Jedro

Pavšalno zatrjevana kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP ni podana, saj je tožnik ob ustrezni trditveni podlagi, torej, da sporno cesto uporablja že vse od leta 1968, le-to tudi ustrezno dokazno podprl.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sklep se zavrže. III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo v točki I. izreka ugotovilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. A k. o. S.D. (ID znak A), v lasti in uporabi tožnika, obstaja v korist vsakokratnega lastnika oziroma uporabnika te parcele služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili v obsegu obstoječe asfaltne ceste, ki poteka od javne ceste na parc. št. B k. o. S.D. (ID znak B), ki je v lasti in uporabi toženca, konkretno od polovice vzhodne meje te parcele v smeri jug – sever do parc. št. A k. o. S.D. V točki II. izreka je zavrnilo zahtevek, da je toženec dolžan v roku 15 dni izstaviti tožniku zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo mogoča pri nepremičnini parc. št. C k. o. S.D. (ID znak C), ki je v lasti in uporabi toženca do celote (1/1), vknjižba služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili v obsegu obstoječe asfaltne ceste po parc. št. C k. o. S.D. (ID znak C), kot služečem zemljišču v korist vsakokratnega lastnika parc. št. A k. o. S.D. (ID znak A). V točki III. izreka je tožencu naložilo, da v roku 15 dni tožniku povrne njegove pravdne stroške v višini 1.691,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v IV. točki izreka zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 24. 8. 2018. 2. Zoper citirano sodbo in sklep se po svojem pooblaščencu pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne, podredno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

V pritožbi toženec v bistvenem izpostavlja, da sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je tožnik sporno pot priposestvoval, ni pojasnilo do kod sega t. i. raziskovalna dolžnost potencialnega kupca nepremičnine, ki bi moral ne samo poiskati vse zemljiškoknjižne lastnike sosednjih nepremičnin, pa še to morebiti ne bi bilo dovolj, ker bi lahko neko pot oziroma cesto uporabljale tretje osebe, ki niso mejaši, še več, na tej nepremičnini bi lahko celo izvajali nekakšna pogodbena upravičenja, ki se nikjer ne evidentirajo. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo kako bi se naj raziskovalna dolžnost izvajala v praksi niti kaj je vsebina tega novega pravnega standarda, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Prav tako se zastavlja vprašanje uzakonjenja načela zaupanja v zemljiško knjigo, od katerega se je odstopilo izključno v primeru ugotovljenih kršitev ustavnih načel, nikoli pa na način kot je to storilo sodišče izpodbijani sodbi, zaradi česar je podana kršitev ustavnih pravic enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) in pravice do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Ne drži, da ob nakupu nepremičnine ni bil dovolj skrben, da ni bil dobri veri oziroma je bil nepošten, saj je izpovedal, da mu prodajalka nikoli ni povedala, da bi komu podarila služnost na svoji parceli, prav tako mu je pokazala do kod sega parcela, niti mu tožnik ni povedal, da uporablja sporno cesto za dostop do svojih nepremičnin. Toženec dodatno navaja, da si je pred nakupom parcele le-to prišel dvakrat ogledat za kratek čas, da ne izvira iz kraja, kjer leži parcela ter tudi, da ni videl nobenega zunanjega razpoznavnega znaka, ki bi pri njem lahko vzbudil dvom o pravilnosti podatkov zemljiške knjige, saj je bila sporna cesta, ki se nahaja na njegovi parceli asfaltirana, za kovinsko ograjo pa betonirana. Pa tudi sicer pred nakupom parcele ni mogel vedeti, da je sporna cesta edini dovoz do nepremičnin tožnika, saj raziskovalna dolžnost ne sega do te mere, da bi se moral pozanimati o vseh sosednjih nepremičninah in na kak način imajo te urejene dovoze. V kolikor bi vedel, da sporno cesto uporablja tožnik in njegova družina, nepremičnine zagotovo ne bi kupil. Toženec meni, da je zadostil svoji raziskovalni dolžnosti, prav tako je vpogledal v zemljiško knjigo, pri čemer je tožnik bil tisti, ki ni pravočasno poskrbel za vpis svoje služnostne pravice v zemljiško knjigo. Tožnik ni zmogel dokaznega bremena, da toženec ob nakupu nepremičnine ni bil v dobri veri, niti za to ni ponudil ustrezne trditvene podlage, zato je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo o toženčevi nedobrovernosti kršilo tudi razpravno načelo iz 7. člena ZPP. Kršitev pravil postopka pa je podana tudi iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo s strani toženca predlaganih prič, pisna izjava priče A.G. pa zagotovo ne dokazuje, da je bil toženec s strani prodajalke seznanjen, da tožnik in njegova družina uporabljajo sporno cesto niti, da je bil toženec neskrben.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, za pritožbo zoper sklep pa ni pravnega interesa.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Navedene določbe se smiselno enako uporabljajo tudi glede preizkusa pritožbe zoper sklep (366. člen ZPP).

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ni zagrešilo v pritožbi dodatno izpostavljenih kršitev. Glede pritožbenih zatrjevanj, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo kršilo toženčeve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (pravica do poštenega sojenja) in 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom), sodišče druge stopnje pojasnjuje, da bi za kršitev pravic iz 6. člena EKČP šlo le, če bi tožencu bilo onemogočeno, da o njegovi pravici odloča sodišče, za kršitev enakosti pa le, če bi se toženca upoštevajoč človekove pravice in temeljne svoboščine, ki mu gredo kot človeku in so mu zagotovljene na podlagi najvišjih pravnih aktov Evropske Unije in Republike Slovenije, v postopku obravnavalo neenako glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo njegovo osebno okoliščino. Da bi tekom postopka na prvi stopnji do takšnih kršitev prišlo toženec ne trdi niti jih z ničemer ne konkretizira, prav tako jih sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo.

7. Pavšalno zatrjevana kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP ni podana, saj je tožnik ob ustrezni trditveni podlagi, torej, da sporno cesto uporablja že vse od leta 1968, le-to tudi ustrezno dokazno podprl (predvsem izpovedbe prič ter pisna izjava Z.Ž. z dne 30. 6. 2017), zato nadaljnje postopanje sodišča prve stopnje, ko je torej za presojo utemeljenosti tožnikovega priposestvovanja sporne ceste, ugotavljalo dobro vero toženca, ni kršilo nobene določbe postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje pa tudi ni kršilo pravil postopka, ko ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal toženec, saj kot je pravilno pojasnilo, toženčeva nedobrovernost pri nakupu nepremičnine, izhaja že iz samega stanja stvari v naravi, zato njihova izpovedba ne bi mogla voditi do drugačnih zaključkov in za popolno ugotovitev dejanskega stanja ni bila potrebna. Glede pisne izjave A.G. pa je ugotoviti, da jo je sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj v delu iz katerega je razbrati, da je tudi ta priča zaznala, da tožnik oziroma njegova družina uporablja sporno cesto in so drugačna pritožbena izvajanja neutemeljena.

8. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je eno temeljnih načel zemljiškoknjižnega prava, ki pa ni absolutno in se lahko nanj sklicuje le pošteni pridobitelj, ki je bil v dobri veri. V dobri veri pa je tisti, ki ne ve oziroma mu ni treba vedeti, da stanje vpisa v zemljiško knjigo ni točno. Razloge, ki so sodišče prve stopnje vodili do zaključka, da toženec ob nakupu nepremičnine ni mogel biti v dobri veri glede uporabe sporne asfaltirane ceste, je sodišče prve stopnje jasno in nazorno obrazložilo predvsem v točkah 12 in 13 izpodbijane sodbe, in na te razloge se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje, dodaja le, da je odstop od načela zaupanja v zemljiško knjigi dovoljen v primeru, ko so dejanske okoliščine stvari, torej predvsem stanje v naravi, takšne, ki lahko vzbujajo dvom v pravilnost zemljiškoknjižnega stanja. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je zaključiti, da toženec pri nakupu nepremičnine ni pokazal zadostne skrbnosti, saj že sama asfaltirana cesta, ki je nesporno potekala že v času njegovega ogleda in nato nakupa nepremičnine ter nato še obstoječa hiša tožnika do katere vodi zgolj ta sporna cesta, je tožencu nedvomno moralo predstavljati zelo jasno zunanje dejstvo, da pa zemljiškoknjižno stanje morebiti ne ustreza dejasnkemu. Toženec tekom postopka ni podal nobenih trditev, da je na kakršnikoli način poizvedoval glede sporne ceste1 (da bi se pri prodajalki, tožniku ali kateremu drugemu sosedu pozanimal, ali sporno cesto uporablja še kdo oziroma ali je kdo pridobil izvenknjižno stvarno pravico, ipd.), zato so vsa pritožbena izvajanja, da mu prodajalka ni povedala za služnost, da mu je v naravi bil pokazan obseg parcele, da mu niti tožnik ni povedal, da sporno cesto uporablja, da je bil na ogledu nepremičnine zgolj dvakrat preden jo je kupil, ter da ne izvira iz tega kraja, neutemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je tudi povsem jasno in pravilno pojasnilo vsebino pravnega standarda raziskovalne dolžnosti v primeru dvoma v pravilnost stanja zemljiške knjige, zato so vsa pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena. V konkretnem primeru je raziskovalna dolžnost toženca segala do te mere, da bi se od njega, kot povprečno skrbnega človeka, ki se je namenil skleniti pravni posel za nakup nepremičnine, pričakovalo, da se pozanima o dovozu soseda, ki s svojo nepremičnino meji direktno na nepremičnino, ki je bila predmet nakupa, in kako ima ta urejen dovoz, upoštevajoč predvsem, da je iz stanja v naravi razvidno, da po nepremičnini, ki je bila predmet nakupa poteka asfaltna cesta ter da je to tudi edina pot, ki omogoča temu zgornjemu sosedu dostop do nepremičnine. Upoštevajoč navedeno je tako v obravnavani zadevi tudi povsem nepomembno pritožbeno izvajanje, da je pravzaprav tožnik tisti, ki ni pravočasno poskrbel za vpis svoje služnostne pravice v zemljiško knjigo.

10. Izpodbijana sodba tako nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj so v njej navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb toženca, izpodbijano sodbo je zadostno obrazložilo in s svojo odločitvijo v ničemer ni odstopilo od ustaljene sodne prakse, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo.

11. V zvezi s pritožbo zoper sklep pa je tožencu pojasniti, da je izdana začasna odredba učinkovala le do pravnomočne odločitve o glavni stvari. Z nastopom pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, tj. z izdajo sodbe sodišča druge stopnje, toženec nima več pravnega interesa na odločitev sodišča prve stopnje glede prepovedi puščanja oziroma parkiranja vozila na sporni cesti. Pravni interes mora biti podan ves čas postopka, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti, toženec pa ga v tem postopku nima več, zato je bilo treba na podlagi četrtega odstavka 343. člena ZPP njegovo pritožbo zoper sklep zavreči kot nedovoljeno.

12. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženčevo pritožbo zoper sklep je zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

13. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako svoje pritožbene stroške krije tožnik, saj z odgovorom na pritožbo v ničemer ni pripomogel k razjasnitvi zadeve na drugi stopnji in njegovi stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Glede na fotografije v spisu, pa je očitno, da gre za dokaj dolgo in široko asfaltirano cesto, ki se nadaljuje tudi v del zemljišča, ki ni več v toženčevi lasti (fotografije na l. št. spisa 71-73 ter 75).