Jedro

Ker pooblaščenka toženi stranki ni sporočila, da je pooblastilo odpovedano (preklicano) in ker je dejansko sprejela sklep disciplinskega organa tožene stranke, bi po mnenju revizijskega sodišča morala kljub odpovedi pooblastila še vložiti ugovor zoper sklep, saj bi le tako lahko odvrnila škodo, ki je nastala revidentu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 2.11.1995, s katerim je tožniku prenehalo delovno razmerje in posledično, da ga je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajal, da v disciplinskem postopku tožniku niso bile pravilno vročane pošiljke, saj jih je prejel v nasprotju z določbami pravilnika tožene stranke, zmotno pa so tudi uporabljene določbe v zvezi s prenehanjem mandatnega razmerja med tožnikom in njegovo pooblaščenko. Sodišče je tudi napačno tolmačilo določbe četrtega odstavka 99. člena ZPP, kar vse pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki 354. člena ZPP. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ki se glede na določbo 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede na izrecen ugovor o dovoljenosti revizije v odgovoru na revizijo, je revizijsko sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje revizijo prejelo 26.7.2001, kar pomeni pred potekom 30 dnevnega roka (vročitev sodbe sodišča druge stopnje je bila opravljena 27.6.2001), zato je revizija vložena v roku (pravočasna).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Drugih bistvenih kršitev revizija ni navajala, saj se kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka v delovnih sporih lahko uveljavljajo samo tiste kršitve, do katerih je prišlo v sodnem postopku, morebitne kršitve določb disciplinskega postopka pa se obravnavajo kot zmotna uporaba materialnega prava. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bilo pri vodenju disciplinskega postopka in vročanju sklepov zmotno uporabljeno materialno pravo.

Po določbi prvega odstavka 14. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe ZPP, v kolikor ZDSS ne določa drugače. Po določbi 103. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 do 71/93), se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizaciji, predvsem za določanje rokov in vročanje, smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopke pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij.

Ker ZPP-77 v 137. členu določa, da se v primeru, če ima stranka pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, ni bilo v nasprotju z določbo 58. člena pravilnika tožene stranke, če je disciplinsko odločbo, ki se sicer vroča delavcu in vložniku zahteve, tožena stranka vročila neposredno pooblaščencu. Ta je bil za vročitev pooblaščen z zakonom, in je vročitev njemu pomenila tudi vročitev delavcu. Zato je revizijski očitek o kršitvah pravilnika po mnenju revizijskega sodišča neutemeljen.

Glede sporazuma o prenehanju pooblastila z dne 15.9.1995, revizijsko sodišče v celoti sprejema stališča nižjih sodišč, da gre vsebinsko za istočasen preklic in odpoved pooblastila. Pri tem je za odločitev v obravnavanem primeru bistveno še, da o sporazumu tožena stranka pred 4.10.1995 ni bila obveščena, kar pomeni, da za toženo stranko pred tem datumom ni mogel veljati in je bil zato sklep 2.10.1995 poslan povsem pravilno.

Ker gre tudi za odpoved pooblastila, je po določbi četrtega odstavka 99. člena ZPP-77 pooblaščenka bila dolžna še en mesec opravljati za revidenta dejanja za odvrnitev škode, ki bi mu lahko nastala. Škoda, ki bi in tudi je revidentu nastala je, da ni bil pravočasno vložen ugovor zoper sklep disciplinskega organa prve stopnje. Ni mogoče govoriti o odklonitvi sprejema s strani pooblaščenke. Iz pripisa pooblaščenke na spremnem dopisu tožene stranke, katerega priloga je sklep tožene stranke št. KSS-334/95-JN/KB z dne 19.9.1995, izhaja, da je pooblaščenka pošiljko s sklepom že sprejela in šele nato pisanje z že sprejetim sklepom zavrnila. Do tega bi bila upravičena samo, če bi toženi stranki pred sprejemom poslala odpoved pooblastila, ali pa če bi že potekel enomesečni rok, določen v četrtem odstavku 99. člena ZPP-77. Ker toženi stranki ni sporočila, da je pooblastilo odpovedano (preklicano) in ker je dejansko sprejela sklep disciplinskega organa tožene stranke, pa bi po mnenju revizijskega sodišča morala kljub odpovedi pooblastila še vložiti ugovor zoper sklep, saj bi le tako lahko odvrnila škodo, ki je nastala revidentu. Zato je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da je bil sklep disciplinske komisije revidentu (preko pooblaščenke) vročen 4.10.1995, da je 8-dnevni rok za ugovor (65. člen ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) potekel 12.10.1995, kar pomeni, da je bil ugovor, ki je bil vložen po tem roku, vložen prepozno. Zato je tožena stranka ugovor revidenta zoper sklep disciplinske komisije zavrgla (sklep št. KSS - 396/95-KM/KB z dne 2.11.1995) v skladu z veljavnimi predpisi. Ker je bila odločitev tožene stranke pravilna, je tudi pravilna odločitev sodišča, ki je revidentov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Revizijsko sodišče je zato v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).