Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je tožnik v tožbi ustrezno pojasnil, da je plačo v pogodbeno dogovorjeni višini prejel le prvi mesec zaposlitve, nato pa sta se s toženo stranko zaradi pričetka opravljanja dela v Nemčiji ustno dogovorila za višjo urno postavko, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da so njegove trditve o urni postavki 11,00 EUR neto v nasprotju s predloženo pogodbo o zaposlitvi, ki določa tožnikovo plačo v bruto znesku 940,58 EUR. Tovrstni ustni dogovori o višji plači ali urni postavki so dopustni in veljavni (prim. zadeve VDSS Pdp 961/2016, Pdp 936/2017 in druge), zato pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 3. člena ZPP, po katerem sodišče ne prizna razpolaganja strank v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi pravili, ni utemeljeno.
I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba v 2. alineji III. točke izreka delno spremeni, tako da se zamudna sodba v tem delu na novo glasi: "III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni na bančni račun iz I. točke izreka plačati: - sorazmerni del regresa za leto 2021 v višini 916,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2021 do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 91,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2021 pa se zavrne."
II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.
III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku v roku 8 dni izplača plačo za mesec oktober 2021 v višini 3.365,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 16. 11. 2021 do plačila (I. točka izreka) ter stroške za prehrano med delom v višini 110,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2021 do plačila (II. točka izreka). Nadalje ji je naložilo, naj tožniku v roku 8 dni plača regres za letni dopust za leto 2020 v višini 850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 2. 7. 2020 do plačila (1. alineja III. točke izreka) ter sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2021 v višini 1.008,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 2. 7. 2021 do plačila (2. alineja III. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 223,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila (IV. točka izreka) ter da je zavezanec za plačilo sodne takse tožena stranka (V. točka izreka).
2. Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja, da iz zamudne sodbe ne izhaja, katera dejstva je tožnik zatrjeval v tožbi, katera dejstva sodišče šteje za odločilna in zakaj iz teh dejstev izhaja zatrjevana pravna posledica, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni presojalo dopustnosti zatrjevanih dejstev, tožnikove trditve o obstoju ustnega dogovora glede višje urne postavke pa nasprotujejo predloženi pogodbi o zaposlitvi. Sodišče bi zato moralo obrazložiti, zakaj je te trditve sprejelo, kot tudi kako je ugotovilo, da je tožnik v oktobru 2021 opravil skupno 183,50 ur dela. Izpodbijana odločitev je z vidika pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS napačna in prestroga. Iz zamudne sodbe ne izhajajo materialnopravni razlogi za odločitev, sicer pa gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Zamudna sodba temelji na neresničnih trditvah tožnika in lažnih izjavah prič, kar je nemoralno in povezano s kršitvijo ustavnih pravic, tožnik pa bi bil z izvršitvijo te sodbe obogaten. A. A. in B. B. sploh nista bila zaposlena pri njej, zato B. B. dogovori o terjatvah iz delovnega razmerja ne morejo biti znani. Tožniku je za oktober 2021 za opravljenih 168 ur dela že plačala 1.024,24 EUR, prav tako mu je izplačala pripadajoči regres za letni dopust za leta 2019, 2020 in 2021. Izjavi A. A. in B. B., da regres ni bil izplačan, zato ne držita, A. A., B. B., C. C. in D. D. pa so s podajo neresničnih izjav storili kaznivo dejanje žaljive obdolžitve iz 171. člena KZ-1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožniku zaradi zamujanja na delo, zapuščanja delovnega mesta in neopravičenega izostanka z dela 1. 11. 2021 v resnici podala sama. Pritožbi prilaga obrazec REK-1 za mesec oktober 2021 ter potrdili o plačilu regresa za leto 2021 tožniku in D. D.. Priglaša stroške pritožbe.
3. Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane zamudne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. V pretežnem delu (razen delno glede prisojenega sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2021, kar je predmet delne spremembe zamudne sodbe) je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in jo tudi ustrezno utemeljilo.
6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba uveljavlja z navedbami, da iz zamudne sodbe ne izhaja, katera dejstva je tožnik zatrjeval v tožbi, katera dejstva sodišče šteje za odločilna in zakaj iz njih izhaja zatrjevana pravna posledica. Sodišče prve stopnje je v 1. točki obrazložitve zamudne sodbe pravilno povzelo vse bistvene tožbene navedbe tožnika, nato pa pri presoji utemeljenosti posameznih delov tožbenega zahtevka po sistemu afirmativne litiskontestacije izhajalo iz dejanskega stanja, ki izhaja iz teh navedb, pravne zaključke pa utemeljilo z navedbo ustrezne pravne podlage. Izpodbijano zamudno sodbo je zato mogoče preizkusiti.
7. Sodišče prve stopnje je glede tožbenih zahtevkov za izplačilo plače za oktober 2021, povračilo stroškov za prehrano med delom in regresa za letni dopust za leto 2020, v pretežnem delu pa tudi glede zahtevka za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2021, pravilno presodilo, da so podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP, in sicer da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, da ni šlo za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da dejstva, na katera se opira zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Ker je bistvo zamudne sodbe ravno v tem, da temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava kot resnične navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek (tudi tiste, ki zanjo niso ugodne), pritožba s sklicevanjem na neresničnost v tožbi zatrjevanih dejstev neutemeljeno uveljavlja kršitve pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.).
8. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikovih tožbenih navedb, da je bil s toženo stranko v delovnem razmerju od leta 2019 do 31. 10. 2021, da sta bila ustno dogovorjena za plačilo za delo v višini 11,00 EUR neto na uro ter da je v oktobru 2021 opravil skupno 183,50 delovnih ur, ki mu jih tožena stranka ni plačala, ter na podlagi 44. v zvezi s 126. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) in 67. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 101/15 in nasl.; v nadaljevanju: kolektivna pogodba), ki za nadurno delo določa dodatek v višini 30 % osnovne plače, pravilno zaključilo, da je tožnik za mesec oktober 2021 upravičen do plače v skupni višini 2.069,65 EUR neto (za 168 ur po urni postavki 11,00 EUR neto za redno delo in za 15,50 ur po urni postavki 14,30 EUR neto) oziroma 3.365,83 EUR bruto. Toženi stranki je zato iz tega naslova pravilno naložilo plačilo zneska 3.365,83 EUR z zakonskimi zamudnim obrestmi od ustreznega neto zneska od naslednjega dne po zapadlosti plače za mesec oktober 2021 (od 16. 11. 2021) do plačila.
9. Ker je tožnik v tožbi ustrezno pojasnil, da je plačo v pogodbeno dogovorjeni višini prejel le prvi mesec zaposlitve, nato pa sta se s toženo stranko zaradi pričetka opravljanja dela v Nemčiji ustno dogovorila za višjo urno postavko, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da so njegove trditve o urni postavki 11,00 EUR neto v nasprotju s predloženo pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 8. 2020, ki v 4. členu določa tožnikovo plačo v bruto znesku 940,58 EUR. Tovrstni ustni dogovori o višji plači ali urni postavki so dopustni in veljavni (prim. zadeve VDSS Pdp 961/2016, Pdp 936/2017 in druge), zato pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 3. člena ZPP, po katerem sodišče ne prizna razpolaganja strank v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi pravili, ni utemeljeno. Ker sodišče v primeru obstoja pogojev za izdajo zamudne sodbe dokaznega postopka sploh ne izvaja, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o odsotnosti ugotovitev o tem, da je tožnik v oktobru 2021 res opravil skupno 183,50 ur dela, kot je zatrjeval. 10. Sodišče prve stopnje je nadalje tožniku na podlagi navedb, da je v oktobru 2021 delo opravljal 22 dni, pri čemer mu tožena stranka za ta mesec ni povrnila stroškov za prehrano med delom, ter prvega odstavka 130. člen ZDR-1 v zvezi z 2. točko tarifne priloge h kolektivni pogodbi, po kateri delavcu pripada dodatek za prehrano med delom v višini 5,00 EUR na dan, iz tega naslova utemeljeno prisodilo 110,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti plače za oktober 2021 (od 16. 11. 2021) do plačila.
11. Upoštevaje navedbe, da tožena stranka tožniku v letih 2020 in 2021 ni izplačala regresa za letni dopust, ter na podlagi 131. člena ZDR-1 v zvezi s 3. točko tarifne priloge h kolektivni pogodbi, po kateri je regres za letni dopust v teh letih znašal 1.100,00 EUR, je sodišče prve stopnje tožniku za leto 2020 v okviru tožbenega zahtevka utemeljeno prisodilo 850,00 EUR regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 do plačila.
12. Delno pa je utemeljena pritožba zoper odločitev, da je tožena stranka dolžna tožniku za leto 2021 plačati sorazmerni del regresa za letni dopust v znesku 1.008,33 EUR. Tožnik je namreč ob navedbi, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 10. 2021, iz tega naslova upravičen do zneska 916,67 EUR,1 in ne 1.008,33 EUR, kot mu je prisodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu delno ugodilo in 2. alinejo III. točke izreka sodbe na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da se prisojeni znesek iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2021 zniža na znesek 916,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2021 do plačila, za znesek 91,66 EUR z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa se tožbeni zahtevek zavrne.2
13. Tožena stranka z navedbami o tem, da je odpoved tožniku v resnici podala sama, da ima zoper njega poravnane vse vtoževane terjatve in da so izjave prič, ki jih je tožbi priložil tožnik, neresnične in neverodostojne, uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar v primeru izdane zamudne sodbe ni dovoljen pritožbeni razlog (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se zato do teh pritožbenih navedb in listin, ki jih je tožena stranka predložila v njihovo potrditev, ne opredeljuje.
14. Ker je tožnik tudi po odločitvi pritožbenega sodišča uspel skoraj v celoti, oziroma je njegov neuspeh zanemarljiv (manj kot 2 %), sta skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP pravilni odločitvi v IV. in V. točki izreka izpodbijane zamudne sodbe, da mu je tožena stranka dolžna povrniti vse potrebne stroške postopka v višini 223,99 EUR ter da je skladno z drugim odstavkom 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/08 in nasl.) zavezanec za plačilo sodne takse tožena stranka.
15. Glede na vse navedeno pritožba v preostalem delu ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu (v I., II., IV. in V. točki ter v 1. alineji III. točke izreka) potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je ob delnem uspehu tožene stranke s pritožbo skladno z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1 Ob višini regresa 1.100,00 EUR sorazmerni del za polnih 10 mesecev zaposlitve v letu 2021 znaša 916,67 EUR (91,666 EUR za vsak mesec zaposlitve). 2 Pritožbeno sodišče je pri novem oblikovanju 2. alineje III. točke izreka upoštevalo, da je regres za letni dopust za leto 2021 do višine zneska povprečne plače prost plačila dohodnine in prispevkov (13. točka prvega odstavka 44. člena Zakona o dohodnini, ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/06 in nasl.).