Jedro

Prijava terjatve v zapuščinski postopek ne more šteti kot izjava o odstopu od pogodbe. S smrtjo dolžnika ali upnika namreč preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika. V kolikor pa bi tožeča stranka od pogodbe želela odstopiti, bi morala podati jasen in izrecen odstop od pogodbe, naslovljen na dediče, ki so vstopili v pogodbeno razmerje.

Prijava terjatve v (že pravnomočno končanem) zapuščinskem postopku nima učinka pretrganja zastaranja.

Anuitete zastarajo vsaka posebej, v treh letih od zapadlosti vsake posamezne in morebitno plačilo nadaljnjih anuitet na tek zastaralnega roka posameznih anuitet ne vpliva.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2005/07999 z dne 19.8.2005 razveljavilo v 1. točki izreka za 2.864,86 EUR na račun plačanih 1.413,82 EUR glavnice, nateklih pogodbenih obresti 157,74 EUR in zakonskih zamudnih obresti v višini 1.202,78 EUR in postopek v tem delu ustavilo. Višji tožbeni zahtevek glede plačila glavnice 1.397,76 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 1.11.2002 dalje do plačila je zavrnilo in v preostalem delu v 1. točki izreka sklep o izvršbi razveljavilo. Glede izvršilnih stroškov je odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi za 8,77 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredni tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 2.311,43 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16.7.2008 dalje do plačila in tožeči stranki povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 149,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.8.2005 in na povračilo pravdnih stroškov, je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženima povrniti pravdne stroške v znesku 112,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Najprej graja stališče sodišča glede presoje o tem, če ter kdaj je terjatev tožeče stranke zastarala. Sodišče je pritrdilo stališčem tožene stranke, pri čemer je po prepričanju tožeče stranke stališče sodišča, da bi morala tožeča stranka od pogodb, ki jih je sklenil pokojni M. Z., odstopiti, netočno. V času njegovega življenja namreč ni imela razloga za odstop, s trenutkom smrti M. Z. pa je pogodba prenehala. Ker tožene stranke kot dediči niso izpolnjevale obveznosti kot univerzalni pravni nasledniki zapustnika, je nastopila situacija, ko je tožeča stranka lahko uveljavljala hkratno plačilo vseh neplačanih obveznosti po pogodbi. Prijave v zapuščinski postopek sodišče prav tako ni štelo kot izjave o odstopu od pogodbe, pri čemer tožeča stranka pojasnjuje, da ji pogodbena stranka ni bila znana, niso ji bili znani dediči po pokojnem M. Z. in tožeča stranka ni imela na koga nasloviti izjave o odstopu od pogodbe, zato bi sodišče moralo šteti, da se prijava tožeče stranke v zapuščinski postopek šteje kot izjava o odstopu od pogodbe. Tožeča stranka graja tudi stališče sodišča, da prijava terjatve tožeče stranke v zapuščinski postopek nima učinka pretrganja zastaranja. Ker dediči vstopijo v zapustnikov pravni položaj s trenutkom zapustnikove smrti, je nelogično in pravno zmotno stališče sodišča, da prijava terjatve v zapuščinski postopek ne pretrga zastaranja. Napačno je stališče sodišča, da gre pri zahtevku tožeče stranke za terjatve, katerih zastaranje je potrebno presojati po 2. odst. 327. člena ZOR, gre za terjatev, za katero velja petletni zastaralni rok. S prijavo terjatve v zapuščinski postopek pa je nastopilo pretrganje zastaranja in tudi zato terjatve tožeče stranke niso zastarale. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlagane dokaze z zaslišanjem prič V. S. in B. R., enako predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Tožeča stranka je zaslišanje prič predlagala tako glede njenih trditev o plačilih po zapustnikovi smrti, kot glede trditev, da so po smrti zapustnika potekali dogovori o prostovoljni poravnali. Te trditve so bile postavljene dovolj določno in konkretno, zato je nerazumljivo stališče sodišča, da bi se z zaslišanjem prič širila trditvena podlaga tožeče stranke. Enako velja za predlagani in zavrnjeni dokaz z izvedencem finančne stroke. Tožeča stranka graja tudi stališče sodišča, da tožeča stranka ni prerekala izračuna toženih strank ob delnem plačilu, ves čas je ne samo prerekala vse trditve in navedbe tožene stranke, temveč je povedala tudi, da je s plačilom pokrivala najstarejše terjatve toženih strank iz postopka. Napačno je tudi stališče sodišča glede uspeha v pravdi, sodišče tožeči stranki priznava pol izvršilnih stroškov. Izvršilni stroški so bili potrebni v celoti, zato je tožeča stranka upravičena do celotnih izvršilnih stroškov.

Tožena stranka pritožbo vlaga zoper stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje (5. točko izreka), iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev sodišča o stroških nepopolna, ker sodišče ni odločilo o vseh stroških, ki sta jih toženi stranki priglasili. Odločilo je le o delu stroškovnega zahtevka, ki se nanaša na vlogo z dne 26.8.2008, o preostalih delih stroškovnega zahtevka pa sploh ni odločilo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga njeno zavrnitev. Enako tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga, da jo Višje sodišče zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe tožeče stranke: Neutemeljene so pritožbene navedbe glede stališča sodišča prve stopnje o vprašanju zastaranja terjatve tožeče stranke. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in navedlo popolne, prepričljive in materialnopravno pravilne razloge v zvezi z uveljavljanim zastaranjem terjatve tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožeča stranka odstopa od posojilnih pogodb ni zatrjevala, kot tudi, da se prijava terjatve v zapuščinski postopek ne more šteti kot izjava o odstopu od pogodbe. Tožeča stranka v pritožbi zmotno navaja, da je s trenutkom smrti pokojnega M. Z. pogodba prenehala. S smrtjo dolžnika ali upnika namreč preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika, česar pa tožeča stranka v postopku tudi ni zatrjevala (359. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 in spremembe, ZOR, ki se v tej zadevi uporablja v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01, OZ). S smrtjo M. Z. torej do prenehanja obveznosti ni prišlo. V kolikor pa bi tožeča stranka od pogodbe želela odstopiti, bi morala podati jasen in izrecen odstop od pogodbe, naslovljen na dediče, ki so vstopili v pogodbeno razmerje. Pri tem je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da tožeči stranki dediči po pokojnem M. Z. niso bili znani, ker naj bi bili razglašeni šele s sklepom o dedovanju. Dediči namreč vstopijo v zapustnikov položaj že s trenutkom smrti in ne šele s sklepom o dedovanju, pri čemer je bila tožeča stranka že 10.8.2001 obveščena o smrti M. Z.. Prijava terjatve v zapuščinski postopek, ki jo je tožeča stranka podala potem, ko je bil zapuščinski postopek že pravnomočno končan, ne more šteti kot izjava o odstopu od pogodbe in so zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s tem pravilni, drugačne pritožbene navedbe pa niso utemeljene.

Pravilno je tudi stališče prve stopnje, da prijava terjatve v (že pravnomočno končanem) zapuščinskem postopku, nima učinka pretrganja zastaranja. Prijava terjatve, kakršna je bila podana v konkretnem primeru, namreč ne ustreza pojmu upnikovega dejanja zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (388. člen ZOR). Do pretrganja zastaranja z navedeno prijavo torej ni prišlo.

Nadalje je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno zastaranje v konkretnem primeru presojati po 2. odst. 372. člena ZOR. Ne gre za terjatev, za katero bi veljal petletni zastaralni rok, pač pa za anuitete, za katere velja triletni zastaralni rok, ki teče od zapadlosti vsake posamezne anuitete.

Že iz tega razloga, torej zaradi navedenega teka zastaralnega roka od anuitet, pa so bili predlagani dokazi z zaslišanjem prič V. S. ter B. R. in s postavitvijo izvedenca finančne stroke zato, da bi se ugotovilo, kdaj so bila izvedena zadnja plačila (anuitete) utemeljeno zavrnjeni, saj tudi če bi tožeča stranka dokazala morebitna plačila (posameznih anuitet) po smrti M. Z., to na zastaranje posameznih anuitet ne bi v ničemer vplivalo. Te namreč zastarajo vsaka posebej, v treh letih od zapadlosti vsake posamezne in morebitno plačilo nadaljnjih anuitet na tek zastaralnega roka posameznih anuitet ne vpliva. V kolikor pa je tožeča stranka navedeni priči in izvedenca predlagala potem, ko je sodnica tožečo stranko pozvala, da naj pojasni vsebino zapisa iz kreditnih kartic, namesto da bi navedla konkretne trditve, pa so zaključki sodišča prve stopnje, da bi, ker tožeča stranka ni pojasnila vsebine kreditnih kartic, z zaslišanjem navedenih prič in s postavitvijo izvedenca finančne stroke prišlo do nedopustne širitve trditvene podlage in je tudi v tej povezavi navedene dokazne predloge sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba glede prerekanja izračuna toženih strank ob njihovem delnem plačilu dolga. Tožena stranka je svoj izračun obsežno pojasnila (glej pripravljalno vlogo z dne 26.8.2008). Po prejemu navedene vloge je tožeča stranka tožbo zoper drugotoženo stranko umaknila, tudi sicer je delno umaknila tožbo (glede zneska 2.869,86 EUR) ter v nadaljnji vlogi navajala, da se ne strinja s stališčem tožene stranke, ki ga je ta podala ob delnem plačilu dolga in da vztraja pri plačilu preostanka dolga. Takšne navedbe ne ustrezajo pojmu obrazloženega prerekanja, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izpodbijala obračunov obresti, kot tudi ne pojasnil toženih strank glede opravljenih obračunov iz vloge z dne 26.8.2008 pravilen in je sodišče navedenemu ob upoštevanju 2. odst. 214. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) pravilno sledilo.

Končno je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je tožeča stranka upravičena do celotnih izvršilnih stroškov, sodišče je tudi izvršilne stroške priznalo pravilno, to je glede na uspeh v celotnem pravdnem postopku.

Glede pritožbe tožene stranke: Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh stroških tožene stranke. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je namreč le-to toženi stranki posebej priznalo (ne glede na uspeh v postopku) stroške za vlogo z dne 26.8.2008 zato, ker tožeča stranka tožbe zoper toženca v delu, kjer je bilo izvedeno delno plačilo, ni umaknila takoj po izvršenem plačilu in so tožencema v vmesnem obdobju nastali stroški z vložitvijo navedene vloge. Glede vseh ostalih pravdnih stroškov pa je sodišče, ob upoštevanju polovičnega uspeha obeh pravdnih strank, odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Navedeno je v skladu z 2. odst. 154. člena ZPP, odločeno je bilo o vseh stroških postopka tožene stranke, zato so drugačne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede na uspeh v pritožbenem postopku nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP in 154. člen ZPP).