Jedro

Obsojenec pri uveljavljanju kršitve pravice do obrambe v zahtevi izhaja iz napačnega izhodišča, da bi sodišče moralo ugoditi vsem dokaznim predlogom, ki sta jih z zagovornikom podala na predobravnavnem naroku, ker državna tožilka ni izrecno nasprotovala njihovi izvedbi. Po ustaljeni sodni praksi v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba.

Politično prepričanje nekdanjega funkcionarja, ki naj bi bilo drugačno od političnega prepričanja obsojenca, med postopkom ni bilo z ničemer izkazano, niti ni bilo pojasnjeno, kako naj bi to domnevno dejstvo vplivalo na nepristranskost razpravljajoče sodnice.

V skladu z ustaljeno sodno prakso sodnikovo vodenje postopkov oziroma odločanje o njih ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na njegovo v naprejšnje prepričanje o predmetni zadevi, ali povezavo s samo zadevo oziroma stranko postopka, ni znak njegovega pristranskega odnosa do obsojenca. V nasprotnem primeru bi se dvom v nepristranskost sojenja pred sodiščem prve stopnje vzpostavil vedno, kadar bi bila odločitev sodišča prve stopnje spremenjena v obsojenčevo korist v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 39334/2013 z dne 8. 5. 2015 obsojenega S. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena in ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Za kaznivo dejanje poslovne goljufije mu je določilo kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje ponarejanja listin pa kazen sedem mesecev zapora. Sodišče je obsojencu preklicalo pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 7. 2011, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 20. 9. 2013, s katero je bila obsojencu določena kazen eno leto in šest mesecev zapora in preizkusna doba tri leta. Po pravilih o steku je sodišče obsojencu izreklo enotno kazen dve leti in deset mesecev zapora. Odločilo je, da je obsojenec dolžan oškodovani družbi plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 599,20 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko napotilo na pravdo, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 39334/2013 z dne 23. 12. 2015 pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obsojencu pogojna obsodba ne prekliče. Ob nespremenjenih določenih kaznih je pritožbeno sodišče obsojencu izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. V preostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe, kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, kršitve pravnih jamstev v kazenskem postopku iz tretje alineje 29. člena Ustave, kršitve pravice do poštenega sojenja iz prvega in drugega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), kršitve pravice do zaslišanja obremenilnih prič ter pravice do "zaslišanja razbremenilnih prič, ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče". V obrazložitvi zahteve trdi, da mu je sodišče kršilo pravico do obrambe oziroma poštenega postopka, ker ni ugodilo dokaznim predlogom, ki sta jih z zagovornikom podala na predobravnavnem naroku, čeprav državna tožilka ni nasprotovala njihovi izvedbi, ter da mu je bila kršena pravica do nepristranskega sojenja, ker je podan dvom v subjektivno in objektivno nepristranskost predsednice senata sodišča prve stopnje, ki je nekdanja žena funkcionarja, ki je izdal odločbo, s katero je dovolil njegovo izročitev pristojnim organom Republike Hrvaške. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri tem pa odredi, da se bo nova glavna obravnava opravila pred drugim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da je sodišče v konkretnem primeru prepričljivo obrazložilo, da izvedba predlaganih dokazov ni bila potrebna, ker je na podlagi drugih dokaznih sredstev prišlo do ugotovitve objektivnega dejstva - zaprtja računa, katerega dokazni predlogi obrambe niso mogli izpodbiti, da je obsojenec v postopku imel možnost izjaviti se o navedbah, ki izhajajo iz dopisa podjetja H., d. d., zaslišanje predstavnika podjetja pa teh navedb ne bi spremenilo, ter da je pritožbeno sodišče prepričljivo odgovorilo na obsojenčeve trditve v zvezi z nepristranskostjo sojenja.

4. O odgovoru Vrhovnega državnega tožilstva se je izjavil obsojenčev zagovornik. V izjavi je navedel, da Vrhovno državno tožilstvo v odgovoru izkazuje nerazumevanje minimalnih temeljnih načel poštenega postopka, da je neutemeljeno in v neskladju s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) stališče Vrhovnega državnega tožilstva, da obsojencu ni bila kršena pravica do nepristranskega sojenja, da je obsojenec že pred sodiščem prve stopnje izkazal pravno relevantnost predlaganih dokazov, zato jih sodišče ne bi smelo zavrniti, z njihovo zavrnitvijo pa je kršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave in njegovo pravico do zaslišanja razbremenilnih prič iz d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP. B.

5. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče kršilo njegovo pravico do obrambe in poštenega postopka, ker ni ugodilo vsem dokaznim predlogom, ki sta jih z zagovornikom podala na predobravnavnem naroku, čeprav državna tožilka ni nasprotovala njihovi izvedbi.

6. Obsojenec pri uveljavljanju kršitve pravice do obrambe v zahtevi izhaja iz napačnega izhodišča, da bi sodišče moralo ugoditi vsem dokaznim predlogom, ki sta jih z zagovornikom podala na predobravnavnem naroku, ker državna tožilka ni izrecno nasprotovala njihovi izvedbi. Po ustaljeni sodni praksi1 v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ki niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo omajali obstoj pravno pomembnih dejstev. Presoja o izvedbi oziroma neizvedbi posameznega predlaganega dokaza je torej v rokah sodišča, ki pri svoji odločitvi upošteva, ali je dokaz v materialnopravno relevantni zvezi s predmetom dokazovanja (thema probandi), ter, ali je primeren za dokazovanje kakšnega za odločitev v zadevi odločilnega dejstva.

7. Obsojenec je z dokaznimi predlogi želel dokazati, da je bil preostanek obveznosti v znesku 586,30 EUR družbi A., d. d., po storjenem kaznivem dejanju poravnan, ter da nalog o plačilu ni bil ponarejen, temveč da gre za pristno listino. Obsojenec je sodišču predlagal, da pridobi izpisek plačilnega prometa za poštno enoto Ljubljana Polje, da zasliši pričo S. P. s Poštne banke Slovenije in policista M. D. Sodišče je izvedbo teh dokaznih predlogov utemeljeno zavrnilo, ker so se izkazali za materialnopravno nerelevantne. Sodišče je namreč v obsojenčevo korist sledilo njegovemu zagovoru, ki je bil potrjen z izpovedbami prič ter listinsko dokumentacijo, da je že po storjenem kaznivem dejanju, v mesecu avgustu 2010 po večkratnih pozivih predstavnika oškodovane družbe, oškodovanki plačal znesek 500,00 EUR.

8. Sodišče je utemeljeno zavrnilo tudi ostale dokazne predloge obsojenčeve obrambe, in sicer predloge za pridobitev izpiska plačilnega prometa za POS terminale v trgovini A., originalnega izvoda ali duplikata predračuna za nabavljene artikle, dodatnih pojasnil od družbe H., d. d., ter dokazni predlog za zaslišanje priče L. R. Sodišče je natančne in razumne razloge za zavrnitev teh dokaznih predlogov podalo v 4. točki razlogov sodbe sodišča prve stopnje, na pritožbene navedbe v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe pa je obširno odgovorilo tudi pritožbeno sodišče v 13., 14. in 15. točki razlogov sodbe. Temeljni razlog za zavrnitev predlaganih dokaznih predlogov je bila ugotovitev sodišča, da je imela družba M., d. o. o., katere zakoniti zastopnik je bil obsojenec, že od dne 26. 8. 2009 zaprt transakcijski račun. Sodišče je namreč opravilo poizvedbe pri različnih bankah ter ugotovilo, da obsojenčevo podjetje v inkriminiranem času v letu 2010 pri nobeni banki ni imelo več odprtega transakcijskega računa, zato obsojenec v tem času preko elektronskega bančništva ni mogel več izvajati nakazil. Splošno znano dejstvo je, da ni mogoč vstop v elektronsko bančništvo s transakcijskega računa, ki ne obstaja. Pooblaščenec za elektronsko bančništvo lahko po elektronski poti izvršuje plačila le, če ima odprt transakcijski račun. Na podlagi tega dejstva, izpovedb prič - predstavnikov oškodovane družbe, ter listinske dokumentacije oškodovanke, je sodišče utemeljeno zaključilo, da je bil nalog o plačilu, s katerim je obsojenec prevzel blago, ponarejen, ter da obsojenec ni plačal oškodovani družbi preostalega zneska v višini 599,20 EUR. Upoštevaje te ugotovitve, ki temeljijo na izvedenih dokazih, so vsi dokazni predlogi obsojenčeve obrambe, s katerimi je želela dokazati, da je bil nalog o plačilu pristna listina, ter da je po storjenem kaznivem dejanju plačal še preostanek obveznosti oškodovani družbi, materialnopravno nerelevantni in po vsebini takšni, da ne bi mogli vplivati na drugačno odločitev sodišča. 9. Obsojenec s trditvijo v zahtevi, da je sodišče kršilo njegovo pravico do obrambe, ker ni zaslišalo priče L. R., ki je kot vodja podjetja H., d. d., sestavil dopis, s katerim je odgovoril na vprašanja sodišča, nakazuje na kršitev pravice do soočenja z obremenilno pričo. 10. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je obsojenec sodišču predlagal, da od družbe H., d. d., pridobi strokovno mnenje o tem, ali je mogoče, da je elektronski plačilni nalog ponaredek, ter, ali je mogoče, da pri vnosu, obdelavi ali izvršitvi elektronskega naloga pride do napake. Sodišče družbi H., d. d., teh vprašanj ni zastavilo, ker je ugotovilo, da je imelo obsojenčevo podjetje v inkriminiranem obdobju zaprte bančne račune, zaradi česar ni moglo izvajati plačil preko sistema elektronskega bančništva. Obsojenec v zvezi z dokaznim predlogom, da naj sodišči družbi H., d. d., zastavi navedeni vprašanji, ni izkazal verjetnosti, da bi dokaz lahko uspel. Dokazni predlog je bil torej nesubstanciran in ga kot takega, kot je bilo to pravilno ugotovljeno v izpodbijani sodbi, sodišče ni bilo dolžno izvesti. S tem ko vložnik ni izkazal ustrezne stopnje verjetnosti v obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza (obstoj okoliščin, ki bi kazale, da ima to dokazno sredstvo potencialno dokazno moč), je tudi izvedbo tega dokaza sodišče utemeljeno zavrnilo.

11. Iz listovne številke 88 spisa je razvidno, da je sodišče podjetju H., d. d., zastavilo več vprašanj, na katere je odgovoril vodja podjetja L. R. Iz vsebine dopisa izhaja splošen opis dejavnosti podjetja, ki bankam zagotavlja delovanje sistema elektronskega bančništva, seznam bank, za katere podjetje opravlja storitve, ter objektivna (tehnična) dejstva o opravljanju storitev podjetja. Iz navedenega dopisa izhaja tudi, da družba H., d. d., v letu 2010, to je v obdobju, ko bi naj obsojenec v skladu s svojim zagovorom plačal račun preko elektronskega bančništva, ni opravljala storitev za družbo M., d. o. o. 12. Sodišče prve stopnje je v 15. točki razlogov sodbe povzelo odgovore družbe H., d. d. V razlogih sodbe je navedlo, da družba H., d. d., opravlja dejavnost razvoja programske opreme za plačilne storitve in elektronsko bančništvo ter varno elektronsko poslovanje, in da je to podjetje upravljavec strežniškega sistema elektronskega bančništva za banke, pri katerih je imelo obsojenčevo podjetje odprte transakcijske račune. Sodišče pa sodbe ni oprlo na za obsojenca obremenilno izjavo predstavnika podjetja H., d. d., da družba H., d. d., v letu 2010 ni opravljala storitev za družbo M., d. o. o. Ker se sodba na to, za obsojenca obremenilno dejstvo, ne opira, ni mogoče pritrditi trditvi zahteve, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe oziroma soočenja z obremenilno pričo L. R. 13. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave in poštenega postopka iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je na predobravnavnem naroku vložil zahtevo za izločitev predsednice senata, višje sodnice ..., kar je utemeljil z navedbami, da je sodnica ... bivša žena nekdanjega funkcionarja. Zaradi tega dejstva se po stališču zahteve pojavlja konkreten dvom v subjektivno in objektivno nepristranskost sodnice. Funkcionar je zoper obsojenca, v času, ko je bil zoper njega odrejen ekstradicijski pripor zaradi izročitve Republiki Hrvaški, izdal odločbo, s katero je dovolil njegovo izročitev pristojnim organom te države. V zahtevi navaja, da je izročitveni pripor trajal nerazumno dolgo - kar 30 mesecev, da je v zvezi s tem na ESČP vložil tožbo, s katero bo zagotovo uspel, nekdanji pravosodni minister pa mu bo zaradi tega odškodninsko odgovarjal. Navedel je še, da je sodnica v obravnavani zadevi izkazala tudi "subjektivno pristranskost", ker je preklicala pogojno obsodbo, čeprav za to ni imela zakonske podlage, ker je onemogočila izvajanje dokazov v njegovo korist, v sodbi pa je podala svojo vrednostno sodbo o njem.

14. V kazenskem postopku inštitut izločitve sodnika ureja 39. člen ZKP. Iz njega je razvidno, kdaj sodnik zaradi določenih objektivnih ali subjektivnih okoliščin ne bi mogel biti nepristranski v konkretni zadevi, zaradi česar mora biti izločen z opravljanja sodniške dolžnosti v tej zadevi. Razloge, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju v konkretnem primeru, je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izključitveni razlogi (iudex inhabilis) iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP, ki jih zakon našteva taksativno, in odklonitveni razlogi (iudex suspectus) iz 6. točke 39. člena ZKP. Slednji v zakonu niso taksativno našteti, ampak so opredeljeni z generalno klavzulo, torej če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.

15. V skladu z določbo prvega odstavka 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu, brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Podobno zahtevo vsebuje tudi prvi odstavek 6. člena EKČP, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah proti njemu pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko, z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do nepristranskega in neodvisnega sodišča pomeni eno od ključnih pravnih jamstev, ki imajo svoj temelj v načelu pravne države (2. člen Ustave) oziroma v vladavini prava (preambula EKČP).

16. Pravica do sodnega varstva med drugim vsebuje jamstvo, da odloča nepristransko sodišče. Za presojo nepristranskosti sodišča se uporablja subjektivni in objektivni test. Medtem ko gre pri subjektivnem testu za ugotavljanje osebnega prepričanja odločujočega sodnika, gre pri objektivnem testu za presojo, ali obstajajo na strani sodnika določene okoliščine, ki lahko pri razumnem človeku ustvarijo legitimen dvom o njegovi nepristranskosti2. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora ta odražati tudi navzven. Določen pomen ima torej tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč na sploh, kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi. Vendar vtis, ki si ga ustvari stranka, ni odločilen. Dvom o nepristranskosti sodišča mora biti upravičen v objektivnem smislu3. Za presojo o nepristranskosti sodišča so bistvenega pomena tudi strukturne oziroma organizacijske okoliščine sodišča. Ni dovolj, da sodišče v postopku ravna in odloča nepristransko, sodišče mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti sodnikov.

17. Ustavno in konvencijsko zagotovljena pravica do nepristranskega in z zakonom ustanovljenega sodišča zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa bi vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Eden izmed takšnih pogojev, za zagotovitev nepristranskega sojenja, je prepoved, da bi sodno funkcijo opravljala oseba, glede katere obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti. Presoja, ali je bil postopek nepristranski ter ali je bil hkrati zagotovljen tudi videz nepristranskega sojenja, je na koncu vedno odvisna od konkretnih okoliščin primera.

18. V obravnavanem primeru okoliščine, ki jih obsojenec navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo vzbuditi dvoma v nepristranskost sojenja, niti okrniti videza nepristranskosti. Okoliščine, ki jih obsojenec navaja v zahtevi, se namreč ne nanašajo na sodnico, ki je odločala o obtožbenem očitku zoper obsojenca na prvi stopnji, temveč na njenega nekdanjega moža, s katerim je višja sodnica ... že več let razvezana. Postopek, ki ga je obsojenec sprožil pred ESČP v zvezi s trajanjem ekstradicijskega pripora in njegovo izročitvijo Republiki Hrvaški, nima nobene povezave s postopkom, ki se je zoper njega vodil v obravnavani zadevi. Tožbo je, po lastnih navedbah v zahtevi, vložil proti Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški, ne pa neposredno proti nekdanjemu funkcionarju, v zvezi s katerim obsojenec zgolj domneva, da mu bo po končanem postopku pred ESČP neposredno odškodninsko odgovarjal, ker je v zadevi ekstradicijskega pripora podpisal odločbo o njegovi izročitvi. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče v 21. točki razlogov sodbe, politično prepričanje nekdanjega funkcionarja, ki naj bi bilo drugačno od političnega prepričanja obsojenca, med postopkom ni bilo z ničemer izkazano, niti ni bilo pojasnjeno, kako naj bi to domnevno dejstvo vplivalo na nepristranskost razpravljajoče sodnice.

19. Videza nepristranskosti sojenja prav tako ne morejo omajati trditve zahteve, da se je višja sodnica ... "spustila tako nizko, da je v obsojenčevo škodo naklepno prekršila kazenski zakon s preklicem pogojne obsodbe", da je onemogočila izvajanje dokazov v njegovo korist, ter da je v razlogih sodbe podala vrednostno sodbo o obsojencu. V skladu z ustaljeno sodno prakso4 sodnikovo vodenje postopkov oziroma odločanje o njih ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na njegovo v naprejšnje prepričanje o predmetni zadevi, ali povezavo s samo zadevo oziroma stranko postopka, ni znak njegovega pristranskega odnosa do obsojenca. V nasprotnem primeru bi se dvom v nepristranskost sojenja pred sodiščem prve stopnje vzpostavil vedno, kadar bi bila odločitev sodišča prve stopnje spremenjena v obsojenčevo korist v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi.

20. Obsojenec z obsežnimi navedbami v zahtevi, da je v imenu in za račun družbe M., d. o. o., poravnal vse obveznosti do oškodovane družbe A., d. d., ter da je elektronski plačilni nalog pristna listina, zaradi česar v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o obstoju kaznivega dejanja ponarejanja listin, podaja lastno dokazno oceno ter nasprotuje dokaznim zaključkom sodišč prve in druge stopnje, s čimer izpodbija v pravnomočni odločbi ugotovljeno dejansko stanje. Po vsebini tako uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ta razlog namreč med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, kar predstavlja bistveni očitek vložnika v obravnavani zadevi. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi presodilo obsojenčev zagovor in izvedene dokaze ter obrazložilo vsa odločilna dejstva glede zakonskih znakov obsojencu očitanih kaznivih dejanj, ki ne puščajo nikakršnega dvoma v ugotovljeno dejansko stanje.

C.

21. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenega S. Š. zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

22. Ker je obsojenec po podatkih sodbe sodišča prve stopnje prejemnik denarne socialne pomoči ter brez premoženja, ga je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

1 Primerjaj na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 309/97, I Ips 186/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001, I Ips 28459/2011, I Ips 56419/2013 in številne druge. 2 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-679/2006 z dne 10. 10. 2007 in sodbi ESČP v zadevah Sacilor Lormines proti Franciji z dne 9. 11. 2006 in Švarc in Kavnik proti Sloveniji z dne 8. 2. 2007. 3 Primerjaj odločbi ESČP v zadevah Coeme in drugi proti Belgiji z dne 22. 6. 2000 in Švarc in Kavnik proti Sloveniji z dne 8. 2. 2007. 4 Primerjaj na primer sklep Vrhovnega sodišča I Kp 14183/2017 z dne 13. 7. 2017.