Jedro

Pri tožniku je še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana III. kategorija invalidnosti, z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti. Kljub dejstvu, da ima tožnik v Sloveniji dopolnjenih 5 let 9 mesecev in 1 dan pokojninske dobe, sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da v obravnavani zadevi ni podan dejanski stan iz 1. alineje 67. člena ZPIZ-1, po kateri je pravico do invalidske pokojnine oz. Sorazmernega dela invalidske pokojnine mogoče priznati le, kadar je pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti. Glede na to, da je tožnik v času predsodnega upravnega postopka dopolnil šele 43 let starosti, tudi ni podan dejanski stan iz 2. alineje 67. člena, niti iz 3. alineje istega člena ZPIZ-1. Zavarovancem III. kategorije invalidnosti je pravico do invalidske pokojnine po določbah ZPIZ-1 mogoče priznati le po dopolnjenem 50. letu starosti, ko ni več zagotovljena poklicna rehabilitacija, seveda če je ta sploh potrebna, oz. 63. letu starosti, ko ni več zagotovljena pravica do ustrezne zaposlitve oziroma prerazporeditve. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 18. 2. 2014 in št. ... z dne 5. 11. 2013, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker je presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnik iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede vtoževane razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti. Predlaga pozitivno rešitev zahteve v skladu z zakonskimi predpisi, saj bo v nasprotnem pravico iskal na mednarodnem sodišču. Dejansko stanje naj bi po laičnih navedbah pritožnika ostalo nepravilno ugotovljeno, ker se odvetnik zaradi bolezni ni pojavil na obravnavi, oz. zaradi zavrnjene pravice do upokojitve in pravice iz naslova invalidnosti, ki mu pripadajo že več kot 10 let. Prizna naj se mu tudi pravica do invalidnine za prvo stopnjo telesne okvare namesto dosedanje osme stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje. Izpodbijana zavrnilna sodba je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do smiselno zatrjevane kršitve iz 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz sodnega spisa ne izhaja, da bi tožnik za zastopanje pooblastil kvalificiranega pooblaščenca, zaradi česar je zatrjevanje upravičene odsotnosti odvetnika z glavne obravnave popolnoma protispisno. Sicer pa je izpodbijana sodba utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbeno izvajanje dodaja le še naslednje.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino(2) (Mednarodna pogodba) v zvezi z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(3) (ZPIZ‑1), ki ga je v konkretnem primeru glede na datum vložitve zahteve pri tujem nosilcu zavarovanja, še potrebno uporabiti. Ob uporabi cit. Mednarodne pogodbe se seveda pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, vključno na temelju I. kategorije invalidnosti, ugotavljajo po nacionalni zakonodaji vsake od držav pogodbenic. V primeru uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju I. kategorije v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, je mogoče pravico iz invalidskega zavarovanja priznati le, če je izkazano takšno bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja, da zavarovanec več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost in nima več preostale delovne zmožnosti. Torej če je podana popolna izguba delazmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi zagotovo ni dokazano.

6. Sodišče prve stopnje je imelo v sodno izvedenskem mnenju specialista medicine dela, prometa in športa prof. dr. A.A. (list. št. 19 - 26) strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je pri tožniku od 26. 10. 2011 in še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana III. kategorija invalidnosti, z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti. S sodno izvedenskim mnenjem sta le še dodatno potrjeni mnenji IK I in IK II iz predsodnega postopka, da tožnik zaradi kasnih posledic po intrakranialni poškodbi, okvari lateralnega poplietalnega živca, kasnih posledicah po zlomih na spodnjem udu, posttravmatske stresne motnje in epilepsije ob sicer normalnem izvidu EEG preiskave, za opravljanje svojega dela zidarja tudi od 26. 10. 2011 dalje več ni zmožen. Vendar je od navedenega dne v polnem delovnem času še nadalje zmožen opravljati fizično lahko in psihično nezahtevno delo, pretežno sede, ne na višini, brez vzpenjanja po lestvah in stopnicah, v varnem okolju oziroma ne pri nevarnih strojih. Čeprav je sodni izvedenec kot dodatni omejitvi predvidel še delo brez vsiljenega tempa in ritma le v dnevnih izmenah, slednje seveda ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanih zavrnilnih upravnih aktov.

7. Kljub dejstvu, da ima tožnik v Sloveniji dopolnjenih 5 let 9 mesecev in 1 dan pokojninske dobe, sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da v obravnavani zadevi ni podan dejanski stan iz 1. alineje 67. člena ZPIZ-1, po kateri je pravico do invalidske pokojnine oz. sorazmernega invalidske pokojnine mogoče priznati le, kadar je pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti. Ob nadaljnji pravilni dejanski ugotovitvi, da je pritožnik v času predsodnega upravnega postopka dopolnil šele 43 let starosti, hkrati nadalje pravilno zaključuje, da ni podan dejanski stan iz 2. alineje 67. člena, niti iz 3. alineje istega člena ZPIZ-1. Zavarovancem III. kategorije invalidnosti je pravico do invalidske pokojnine po slednjih določbah ZPIZ-1 mogoče priznati le po dopolnjenem 50. letu starosti, ko več ni zagotovljena poklicna rehabilitacija, seveda če je ta sploh potrebna, oz. 63. letu starosti, ko več ni zagotovljena pravica do ustrezne zaposlitve oziroma prerazporeditve.

8. Ker uveljavljani pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ni podan, tožnikovo materialnopravno naziranje, da mu pripada pravica do invalidske pokojnine, ali druge pravice iz invalidskega zavarovanja že več kot 10 let pa je zmotno ter zato nesprejemljivo, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

9. V zvezi z pritožbeno zahtevo po priznanju višje invalidnine za telesno okvaro je potrebno na koncu le še poudariti, da je popolnoma brezpredmetna. Tovrstna pravica namreč ni bila predmet predsodnega upravnega postopka, ne postopka pred sodiščem prve stopnje in zato ne more biti predmet vsebinske presoje niti v tem pritožbenem postopku.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 73/2008, MP št. 10/2008. (3) Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami.