Jedro

Pritožba je utemeljeno grajala odločitev prvostopenjskega sodišča, ki se je nanašala na odločitev o pobotu terjatev. Prvostopenjsko sodišče namreč ni imelo razlogov za oblikovanje svojega izreka v obliki tričlenskega izreka o glavni stvari, ki se je v praksi uveljavil v primeru pravdnega pobotnega ugovora in na temelju tretjega odstavka 319. člena ZPP. Tožena stranka namreč ni dala pobotnega ugovora v sami pravdi. Navedla pa je, da naj bi obstajala terjatev Avtohiše, d. o. o., nasproti tožeči stranki. Za pobot se naj bi le-ta dogovorila s tožečo stranko. Na temelju samega zakona pa bi morala delno prenehati terjatev tožeče stranke zaradi pobota najkasneje z dnem začetka stečajnega postopka nad Avtohišo, d. o. o. Takšen ugovor pa je zgolj ugovor delno ugasle terjatve. Takšen ugovor je tudi jasen glede tega, da naj bi do delnega prenehanja terjatve tožeče stranke prišlo zunaj tega pravdnega postopka. Za odstavka I in II prvostopenjske sodbe ni pravnega temelja. Pri tem niti ni pomembno, ali je bil ugovor utemeljen ali ne; odločitev prvostopenjskega sodišča je namreč nepravilna v obeh primerih.

Izrek

SKLENILO: Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

RAZSODILO:

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odstavka I in II prvostopenjske sodbe razveljavita; pritožba zoper odstavka III in IV pa se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

II. Toženci so dolžni povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 654,37 EUR nerazdelno v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede obveznosti tožencev iz poroštvene pogodbe.

2. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 42.523,06 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2012 naprej.

3. Tožeča stranka je trdila, da je 5. 1. 2010 sklenila Pogodbo o poslovnem sodelovanju na podlagi ponudbe za financiranje z Avtohišo d. o. o. Zadnja sicer ni bila stranka tega postopka. Istega dne naj bi dali vsi trije toženci poroštvene izjave. Z njimi naj bi kot nerazdelni poroki jamčili za v poroštvenih izjavah navedene obveznosti Avtohiše d. o. o. 4. Približno dve leti kasneje naj bi tožeča stranka in Avtohiša d. o. o. sklenili dve pogodbi: št. 0046261 in 0046267. Z njima sta se dogovorili za posojilo za nakup dveh vozil (X in Y) v korist Avtohiše d. o. o. Tožeča stranka naj bi izplačala po teh dveh pogodbah dolgovana zneska. Skupaj z zamudnimi obrestmi naj bi dolg znašal 42.523,06 EUR na dan 13. 11. 2012. Tožeča stranka naj bi glavnega dolžnika in poroke pozvala k plačilu dolga in jih obvestila o višini terjatve na dan 5. 11. 2012. Zamudne obresti od tega zneska je zahtevala od vložitve tožbe 21. 11. 2012 naprej.

5. Tožena stranka je terjatvi tožeče stranke nasprotovala na različne načine. Med drugim je uveljavljala v pobot znesek v višini 39.653,50 EUR. Trdila je, da je 11. 10. 2012 Avtohiša d. o. o. prodala tožeči stranki obe navedeni vozili in da je zanju izstavila dva računa (pripravljalna vloga z dne 7. 1. 2015, pod 3 = l. št. 70). Šlo naj bi za račun številka 51-12900582 v višini 24.731,10 EUR in za račun številka 51-12900583 v višini 14.922,40 EUR. Oba naj bi bila z dne 11. 10. 2012. Tožeča stranka naj bi po dogovoru skupni znesek po obeh računih 39.653,50 EUR ne plačala družbi Avtohiša d. o. o. Dogovorila se naj bi s tožečo stranko, da se medsebojne denarne terjatve pobotajo.

6. Prvostopenjsko sodišče je dopustilo dokaz z zaslišanjem A. A., ni ga pa izvedlo. Razlog je bil, da brez razloga ni prišel na narok dne 8. 5. 2015, na katerega je bil vabljen kot stranka.

ODLOČITEV PRVOSTOPENJSKEGA SODIŠČA O TOŽBENIH ZAHTEVKIH

7. Prvostopno sodišče je v svoji sodbi z dne 8. 5. 2015 presodilo, da sta tožeča stranka in Avtohiša, d. o. o. sklenili dve pogodbi, in sicer številka 0046261 o financiranju zalog in številka 0046267 (prilogi A3 in A7). Tožeča stranka je bila na temelju teh pogodb posojilodajalec. Avtohiša d. o. o. je bila posojilojemalec.

8. Tožeča stranka in Avtohiša d. o. o. sta 5. 1. 2010 sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju na podlagi ponudbe za financiranje. Prvi, drugi in tretji toženec A. A., B. A. in C. A. so 5. 1. 2010 podali poroštvene izjave. Z njimi so se nepreklicno in neomejeno zavezali, da bodo na poziv tožeče stranke redno in pravočasno plačevali vsa plačila iz pogodb o financiranju zalog, finančnih lizingov in poslovnih najemov, sklenjenih med tožečo stranko in Avtohišo d. o. o. S poroštveno pogodbo so se tudi zavezali da bodo vse terjatve, ki bi jih imela tožeča stranka do Avtohiše d. o. o. po navedenih pogodbah, s katerimi so bili v celoti seznanjeni, takoj poravnali brez ugovorov (priloge A12, A14 in A16).

9. Poroštvene pogodbe so veljavne, ker so bile v njih natančno navedene pogodbene stranke. Prav tako so bila navedena tudi pogodbena razmerja, na katera so se nanašale poroštvene izjave. Bile so pisne (1013. člen OZ). Toženci so imeli tudi upravičenje do preklica poroštvenih izjav (3. odstavek 1016. člena OZ). Kljub nasprotnim trditvam niso predložili nobenega listinskega dokaza, datiranega pred 27. 1. 2012, da bi jih preklicale.

10. Tožeča stranka je glavnega dolžnika in poroke pozvala k plačilu dolga in jih obvestila o višini terjatve, ki je znašala 42.507,01 EUR na dan 5. 11. 2012 (priloge A18, A21, A24 in A27).

11. Za vozili, na kateri sta se nanašali pogodbi Pogodba št. 0046261 o financiranju zalog in Pogodba št. 0046267 o financiranju zalog je tožeča stranka poravnala zneska 24.701,10 EUR in 14.892,40 EUR, oba 30. 1. 2012. Pred plačilom sta bila izstavljena predračuna št. 11-12900027 z dne 17. 1. 2012 in 11-12900054 z dne 24. 1. 2012 (priloge A43 – A47).

12. Ker posojilo ob zapadlosti ni bilo plačano, je tožeča stranka zasegla vozili dne 27. 9. 2012. Obe vozili je Avtohiša d. o. o. kot lastnik zastavila 4. 9. 2012 tretji osebi, ki je bila upnik Avtohiše d. o. o. Ker je tretja oseba (zastavni upnik) imela močnejšo pravico na vozilih in je zahtevala izločitev vozil, je tožeča stranka 29. 10. 2012 vozili izročila tretjemu upniku.

13. Pobotni ugovor tožene stranke je neutemeljen. Terjatev Avtohiše d. o. o., ki naj bi bila temelj za zatrjevano predpravdno pobotanje, sploh ne obstoji in ni mogla biti pobotana. Tožena stranka je sicer trdila, da je 11. 10. 2012 prodala obe vozili tožeči stranki. Iz te prodaje naj bi imela nasprotno terjatev. Izstavila je računa. Prvostopno sodišče je presodilo, da sta bila oba računa izdana neutemeljeno. Med strankama ni bila sklenjena prodajna pogodba, zaradi katere bi lahko prodajalec šele izstavil račun kupcu, to je tožeči stranki.

14. Prvostopenjsko sodišče je sestavilo izrek s štirimi odstavki. V odstavku: I je ugotovilo obstoj terjatve v višini 42.523,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2012 naprej do plačila; II je ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke v znesku 39.653,50 EUR; III je naložilo toženi stranki nerazdelno plačilo 42.523,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2012 naprej do plačila in IV je naložilo tožencem nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov.

ODLOČITEV PRVOSTOPENJSKEGA SODIŠČA O PREDLOGU ZA VRNITEV V PREJŠNJE STANJE

15. Vsi trije toženci so z vlogo z dne 8. 5. 2015 predlagali vrnitev v prejšnje stanje.

16. Predlog drugega in tretjega toženca je prvostopenjsko sodišče zavrglo. Predlog prvega toženca je zavrnilo. Kot razlog za zavrženje je navedlo, da drugi in tretji toženec na narok 8. 5. 2015 nista bila vabljena. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje nista navedla, v čem naj bi bil njun interes za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Predlog prvega toženca je zavrnilo zato, ker pooblaščenec prvega toženca sodišča ni obvestil o domnevni bolezni prvega toženca. Izkazano pa ni niti poslabšanje zdravstvenega stanja prvega toženca pred narokom za glavno obravnavo. Dne 8. 5. 2015 se je sicer poslabšalo, toda šele po končanem naroku za glavno obravnavo. Prav tako ni prvi toženec izkazal, da bi imel zdravstvene težave zaradi levkemije. Iz listin je razvidno, da se je tožena stranka zaradi levkemije zdravila pred 10 leti. Zaradi te bolezni pa se ne zdravi več.

PRITOŽBENI RAZLOGI V PRITOŽBI ZOPER SKLEP

17. Zoper sklep so vložili pritožbo vsi trije toženci. V njej navajajo, da naj bi dali dokazni predlog za zaslišanje prvega toženca vsi trije toženci. Prvi toženec naj bi bil hud onkološki bolnik. Razlog za opustitev prihoda na sodišče naj bi bile njegove zdravstvene težave. Prvi toženec naj bi tudi predlagal izvedbo dokazov. Prvostopenjsko sodišče naj bi opustilo vsako obrazložitev glede odločitve o njihovi izvedbi. Prvostopenjsko sodišče naj bi izdalo sodbo 8. 5. 2015 in jo je vročilo pooblaščencu tožencev že 18. 5. 2015. To pomeni, da sploh ni moglo odločiti o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, saj je bila že prej izdana sodba. Pooblaščencu tožene stranke naj bi bila vročena 26. 5. 2015. PRITOŽBENI RAZLOGI V PRITOŽBI ZOPER SODBO

18. Zoper sodbo so vložili pritožbo vsi trije toženci. Pritožba se deli na dva dela. Iz zapisa „neposredna pritožba toženih strank“ (stran 2 pritožbe) je mogoče sklepati, da je prvi del pritožbe spisal pooblaščenec, drugi del pa toženci sami. Povzetek pritožbenih navedb bo sledil takšni razporeditvi navedb. V drugem delu pritožbe navedeni razlogi bodo povzeti le, kolikor niso navedeni že v prvem delu pritožbe in le, kolikor so sploh razumljivi.

19. V prvem delu pritožbe so toženci navedli, da naj bi prvostopenjska sodba ne ugotovila, kdaj sta bili sklenjeni obe pogodbi o financiranju zalog (pogodbi št. 0046261 in 0046267). Nesporno naj bi bilo, da sta bili sklenjeni 27. 1. 2012, aneksa pa 24. 4. 2012. Poroštvene izjave z dne 5. 1. 2010 se naj ne bi mogle nanašati na obe pogodbi iz leta 2012. Razlog naj bi bilo veliko časovno neskladje med podajo poroštvenih izjav in sklenitvijo teh dveh pogodb. Poroštvene izjave naj bi bile dane za drugo pravno razmerje in v zvezi z drugo sklenjeno pogodbo med tožečo stranko in Avtohišo d. o. o. Iz listin z naslovom „Poroštvena izjava z dne 5. 1. 2010“ naj ne bi bilo mogoče sklepati, da je bilo z njimi dano poroštvo. Noben izjavitelj naj bi namreč ne dal zaveze kot porok ali kot porok in plačnik in listine niti niso podpisane kot takšne. Vnaprej dano poroštvo za še neobstoječe denarne terjatve naj ne bi bilo mogoče. Poroštvena zaveza bi morala biti določljiva. Nasprotno naj bi domnevne poroštvene zaveze tožencev ne bile takšne.

20. Poroštvene pogodbe se naj bi nanašale izključno na pravne posle (in obveznosti iz njih), ki so v povezavi s Pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 5. 1. 2010. Urejale naj bi zgolj razmerje med Avtohišo d. o. o. in tožečo stranko v razmerju do tretjih oseb. Iz vseh teh razlogov naj bi bile poroštvene izjave nične. Kot dodaten razlog za ničnost navajajo pritožniki še, da naj bi bile brez kavze in nične iz tega razloga.

21. Toženci naj bi poroštva preklicali, tako da naj bi bila 27. 1. 2012 neveljavna. Tožena stranka naj bi trditve o preklicu ne prerekala.

22. Pritožba še očita opustitev zaslišanja A. A. in opustitev postavitve izvedenca finančne stroke. Toženci naj bi podali navedbe in predlagali dokaze, iz katerih naj bi bilo razvidno, da tožeča stranka nima denarne terjatve do Avtohiše d. o. o. 23. Glede pobotnega ugovora pa navaja pritožba, da naj bi toženci ne podali pobotnega ugovora. Sodišče naj bi zgolj obvestili o posledicah začetka stečajnega postopka. Te naj bi potem pripeljale do pobotanja terjatev po samem zakonu.

24. V drugem delu pritožbe je najprej povzet potek pravdnega postopka; šele v nadaljevanju so navedeni pritožbeni razlogi. Dodatno k temu, kar je navedeno v prvem delu pritožbe, je v drugem delu pritožbe navedeno še, da naj bi toženci ne dali nerazdelnih poroštev. Nikakršnega razloga naj ne bi bilo za odvzem posesti nad dvema voziloma. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi Avtohiša d. o. o. neutemeljeno izdala dva računa tožeči stranki, naj bi bila v nasprotju z listino. Ugotovitev sodišča naj bi bila napačna, namreč da med strankama ni bila sklenjena prodajna pogodba.

25. Končno pritožba še navaja, da naj bi toženci vložili predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Prvostopenjsko sodišče pa je kljub temu kar izdalo sodbo.

26. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predvsem še enkrat opisala, kako si sama razlaga poroštvene izjave in Pogodbo o poslovnem sodelovanju. Predlagala je zavrnitev pritožbe.

ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER SKLEP

27. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

28. V postopku za vrnitev v prejšnje stanje se odloča le o tem, ali je katera od strank iz upravičenega razloga zamudila rok ali narok (1. odstavek 116. člena ZPP). Kakšen dokazni predlog je bil prej podan glede zaslišanja same stranke, je za odločanje o vrnitvi v prejšnje stanje nepomembno.

29. Prvi toženec ni dokazal, da je bilo njegovo zdravstveno stanje razlog za izostanek iz naroka. Pritožba zgolj splošno navaja, da je hud onkološki bolnik. Omejuje se torej na golo trditev, ki pa je z ničemer ne obrazloži. To pa je za utemeljitev pritožbe seveda premalo. Isto velja tudi za predlog za izvedbo dokazov, ki naj bi bil dan v samem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Kateri naj bi bili takšni spregledani dokazi, in kako naj bi vplivali na odločitev, pritožba ne navaja. Že zaradi nedoločnosti zato ta pritožbeni razlog ni upošteven. Sodišče pa je sklepalo o zdravstvenem stanju na temelju listin, glede katerih očitno ni imelo nobenih dvomov. Iz listin je bilo razvidno, da prvi toženec ni imel zdravstvenih težav pred samim narokom, temveč šele po njem. Prav tako je bilo razvidno, da ne boleha več za levkemijo. Ker so bile listine jasne, ni bilo treba prvostopenjskemu sodišču razpisati naroka (2. odstavek 120. člena ZPP).

30. Nedvomno pa okoliščina, da je sodišče izdalo sodbo še pred odločitvijo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ne pomeni kršitve procesnega prava. Prav tako to ni bilo ovira za vsebinsko odločitev o predlogu samem. Če bi prvostopenjsko sodišče presodilo, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen, bi namreč lahko tudi po izdaji svoje sodbe to sodbo samo razveljavilo (drugi odstavek 116. člena ZPP). Tako bi lahko prvostopenjsko sodišče samo odpravilo pravne posledice zamude naroka, če bi do njega prišlo iz utemeljenih razlogov.

31. S tem je bilo odgovorjeno na pritožbene navedbe prvega toženca. Pravica do vrnitve v prejšnje stanje je osebna pravica stranke (prvi odstavek 116. člena ZPP). Drugi in tretji toženec sta zgolj nerazdelna dolžnika, skupaj s prvim tožencem. Sama nista zamudila niti roka niti naroka in že zato nimata pravice predlagati vrnitev v prejšnje stanje za prvega toženca. V vsakem primeru pa bi bil njun predlog za vrnitev v prejšnje stanje končno zanesljivo neuspešen, celo če bi takšno pravico imela. Razlogi so vsi podani v zvezi s predlogom prvega toženca za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo še njuno pritožbo.

ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER SODBO

32. Pritožba je deloma utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je deloma ugodilo tako, da je razveljavilo odstavka I in II izreka prvostopenjske sodbe. Neutemeljena pa je, kolikor se nanaša na odstavka III in IV prvostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa v teh delih potrdilo (353. člen ZPP).

33. Pritožba je utemeljeno grajala odločitev prvostopenjskega sodišča, ki se je nanašala na odločitev o pobotu terjatev. Prvostopenjsko sodišče namreč ni imelo razlogov za oblikovanje svojega izreka v obliki tričlenskega izreka o glavni stvari, ki se je v praksi uveljavil v primeru pravdnega pobotnega ugovora in na temelju tretjega odstavka 319. člena ZPP. Tožena stranka namreč ni dala pobotnega ugovora v sami pravdi. Navedla pa je, da naj bi obstajala terjatev Avtohiše d. o. o. nasproti tožeči stranki. Za pobot se naj bi le-ta dogovorila s tožečo stranko. Na temelju samega zakona pa bi morala delno prenehati terjatev tožeče stranke zaradi pobota najkasneje z dnem začetka stečajnega postopka nad Avtohišo d. o. o. (pripravljalna vloga z dne 7. 1. 2015 pod 3, l. št. 70). Takšen ugovor pa je zgolj ugovor delno ugasle terjatve. Takšen ugovor je tudi jasen glede tega, da naj bi do delnega prenehanja terjatve tožeče stranke prišlo zunaj tega pravdnega postopka. Za odstavka I in II prvostopenjske sodbe ni pravnega temelja. Pri tem niti ni pomembno, ali je bil ugovor utemeljen ali ne; odločitev prvostopenjskega sodišča je namreč nepravilna v obeh primerih. Pritožbeno sodišče je zato navedena dva odstavka zgolj razveljavilo, saj ni bilo nobene potrebe po njuni nadomestitvi s kakšno drugo odločitvijo (354. člen ZPP).

34. Za sklenitev poroštvene pogodbe je potrebna pisna izjava poroka (1013. člen OZ), ki jo mora upnik sprejeti. Tem zahtevam je bilo zadoščeno: poroštvene izjave tožencev (priloge A12, A14 in A16) so vse pismene. Vse so bile dane 5. 1. 2010. Tožeča stranka jih je prejela in, kot je mogoče sklepati iz njenega ravnanja, tudi sprejela. Pritožbeno sodišče ni našlo nobenega razloga za ničnost. 35. Vse tri poroštvene izjave imajo enako besedilo glede porokovih obveznosti. Razlikujejo se le glede osebnih podatkov samega poroka. Zato se v nadaljevanju te obrazložitve zapisani razlogi nanašajo na vse tri poroštvene pogodbe.

36. S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil dolžnikovo obveznost, če jo ne bo izpolnil dolžnik sam (1012. člen OZ). Smisel poroštvene pogodbe je prav v tem, da porok odgovarja za tujo obveznost; to je namen takšne pogodbe. Porokov nagib za takšno ravnanje ni pomemben (40. člen OZ). Tožena stranka ni podala nobenega razloga, zaradi katerega naj bi bile poroštvene pogodbe nične zaradi pomanjkanja cause. Pritožbeno sodišče se zato s tem ne bo ukvarjalo podrobneje.

37. Nobenega dvoma tudi ni, da so toženci podali poroštvene izjave. Namen, zavezati se k plačilu obveznosti glavnega dolžnika (Avtohiše d. o. o.) je namreč jasno razviden iz izjav samih. Ne le, da se je že naslov same izjave glasil takole: „Poroštvena izjava“. Opisani namen je bil razviden tudi iz vsebine izjave same. S prvim odstavkom Poroštvene izjave se je namreč porok obvezal, da bo na poziv tožeče stranke „redno in pravočasno plačeval vsa plačila iz pogodb“ ki bodo sklenjene med tožečo stranko in Avtohišo d. o. o. Enako jasen je potem še drugi odstavek iste izjave. Z njim se je namreč porok zavezal, „da bo(m) vse plačilne terjatve, ki jih imate do Avtohiše d. o. o. po zgoraj navedeni pogodbi … poravnal“.

38. Če pa se porok zaveže tudi kot plačnik, pa lahko upnik zahteva izpolnitev tudi takoj od poroka, celo če je ni prej zahteval od glavnega dolžnika (tretji odstavek 1019. člena OZ). Poroštvene izjave so bile vse tri takšne, da so določale, da bo porok poravnal terjatev „brez vsakršnih ugovorov“ (drugi odstavek navedene izjave). Takšen dogovor je bil dopusten. Pomenil je, da se porok odpoveduje ugovoru subsidiarnosti poroštva, do katerega je sicer upravičen, če ni posebnega drugačnega dogovora (prvi odstavek 1019. člena OZ). Ker pa tretji odstavek 1019. člena OZ celo izrecno določa, da se porok lahko zaveže kot solidarni porok, ne more biti nobenega dvoma niti o dopustnosti dogovora strank. Jasna je tudi vsebina.

39. Poroštvo je mogoče prevzeti tudi za določeno prihodnjo obveznost (drugi odstavek 1016. člena OZ). Določena prihodnja obveznost je bila v poroštvenih pogodbah opredeljena sicer opisno, vendar dovolj natančno. Poroki so se namreč zavezali, da bodo plačevali vsa plačila „iz pogodb o financiranju zalog, finančnih leasingov in poslovnih najemov“ (prvi odstavek Poroštvene izjave).

40. V drugem odstavku je porok tudi izjavil, da je seznanjen s pogodbo. Mišljena je bila „Pogodba o poslovnem sodelovanju“ z dne 5. 1. 2010“ (priloga A32). Z njo sta se stranki zgolj okvirno dogovorili glede prihodnjega sklepanja poslov. Očitno je, da je tožeča stranka s takšno pogodbo želela doseči, da bi s pomočjo tožene stranke priskrbela denar za leasinške pogodbe, ki bi jih sklepale tretje osebe; nanašale pa se naj bi na vozila iz ponudbe Avtohiše d. o. o. Sklepale se naj bi tako pogodbe finančnega kot tudi operativnega leasinga.

41. V okviru s prej navedeno pogodbo zgolj začrtanega poslovnega sodelovanja sta Avtohiša d. o. o. in tožeča stranka sklenila Pogodbo št. 0046261 o financiranju zalog in Pogodbo št. 0046267 o financiranju zalog. Pritožba ima prav, da datum sklenitve obeh pogodb ni bil ugotovljen. Sklenjeni sta bili 27. 1. 2012. Prva od obeh pogodb o financiranju zalog je bila sklenjena v zvezi s predračunom Avtohiše d. o. o. št. 11-12900027 (z dne 17. 1. 2012) glede vozila Y za znesek 24.731,10 EUR. Druga pogodba je bila sklenjena v zvezi s predračunom Avtohiše d. o. o. z dne 25. 1. 2012 in se je nanašala na vozilo X. Pogodbeni znesek je znašal 14.922,40 EUR.

42. Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je bila tožeča stranka v obeh pogodbah posojilodajalec, ki je plačal ti dve vozili Avtohiši d. o. o. kot posojilojemalcu in je torej ti dve vozili financirala. Tega pa pritožba ne izpodbija. Gre torej za po vsebini takšni dve pogodbi, za kateri so veljale vse tri poroštvene pogodbe, namreč za pogodbi o financiranju zalog.

43. Določila 1012. člena OZ in nasl. ne zahtevajo, da bi se pri pogodbi, ki jo sklepa glavni dolžnik z upnikom, še posebej navedlo karkoli v zvezi s poroštvom. To je tudi razumljivo, saj je poroštvo pravno razmerje med upnikom in porokom in ne med glavnim dolžnikom in porokom. Ko sta se sklepali obe pogodbi (17. 1. in 25. 1. 2012), zato ni bilo potrebno dati nobenega opozorila v obeh pogodbah glede poroštva in je odsotnost opozorila ali navedbe poroštva brez posledic za veljavnost poroštvene zaveze.

44. Pritožba ne izpodbija, da sta bila oba zneska poravnana.

45. Sama okoliščina, da sta bili obe pogodbi sklenjeni približno dve leti po sklenitvi poroštvenih pogodb, ni še noben razlog za to, da bi v tem času poroštvene pogodbe ne veljale. Čas trajanja poroštvenih pogodb namreč ni bil določen.

46. Poroštvene pogodbe niti niso prenehale veljati zaradi preklica. Poroštvo za prihodnje obveznosti se sicer sme preklicati, preden nastane obveznost, če ni določen poseben rok, v katerem naj bi nastala obveznost (tretji odstavek 1016. člena OZ). Toženci poroštev niso preklicali. Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da tožeča stranka ni prerekala trditve tožene stranke, da so bile poroštvene izjave preklicane v času do 27. 1. 2012. To je tožeča stranka storila v pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2015 na str. 3 (l. št. 79). Trditev je tako postala sporna, dokazno breme pa je prešlo na toženo stranko (drugi odstavek 214. člena ZPP). Le-ta ga ni zmogla.

47. Več porokov odgovarja za dolg solidarno, tudi če se je vsak porok zavezal upniku posebej (1020. člen OZ). Ker so se vsi trije toženci zavezali kot poroki, je torej njihova obveznost solidarna. Takšen zahtevek je tudi postavila tožeča stranka.

48. Določbe tretjega odstavka poroštvenih izjav so se nanašale na menične obveznosti. Ker te nimajo nobene povezave s poroštvom po predhodnih dveh odstavkih, se prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni ukvarjalo z njimi.

49. Pritožbeno sodišče se tudi ni ukvarjalo z razlogi za prenehanje posesti tožeče stranke nad obema voziloma. Ta spor se namreč vodi glede obveznosti iz poroštvenih pogodb. Na obveznosti iz teh pogodb pa izguba posesti ne vpliva.

50. Razlog za opustitev zaslišanja prvega toženca je prvostopenjsko sodišče navedlo v r. št. 4. Razlog je bil neopravičen izostanek z naroka. V pritožbi ni navedeno nič, kar bi lahko kakorkoli izpodbijalo pravilnost takšne odločitve. Že zato je pritožba v tem delu neutemeljena. Poleg tega zoper stranko postopka niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi, če se ne udeleži postopka (prvi odstavek 262. člena ZPP). Stranka sama lahko torej, če se postopka ne udeleži, kvečjemu predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Prvi toženec je to sicer storil, vendar brez uspeha.

51. Razlog za zavrnitev postavitve izvedenca po prvostopenjskem sodišču je bil v tem, da tožena stranka dokaznega predloga ni določno opredelila. Tudi pritožba ne navaja nobenega konkretnega razloga, ki bi kazal na nepravilnost odločitve prvostopenjskega postopka. Zgolj splošna graja ne zadošča. 52. V pritožbi tudi ni navedeno, katere naj bi bile s strani sodišča spregledane trditve in dokazi glede neobstoja terjatve tožeče stranke do Avtohiše d. o. o. Ker manjkajo razlogi, ki kažejo na nepravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, se s takšnimi navedbami pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. V okviru odločitve o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga v prejšnje stanje pa je že bilo obrazloženo, zakaj izdaja sklepa po izdaji sodbe ni niti nezakonita, niti ni ovira za vsebinski preizkus samega predloga (gl. drugi odstavek 116. člena ZPP).

53. Tožena stranka je v okviru prvostopenjskega postopka trdila, da je 11. 10. 2012 Avtohiša d. o. o. prodala tožeči stranki obe vozili, katerih financiranje je omogočila tožeča stranka. Gre za vozili Y in X. Prvostopenjsko sodišče je potem presodilo, da je Avtohiša d. o. o. 11. 10. 2012 neutemeljeno izdala dva računa, saj prodajna pogodba ni bila sklenjena (prvostopenjska sodba, r. št. 8 in 9). V pritožbi pa je tožena stranka očitala prvostopenjskemu sodišču, da je spregledalo listino z dne 28. 9. 2012, v kateri je tožeča stranka pozivala k izročitvi originalnega računa, homologacije in ključev. Tožena stranka pa ni navedla razloga, zaradi katerega naj bi tožeča stranka pozivala k izročitvi računa, še preden je po lastnih trditvah tožena stranka obe vozili sploh prodala. Pritožbeni očitek je očitno neobrazložen in kot takšen tudi neutemeljen.

54. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zakonskih zamudnih obrestih temelji na drugem odstavku 299. člena OZ. Pritožbeno sodišče jo je preizkusilo po uradni dolžnosti le glede pravilne uporabe materialnega prava. Preizkus ni razkril nobene napake.

ODLOČITEV O STROŠKIH POSTOPKA

55. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, mora nositi svoje stroške pritožbenega postopka sama. Nasprotni stranki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker pa so toženci trije in je njihova obveznost solidarna, odgovarjajo za stroške postopka solidarno (tretji odstavek 161. člena ZPP).

56. Tožeča stranka je v svojem odgovoru na pritožbo z dne 7. 3. 2016 zahtevala povrnitev 516,37 EUR, povrnitev stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR in pa DDV. Do takšnih nagrad je tožeča stranka upravičena na temelju tar. št. 3210 ZOdvT in tar. št. 6002, kot tudi do povrnitve DDV. Skupaj je torej upravičena do povrnitve 654,37 EUR. Ta znesek bodo morali toženci povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, in sicer nerazdelno (tretji odstavek 161. člena ZPP). V primeru zamude bodo začele teči še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ).