Jedro

Pri presoji, ali starejši delavec izpolnjuje minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine (114. člen ZDR v zvezi z

398. čl. ZPIZ-1) sodišče ne more upoštevati naknadnega uveljavljanja znižanja starostne meje zaradi otroka, saj je uveljavljanje znižanja starostne meje zaradi otrok prepuščeno izbiri vsakega zavarovanca in proti njegovi volji tega znižanja ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tretjem odstavku delno spremeni, tako da se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici, znižajo s 147.564,00 SIT na 95.131,00 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila dne

19.6.2003 dana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici pri toženi stranki nezakonita in da tožnici delovno razmerje 19.7.2003 ni prenehalo (prvi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, prizna vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi ter ji (med drugim tudi) obračuna in izplača nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska (drugi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 147.564,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2003 dalje (tretji odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004).

Zmotna naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v postopku prisilne poravnave varovana kot starejša delavka.

Takšnega varstva pravic zakonodajalec ni predvidel v poglavju, ki sicer določa pravice in obveznosti v postopku prisilne poravnave, saj takšno varstvo z gospodarskopravnega vidika ne bi bilo utemeljeno. Celoten postopek prisilne poravnave je podvržen sodni presoji že ob potrditvi prisilne poravnave, zato bi naknadna razveljavitev prisilne poravnave pomenila poseg v njeno izvedbo.

Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, kdaj bo tožnica dejansko izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno in brez ustreznih in za odločitev pomembnih podatkov zaključilo, da tožnica glede na 36. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1-UPB2 - Ur. l. RS št. 20/2004) dne 18.7.2005 ne bo izpolnjevala minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je izpolnjevanje teh pogojev potrebno presojati po stanju na dan

19.7.2005, saj je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 19.7.2003, tako da se je tožnica šele z 20.7.2003 lahko prijavila na Zavodu za zaposlovanje in ji šele od tega dne dalje pripada pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v trajanju 24 mesecev. Sodišče prve stopnje naj bi pri tem tudi spregledalo, da je pridobitev pravice do starostne pokojnine pogojena z izpolnitvijo dveh pogojev, to je starosti in dosežene pokojninske dobe, pri čemer izpolnjevanja teh pogojev ni mogoče ugotavljati zgolj na podlagi dejanske starosti in izpolnitve delovne dobe v določenem časovnem trenutku, temveč z upoštevanjem drugih, za pridobitev pravice merodajnih podatkov. Tako sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali ima tožnica otroke in ali je bila zaposlena pred 18. letom starosti, kar vpliva na znižanje starostne meje. Prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, ali ima tožnica morda še kakšno leto druge zavarovalne dobe ali posebne dobe, ki se šteje kot zavarovalna doba. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo denarnih zneskov denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ki jih tožnica prejema od Zavoda za zaposlovanje ter je toženi stranki, v nasprotju z obstoječo sodno prakso, v plačilo naložilo celotne zneske. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Odločitve sodišča prve stopnje v stroškovnem delu namreč ni mogoče preizkusiti, saj z izjemo potnih stroškov ne vsebuje navedbe priznanih in morebitnih zavrnjenih stroškov. Navedba, da so stroški priznani po priglašenem stroškovniku, pa glede na to, da tožena stranka z njim ne razpolaga, ne more biti odločilnega pomena. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na tožbo navedlo, da je iz Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002) očitno, da se varstvo starejšega delavca nanaša tudi na odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kamor sodijo tudi primeri iz

106. člena ZDR. Razen tega pa 2. odst. 114. člena ZDR izrecno določa, da varstvo po prejšnjem odstavku ne velja v primeru prenehanja delodajalca in ker v prisilni poravnavi ni prenehanja delodajalca, je očitno, da varstvo starejših delavcev velja tudi za delavce v prisilni poravnavi. Glede na datum rojstva, ki je naveden tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, naj bi bilo nesporno, da je tožnica starejša delavka. Kot starejša delavka je tožnica upravičena do nadomestila na zavodu najdlje za dve leti in v teh dveh letih tožnica ne more izpolniti minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ki jih določa 36. člen ZPIZ. Samo ti pogoji so merodajni, kakršnokoli eventualno nižanje starostne meje ali drugo pa je prepuščeno v uveljavljanje zavarovancu in zato v zvezi s posebnim varstvom starejših delavcev ne more biti upoštevno. Sicer pa tožena stranka niti ni zatrjevala in dokazovala, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker je tožnici do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka sicer res zelo skromno obrazložilo, vendar navedeno ne predstavlja smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je namreč podana, kadar izpodbijane odločbe sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se sklicuje na vloženi stroškovnik, ki toženi stranki sicer res ni bil predložen, vendar pa je na njegovi podlagi odmero stroškov postopka možno preizkusiti. Sicer pa je tožnica večino stroškov priglasila že z vlogami, ki so bile toženi stranki vročene, in je s stroškovnikom priglasila samo stroške v zvezi z narokom za glavno obravnavo. Pomanjklijva obrazložitev odločitve o stroških postopka bi tako lahko predstavljala kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP, vendar pa ta pomanjkljivost na pravilnost in zakonitost odločitve o stroških postopka ni vplivala, zato tudi ta kršitev ni podana.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi s starostjo in delovno dobo tožnice, od katerih je odvisno, ali ima tožnica status starejšega delavca. Zmotno je stališče tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo samo raziskovati, ali ima tožnica morda še kakšno leto druge zavarovalne dobe, ali pa posebno dobo, ki se šteje kot zavarovalna doba, ne glede na pogoj plačila prispevkov oziroma ali ima tožnica kaj otrok, zaradi česar bi se lahko znižala starostna meja za upokojitev. Tožena stranka je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnih razlogov. V skladu z 9. čl. Konvencije mednarodne organizacije dela št. 58 o prenehanju delovnega razmerje na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe 4/84) je na delodajalcu dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja delavca v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi datuma rojstva tožnice, ki je naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravilno ugotovilo, da je tožnica starejša delavka v smislu določbe 201. člena ZDR, bi tožena stranka morala dokazovati in dokazati, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 114. člena ZDR, pod katerimi je možno zakonito odpovedati pogodbo o zaposlitvi starejšemu delavcu.

Tožena stranka med postopkom ni dokazovala, da bi tožnica razen v delovni knjižici vpisane delovne dobe imela še kakšno drugo zavarovalno dobo, kaj takšnega ne zatrjuje niti v pritožbi, zato sodišču neutemeljeno očita, da glede tega vprašanja ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Isto velja tudi za pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali ima tožnica kaj delovne dobe pred 18 letom starosti. Kaj takšnega tudi ne izhaja iz delovne knjižice, saj je iz nje razvidno, da se je tožnica prvič zaposlila 15.11.1970, ko je bila stara več kot 18 let. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi starejša od 51 let in 4 mesecev. Na podlagi delovne knjižice je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica ob prenehanju delovnega razmerja imela 32 let, 5 mesecev in 1 dan skupne delovne dobe.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj tožena stranka ni dokazala, da bi bili izpolnjeni pogoji, pod katerimi delodajalec starejši delavki brez njenega pisnega soglasja lahko odpove pogodbo o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 114. člena ZDR delodajalec tega ne more storiti, dokler delavka ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, razen če ji je za čas do izpolnitve teh pogojev zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica tudi po izteku maksimalne dobe dveh let, ko lahko prejema nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, še vedno ne bo izpolnjevala minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kakor so določeni v prvem odstavku 398. člena ZPIZ-1-UPB1. Tožnica bi nadomestilo za čas brezposelnosti v najboljšem primeru prejemala do 20.7.2005 (ni bistveno, da v izpodbijani sodbi piše

19.7.2005), takrat pa še ne bo izpolnila pogoja starosti 54 let in 4 mesecev tudi še ne bo imela 35 let in 6 mesecev pokojninske dobe. Tožnica ima prav, ko opozarja, da je morebitno uveljavljanje znižanja starostne meje zaradi otrok prepuščeno izbiri zavarovanca in da proti njegovi volji tega znižanja ni možno uveljavljati. Sicer pa tudi morebitno znižanje starostne meje zaradi otrok v konkretnem primeru ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev. V skladu s tretjim odstavkom 37. člena ZPIZ se starostna meja ženski iz tega naslova lahko zniža največ do

56. leta starosti, te starosti pa tožnica do prenehanja uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti ne bo dosegla.

Prav tako je zmotno stališče tožene stranke, da določba 114. člena ZDR ne velja za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je posledica potrjene prisilne poravnave. Nobenega dvoma ni, da je tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, izdana na podlagi s prisilno poravnavo potrjenega programa finančne reorganizacije, odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato tudi zanjo glede starejših delavcev velja posebno varstvo pred odpovedjo.

Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, saj bi tožena stranka tožnici pogodbo o zaposliti lahko odpovedala le z njenim soglasjem, ki pa ga tožnica ni dala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je edina izjema od varstva starejših delavcev pred odpovedjo predvidena za primer prenehanja delodajalca, do te pa na podlagi potrjene prisilne poravnave ne pride.

Z izpodbijano sodbo je bilo glede reparacijskega dela tožbenega zahtevka odločeno le, da je tožena stranka tožnici dolžna obračunati in izplačati nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska. Takšna odločitev dejansko pomeni vmesno sodbo, s katero je odločeno o temelju tožbenega zahtevka in ne o njegovi višini. Navedeno pomeni, da bo tožnica, v kolikor tožena stranka sama ne bo obračunala nadomestila plače, lahko vložila novo tožbo, s katero bo zahtevala po višini opredeljene zneske, tožena stranka pa temu ne bo mogla uspešno nasprotovati z ugovorom že razsojene stvari.

Zaradi navedenega ni bistveno, da sodišče prve stopnje ni posebej navedlo, da je tožnica za sporno obdobje, ko prejema nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, upravičena le do morebitne razlike med prejetim nadomestilom in plačo, kakršno bi prejela, če bi delala. Zaradi navedenega ne gre za odstop od uveljavljene sodne prakse, saj je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka med drugim dolžna obračunati in izplačati nadomestilo plače, potrebno razumeti tako, da gre za plačo, ki bi jo tožnica prejela, če bi delala, zmanjšano za prejeto nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. V skladu z drugim odstavkom 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur.

l. RS št. 12/92, 71/93, 69/98 in 97/01) zavod od delodajalca zahteva vrnitev škode, če je sodišče s pravnomočno sodbo ugotovilo, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito.

Navedeno pomeni, da v takšnem primeru delavec obdrži prejeto nadomestilo plače iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, da pa je prejete zneske zavodu za zaposlovanje dolžan povrniti delodajalec.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici dosodilo vse priglašene stroške postopka. Tako je tožnikov pooblaščenec za pripravljalno vlogo v skladu s tar. št. 15/2 Odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS št. 67/03) upravičen do nagrade v višini 225 točk in ne priglašenih 400 točk, v skladu z uveljavljeno sodno prakso pa mu tudi ne gre nagrada v višini 20 točk za poročilo stranki, saj je ta nagrada že zajeta v nagradi za sestavo vloge. Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje priznalo nagrado za tožbo v višini 160 točk in 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v zvezi s potnimi stroški tožniku pripada le ena četrtina priglašenih stroškov, kar velja tudi za priglašenih 80 točk iz naslova odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko, kar pomeni, da odvetniku v tej zadevi iz tega naslova pripada 20 točk. Celotna utemeljeno priglašena nagrada tožnikovemu pooblaščencu tako znaša 705 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 77.550,00 SIT. K temu je potrebno prišteti še 2% materialnih stroškov oz. 1.551,00 SIT, na oboje skupaj pa je potrebno obračunati še 20% DDV, ki znaša

15.820,00 SIT. K temu je potrebno prišteti še sorazmerni del potnih stroškov, ki jih je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v višini 1.210,00 SIT. Kot za pravdo potrebnega stroška ni možno opredeliti plačane takse za podredni tožbeni zahtevek in priglašene nagrade za zastopanje na naroku v višini 400 točk, zato teh stroškov tožnici tožena stranka ni dolžna povrniti.

Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnice tako znašajo

95.131,00 SIT in ne 147.546,00 SIT, kakor je zmotno odločilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka delno spremenilo tako, da je stroške, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici, znižalo z zneska 147.564,00 SIT na znesek 95.131,00 SIT. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjem delu potrdilo sodba sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je s pritožbo delno sicer uspela, vendar kljub temu sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj v skladu z drugim odstavkom 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) v sporih o prenehanju delovnega razmerja, za tak spor pa gre tudi v tej zadevi, delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožnica, saj odgovora na tožbo ni mogoče opredeliti kot za spor potrebni strošek v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.