleg tega druga toženka teh stroškov tudi ni izkazala. Tožeča stranka je tako dolžna drugi toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 712,57 EUR, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Zastavna pravica nastane npr. z rubežem premičnin in morebitnim vpisom rubeža v ustrezni register. 2 U-I-220/14-11, U-I-161/14-15, Up-559/14-14, U-I-21/15-7, Up-101/15-9, U-I-30/15-8, U-I-59/15-8. 3 Ne samo tisti iz 6. točke prvega odstavka 260. člena ZIZ, kot to zmotno navaja pritožnica. 4 Pogojnost predhodnih odredb torej v nasprotju z zatrjevanji pritožnice določa sam ZIZ. Sicer ne v svojem 260. členu, nedvomno pa v 263. in 264. členu. 5 Prim. opombo 8 v odločbi Ustavnega sodišče z dne 12. 11. 2015. 6 Uradni list RS, št. 13/14 - uradno prečiščeno besedilo, 10/15 - popr., 10/15 - popr., 27/16, 31/16 - odl. US, 38/16 - odl. US in 63/16 - ZD-C. 7 Prim. odločbo U-I-220/14-11. 8 Ibid. 9 Ibid. 10 Ibid. 11 Prim. dr. Nina Plavšak: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008. 12 Pri čemer pritožbeno sodišče opozarja na terminološke nedoslednosti - gre za pogojno zastavno pravico. 13 Z začetkom veljavnosti 7. 12. 2013. 14 In se je izvajalo iz prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP ter drugega odstavka 264. člena ZIZ. 15 Odločba U-I-220/14-11 z dne 12. 11. 2015. 16 Tako v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, na katero se sklicuje tudi pritožnica. 17 Sodba ESČP v zadevi Ouzounis in drugi proti Grčiji z dne 18. 4. 2002.