Jedro

Tožena stranka je z novo sistemizacijo delovnih mest ukinila delovno mesto tožnika in dela in naloge referenta za varnost pri delu razdelila med štiri delavce, ki so ta dela opravljali poleg svojih del in nalog. Zato je izkazan poslovni razlog za redno odpoved PZ iz poslovnega razloga, podana redna PZ iz poslovnega razloga pa je zakonita, saj ni bilo možnosti za prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17.7.2003 ter ugotovitev, da se poslovno sodelovanje med tožnikom in delodajalcem nadaljuje po obstoječi pogodbi o zaposlitvi. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 112.335,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povračilo pravdnih stroškov, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, saj v zadevi dokazni postopek ni bil izveden oziroma ni bil izveden na zakonit način. Sodba ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, izrek nasprotuje razlogom sodbe oziroma v obrazložitvi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar vse predstavlja bistveno kršitev določb ZPP.

Zaključki sodišča prve stopnje so v celoti napačni. Tožena stranka je sama navedla, da je prekvalifikacija v predmetni zadevi nesmiselna in je tako priznala, da možnosti za prekvalifikacijo tožnika sploh ni preverjala, kar pomeni, da ni izpolnila pogojev, ki jih nalaga zakon pri iskanju možnosti za zaposlitev delavca pod spremenjenimi pogoji. Tega dejstva sodišče ni upoštevalo. Zakon odpoved delovnega razmerja predvideva le kot skrajno sredstvo. Tožena stranka kot delodajalec mora dokazati, da je in kako je preverila vse možnosti za zaposlitev tožnika pod spremenjenimi pogoji, prav tako mu mora ponuditi možnost prekvalifikacije. Tožena stranka mora izkazati, da je to možnost delavcu ponudila in je le-ta takšno ponudbo odklonil. Tožniku taka možnost ni bila ponudena, čeprav pri toženi stranki v trenutku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bilo ustrezno usposobljenih oseb za izvajanje nalog varstva pri delu. Ni mogoče slediti navedbam sodišča, da naj bi tožnik predlagal, na katerem delu ga naj tožena stranka zaposli, saj je delodajalec tisti, ki ureja in organizira delo. Navaja, da je obstajala najmanj možnost, da se dokvalificira (glede na to, da ima VI. stopnjo izobrazbe) oziroma prekvalificira. Zagotovo bi ga bilo pri toženi stranki možno zaposliti na drugem delovnem mestu. Tožena stranka svoje obveznosti, da preveri možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji dejansko ni izpolnila. Sodišče je sledilo zgolj navedbam in dokaznim predlogom tožene stranke, dokaznih predlogov in navedb tožnika ni upoštevalo oziroma jih je prezrlo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V konkretnem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja.

Po 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002) je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Tožena stranka je 1.7.2003 sprejela novo sistemizacijo delovnih mest. Delovno mesto referent za varstvo pri delu je ukinila, zagotavljanje varstva pri delu pa je racionalizirala tako, da je delovno področjo varstva pri delu razdelila na štiri izvajalce in sicer na vodjo sektorja za promet in logistiko v prometu, vodjo službe za kakovost in delovno okolje, v delu, ki se nanaša na vodenje evidenc pa na kadrovsko službo. Področje varstva pri delu je brez kakšne nove zaposlitve porazdelila na tri visoka strokovna delovna mesta, za katera se zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe. Tožnik ni usposobljen za prevzem nikakršnih dodatnih nalog in odgovornosti, nima posebnih znanj niti za vodenje sektorja, niti za vodjo službe za kakovost in delovno okolje. Drugačna organizacija dela je organizacijski razlog povezan z ekonomskim. Po določbi 18. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji) mora delodajalec za opravljanje strokovnih nalog v zvezi z zagotavljanjem varstva pri delu določiti enega ali več strokovnih delavcev. Delodajalec določi vrsto, stopnjo in smer strokovne izobrazbe ter število strokovnih delavcev, glede na pogoje, določene v 2. odstavku 18. člena ZVZD. Tožena stranka je torej imela pooblastilo v navedenem zakonu, da je za opravljanje nalog s področja varstva pri delu predvidela višje zahteve po izobrazbi, in sicer je za opravljanje teh del predvidela delavce, ki imajo visoko strokovno izobrazbo. Tožnik ima VI. stopnjo strokovne izobrazbe, kar pomeni, da tega pogoja ne izpolnjuje.

Zmotno je stališče tožnika, da ni izkazana utemeljenost razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker tožena stranka ni preverjala možnosti za zaposlitev tožnika pod spremenjenimi pogoji. Po določbi 3. odstavka 88. člena ZDR/2002 mora delodajalec v primeru individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji, ali na drugih delih, ga prekvalificirati ali dokvalificirati. Kot izhaja iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka preverila možnost za zaposlitev tožnika pod spremenjenimi pogoji ter ugotovila, da ne obstoji potreba po zaposlitvi na kakšnem drugem delovnem mestu, za katerega se zahteva takšna izobrazba kot jo ima tožnik.

Tožnik ne pove, za kakšno delovno mesto bi mu morala tožena stranka ponuditi možnost prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije. Tudi če bi bila prekvalifikacija možna, čeprav je lahko vprašanje koliko časa bi trajala, še vedno ostaja odprto vprašanje, za kakšno delovno mesto, ki je pri toženi stranki prosto, bi se tožnik dokvalificiral. Zgolj pavšalno zatrjevanje tožnika, da bi ga lahko tožena stranka zaposlila na drugem delovnem mestu, ne zadostuje za ugotovitev, da je obstajala možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dokazala obstoj resnega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške krije sam.