Jedro

Če sodišče razveljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, in nato ugodi zahtevku tožeče stranke, ni podano nobeno nasprotje. Sama razveljavitev plačilnega naloga namreč ne predstavlja končne odločitve o zadevi: z razveljavitvijo plačilnega naloga se zadeva torej zgolj vrne v točko, ko o tožbenem zahtevku še ni bilo nič odločeno.

Pravno neupoštevna je porokova zmota, da bo glavni dolžnik izpolnil svojo obveznost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 118701/2012, z dne 12. 10. 2012, v celotnem še nerazveljavljenem delu (I. točka izreka); - naložilo toženima strankama, da sta dolžni nerazdelno in v roku 15 dni od prejema sodbe plačati znesek 88.044,72 EUR ter zakonske zamudne obresti od tega zneska od vključno 17. 8. 2012 dalje do plačila (II. točka izreka); - naložilo toženima strankama, da sta dolžni nerazdelno in v roku 15 dni od prejema sodbe plačati pravdne stroške tožeče stranke v znesku 4.212,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka prvostopenjske sodbe druga tožena stranka pravočasno vlaga pritožbo. Sklicuje se na vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list, št. 26/1999 in nasl.; v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, skupaj z zamudnimi obrestmi.

3. Na pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbene navedbe, da je odločba sodišča prve stopnje zaradi tega, ker je slednje najprej v celoti (še v točkah 1 in 3) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 118701/2012, z dne 12. 10. 2012, nato pa toženima strankama naložilo, naj plačata isti znesek, kot je bil terjan v izvršbi, v nasprotju sama s seboj in pomeni, da je prvostopenjsko sodišče o isti stvari dejansko odločilo dvakrat različno, so neutemeljene. Ker je izvršilno sodišče po ustreznem ugovoru toženih strank, ki je izpolnjeval zahtevane formalne pogoje ter bil tudi ustrezno obrazložen, razveljavilo sklep o izvršbi, v katerem je dovolilo izvršbo, se je postopek v obravnavani zadevi nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (2. odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; Uradni list, št. 51/98 s spremembami).(1) Pri tem pa je sodna praksa že zavzela stališče, da z razveljavitvijo plačilnega naloga v zadevi še ni nič odločeno, saj sama razveljavitev plačilnega naloga ne predstavlja končne odločitve o zadevi: z razveljavitvijo plačilnega naloga se zadeva torej zgolj vrne v točko, ko o tožbenem zahtevku še ni bilo nič odločeno.(2) Formulacija izreka sodbe prvostopenjskega sodišča je tako popolnoma pravilna in ni v nasprotju sama s seboj. Prvostopenjsko sodišče prve točke izreka odločbe, v kateri je razveljavilo predmetni sklep o izvršbi, sicer res ni posebej obrazložilo, vendar pa to po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni take kršitve, ki bi lahko kakorkoli vplivala na zakonitost in pravilnost predmetne sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče v celoti sledi prvostopenjskemu sodišču glede zavrnitve ugovora bistvene zmote ob podpisovanju predmetne pogodbe o dolgoročnem kreditu, ki vsebuje izjavo o poroštvu, s katero naj bi pritožnik ob podpisu te pogodbe glede na navedbe v pritožbi ne bil seznanjen, kar je le-to obrazložilo v 20. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe. Ker je pritožnik, ki je bil zakoniti zastopnik prve tožene stranke, nesporno vedel, da podpisuje pogodbo, bi zahteva po ustrezni stopnji skrbnosti delovanja v pravnem prometu narekovala, da le-to pred podpisom prebere; v kolikor pa bi pogodbo pritožnik prebral, mu po oceni drugostopenjskega sodišča ne bi mogla uiti jasna določba 4. člena le-te, ki vsebuje poroštveno izjavo, ter tudi dejstvo, da je tako na začetku pogodbe, kot na koncu, neposredno poleg mesta, ki je namenjen za njegov podpis, jasno navedeno, da pogodbo podpisuje kot solidarni porok in plačnik. Dokazne predloge, predlagane s strani pritožnika v tej zvezi, ki jih prvostopenjsko sodišče ni izvedlo, t. j. vpogled v interne pogoje za odobritev dolgoročnih kreditov banke X, predlog poziva tožeči stranki, naj dostavi dokazilo o pravočasnem uveljavljanju zastavljenih terjatev, ter seznam terjatev v zavarovanje s strani kreditojemalca, je slednje kot nepotrebne zavrnilo s sklepom na glavni obravnavi dne 15. 4. 2014 šele potem, ko je pregledalo listine obeh pravdnih strank, ki so bile v spisu, ter tudi zaslišalo pritožnika. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da glede na povsem jasno vsebino kreditne pogodbe, ki jo je druga tožena stranka podpisala kot zakoniti zastopnik prvo tožene stranke in solidarni porok in plačnik izvedba navedenih dokazov ni bila potrebna in bi pomenila zgolj podaljšanje postopka, pri čemer tožena stranka tudi ni konkretizirano navedla v čem bi izvedba navedenih dokazov lahko kakorkoli vplivala na odločitev prvostopenjskega sodišča. 7. Glede navedb pritožnika, da je bil le-ta ob podpisu predmetne pogodbe prepričan, da je kreditna obveznost prvo tožeče stranke, v korist katere je bil dan zadevni kredit, zavarovana z zadostnim jamstvom države in zastavljenimi terjatvami, zaradi česar ugovarja bistveno zmoto in bistveno zmoto v nagibu ob podpisovanju predmetne pogodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru na strani pritožnika nikakor ni moglo iti za takšno bistveno zmoto, ki bi bila pravno relevantna. Kot prvo lahko stranka razveljavitev pogodbe zaradi zmote zahteva le v primeru, ko je ravnala s skrbnostjo, ki je potrebna v pravnem prometu,(3) pri čemer v obravnavanem primeru že iz navedb samega pritožnika glede poteka podpisovanja zadevne pogodbe izhaja, da z njegove strani potrebna stopnja skrbnosti pri podpisovanju le-te in s tem prevzemanjem poroštva ni bila podana, kot je obrazloženo tudi v prejšnji točki. Kot drugo pa sodišče nikakor ne more slediti konkretni utemeljitvi zmote v nagibu, ki jo je podal pritožnik. Namen instituta poroštva je namreč prav v zavarovanju terjatev, za izpolnitev katerih sicer primarno odgovarja nekdo tretji, t. j. dolžnik; s tem, ko porok prevzame poroštvo, se zaveže, da bo v primeru, da dolžnik pod dogovorjenimi pogoji obveznosti ne bo izpolnil, sam izpolnil upniku namesto dolžnika. V kolikor bi se porok lahko osvobodil poroštvene obveze zgolj na podlagi izjave, da je pri prevzetju poroštvene obveznosti verjel, da bo dolžnik izpolnil svojo z njihovim poroštvom zavarovano obveznost, kot v obravnavanem primeru zatrjuje pritožnik, bi na ta način zavarovanje terjatev namreč popolnoma izvotlili.

8. Predmetna poroštvena izjava ob tem po oceni pritožbenega sodišča izpolnjuje tudi vse zahteve glede obličnosti, saj iz nje jasno izhaja zaveza pritožnika, da nastopa kot porok in plačnik predmetne kreditne pogodbe, katere del je poroštvena izjava, ter v kateri je jasno naveden oz. opredeljen tako glavnični znesek, kot tudi pogodbene in zamudne obresti ter druge eventualne dajatve. Posledično je tudi po oceni pritožbenega sodišča popolnoma jasno, na katero pogodbo se poroštvo nanaša, jasno pa je tudi vsebinsko identificirana obveznost, za katero porok sprejema poroštvo, kot je zaključilo tudi sodišče prve stopnje in obrazložilo v točki 14 obrazložitve.(4)

9. Glede navedb pritožnika, da bi bilo potrebno pri tolmačenju zatrjevano nejasnih določil o poroštvu v predmetni kreditni pogodbi le-te razlagati v korist pritožnika kot šibkejše stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri obravnavanih določbah ne gre za nejasne določbe in torej za obravnavani primer zadevno pravilo 83. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list, št. 83/01 s spremembami) ni relevantno.

10. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, še posebej v točkah 17. in 18. obrazložitve sodbe, je predmetno pritožnikovo poroštvo solidarno, kar izhaja iz same poroštvene izjave, navedb v predmetni pogodbi, da se zavezuje kot porok in plačnik, ter tudi iz dejstva, da ne obstaja noben drugačen dogovor glede poroštva med pritožnikom in toženo stranko. Pritožnik sicer tudi ni individualiziral zatrjevanih opustitev dolžne skrbnosti oz. domnevnih nepravočasnih unovčitev drugih zavarovanj s strani kreditojemalca, ter tudi ni dokazal svojih trditev, kar od njega terja določba 212. člena ZPP. V pritožbi je s tem v zvezi pavšalno zatrjeval, da je prvo tožena stranka tožečo stranko mesečno obveščala o svojih likvidnih terjatvah do poslovnih partnerjev, ki bi jih tožeča stranka mogla in morala unovčiti.

11. Glede na to, da je tožnik v odgovoru na ugovor v izvršilnem postopku svoj zahtevek utemeljil na temeljnemu razmerju med strankami, kot izhaja iz predmetne kreditne pogodbe, pritožbene trditve pritožnika glede menice, dane kot sredstvo zavarovanja v zvezi s to pogodbo in obstojem menične zaveze, v obravnavani zadevi niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.

12. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Prim. Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 12/2008, z dne 10. 12. 2009. (2) Prim. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1737/2002, z dne 20. 11. 2002. (3) Glejte tudi npr. Dolenc, M. v Plavšak, N. in drugi: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 355. (4) Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3952/2008, z dne 8. 4. 2009.