Jedro

Šola kot organizatorica podaljšanega bivanja v šoli ne odgovarja objektivno za poškodbo, ki jo je učenec pretrpel ob obveznem igranju malega nogometa, ker slednja ni nevarna dejavnost.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita, tako da se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 1,717.340,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne. Tožeča stranka mora plačati toženi stranki 77.281,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da tožena stranka odgovarja mladoletnemu tožniku za škodo, ki jo je kot osemletni učenec drugega razreda pretrpel 24.09.1996 ob igranju malega nogometa v času podaljšanega bivanja na dvorišču osnovne šole. Zavzelo je stališče, da predstavlja igranje malega nogometa športno aktivnost, ki skriva v sebi potencialno in v naprej neizključljivo možnost telesne poškodbe, zaukazana športna aktivnost učenca podaljšanega bivanja pa se razlikuje od običajne športne aktivnosti. Učenec v takšnih primerih ne prevzame rizika poškodbe nase.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, ker se je v celoti strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnim stališčem prvega sodišča. Menilo pa je tudi, da ni pravno upoštevnega prispevka tožnika k nastanku škode (neustrezna oprema, tožnikovo dobro poznavanje igre).

Tožena stranka je vložila revizijo zoper to sodbo iz "vseh razlogov". Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V reviziji navaja, da sta imeli "obe sodišči za relativno okoliščino, da so bili učenci primorani udeležiti se igranja malega nogometa, za kar v dokaznem gradivu ni opore". Igranje malega nogometa ne more predstavljati nevarne dejavnosti. Tožnik je stopil na žogo, ki se mu je spodmaknila, in je zato padel. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje, ker je vložena zoper obe sodbi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

V zvezi s čim naj bi šlo za postopkovno kršitev, revizija ne pove. Tista, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP (1977)), pa ni podana.

Revidentka že sama ugotavlja, da z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 388. člena ZPP (1977)). Zato se revizijsko sodišče ni moglo ozirati na pretežni del revizije, ki se ukvarja z vprašanjem, ali se je tožnik poškodoval med igranjem malega nogometa v okviru obvezne športne dejavnosti med podaljšanim bivanjem v osnovni šoli, ali pa ta dejavnost ni bila obvezna. Vezana je zaradi omenjene omejitve revizijskega izpodbijanja na dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo nižje sodišče. Reviziji pa velja pritrditi, da sodišči nista pravilno uporabili materialnega prava. Tožeča stranka je gradila svojo tožbo oziroma tožbeni zahtevek na objektivni odgovornosti šole in zaradi njenega odgovornostnega zavarovanja na odgovornosti tožene stranke. Zakon o obligacijskih razmerjih določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti (za slednje gre v tej zadevi), iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek 154. člena), pa tudi, da se za škodo ne glede na krivdo odgovarja v drugih z zakonom določenih primerih (tretji odstavek tega člena). Posebnega predpisa, ki bi določal odgovornost v takšnih primerih ne glede na krivdo, ni. Ne gre niti za to, da bi igranje malega nogometa v podaljšanem bivanju osnovnošolcev pomenilo nevarno dejavnost. Za takšno gre, kadar ta pomeni večjo nevarnost od povprečne, in to glede na okoliščine primera. Tega za mali nogomet ni mogoče trditi že zaradi narave same aktivnosti (ni, denimo, nevarnega sredstva, s katerim se izvaja, teren v normalnih razmerah ne pomeni povečane nevarnosti, ni velikih hitrosti udeležencev ipd.). Sodna praksa, ki daje vsebino pravnemu standardu nevarne dejavnosti, ni niti "velikega" nogometa ali smučanja in številnih drugih športov štela kot nevarne dejavnosti. Nogomet ne odstopa zaradi izpostavljenosti poškodbam od drugih športov in tako ni bolj nevaren kakor ti. Tudi okoliščina, da je bil tožnik ob nezgodi star 8 let, ni takšna, da bi lahko prispevala k oceni o nevarni dejavnosti, saj ni niti tožbenih trditev niti splošno znanih dejstev, ki bi pričala o pogostnosti in nevarnosti nesreč otrok pri takšni igri. Vrhu tega ni niti neposredne povezave med igro nogometa in načinom poškodbe, saj je tožnik stopil na žogo, ki se mu je spodmaknila. Takšno njegovo ravnanje ni element nogometne igre in takšna nesreča bi se mu lahko pripetila ob sleherni igri z žogo.

Za presojo o tem, ali je šlo za nevarno dejavnost, ni pomembna okoliščina, ali je bila igra z žogo obvezna za otroke med podaljšanim bivanjem v šoli ali ne. Po naravi stvari je neka dejavnost nevarna sama ob sebi in je takšne ne "naredi" njena obveznost. Skratka, slednja ni element nevarnosti, zakon pa tudi ne določa, da bi bila podana odgovornost tistega, ki izvaja neko dejavnost, samo zato, ker je dejavnost obvezna. Organizator dejavnosti, ki ni nevarna, ne odgovarja za morebitne poškodbe udeleženca te dejavnosti, pa čeprav ta prostovoljno ne pristane na morebitno tveganje.

Po povedanem torej ne gre za objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke, njegove krivdne odgovornosti pa tožeča stranka niti ne zatrjuje. To pomeni, da nižji sodišči materialnega prava nista pravilno uporabili. Zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in izpodbijani sodbi spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 395. člena ZPP (1977)).

Takšen izid revizijskega postopka je narekoval tudi spremembo odločbe o pravdnih stroških, ki jih mora po načelu uspeha v pravdi tožeča stranka povrniti toženi (drugi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (1977)). Stroški so plačane sodne takse. Zaradi omenjenega načela mora tožeča stranka trpeti sama svoje stroške odgovora na revizijo.