Jedro

Ob ugotovitvi, da je do okužbe pri tožniku prišlo v letih od 1977 do 1980, torej devet let pred tem, ko je bil virus hepatitisa C odkrit, je pravilna odločitev, da prvi toženki ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s strokovnimi merili in neskrbnosti. Glede na to, da je do okužbe prišlo najkasneje leta 1980, tudi ne more biti nobene vzročne zveze med tožnikovo škodo in zatrjevano zakonodajno protipravnostjo, ki naj bi jo zagrešila druga toženka, ker je uzakonila obvezno testiranje tri oziroma štiri leta po odkritju virusa, kar je bilo po mnenju tožnika prepozno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 28.9.1998 od sodišča zahteval, naj razsodi, da sta prvi toženi Bolnišnica in druga tožena Republika Slovenija. solidarno odgovorna za škodo, ki mu je nastala zaradi okužbe z virusom hepatitisa C. 2. V zadevi je bilo na prvi stopnji sojeno trikrat in tudi tretjič je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Tožniku je prisodilo 75.112,67 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje, v presežku glede obresti pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženk in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Navedbe revidenta

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da so bili v postopku postavljeni trije izvedenci, ki se strinjajo v tem, da se je s hepatitisom C okužil pri prvi toženki, kjer je kot hemofilik od leta 1975 prejel vse transfuzije. Tožnik meni, da pa je napačna ugotovitev sodišč, da se je okužil že leta 1980 in da je ta napačna ugotovitev posledica bistvenih kršitev določb postopka. Tožnik ocenjuje, da se izvedenska mnenja razlikujejo glede ugotovitve, kdaj se je okužil. Navaja, da je izvedenec dr. J. B. ugotovil, da so bila 15.3.1993 v tožnikovi krvi prisotna protitelesa proti virusu hepatitisa C, testi, ki so se takrat uporabljali, pa so bili pozitivni šele po preteku 200 dni od dneva infekcije, kar pomeni, da je moral biti okužen že v prvi polovici leta 1992. Tožnik poudarja, da nesporno med 29.9.1990 in 9.10.1990 protiteles v njegovi krvi še niso odkrili. Navaja, da je izvedenec dr. G. L. povedal, da je pri tožniku do okužbe prišlo verjetno že pred letom 1992, kar naj bi nakazovali zvišani jetrni encimi, ampak brez histološkega pregleda jeter tega zdravniki niso mogli z gotovostjo potrditi, ta pregled pa pri tožniku zaradi bolezni ni mogoč. Tožnik navaja, da sta ti dve izvedenski mnenji sicer bolj kvalitetni kot izvedensko mnenje Klinike ..., vendar meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njegovemu predlogu, naj dodatno zasliši zdravnika, ki sta zadnje mnenje izdelala. Sodišče njegovemu predlogu ni ugodilo, zato tožnik meni, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožnik tudi opozarja, da sodišče prve stopnje kljub njegovemu predlogu od prve toženke ni pridobilo zdravstvene dokumentacije za obdobje od leta 1980 do 1993, čeprav je v tem obdobju vsaj enkrat letno pri prvi toženki prejel krvni pripravek in je dokumentacija za določitev, kdaj je do okužbe prišlo, zelo pomembna. Poudarja, da je višje sodišče v prejšnjem sklepu sodišču prve stopnje naložilo, naj pridobi dokumentacijo glede ekstrakcije tožnikovega zoba v letu 1992 in naj ponovno odloči o datumu okužbe, sedaj pa tega v izpodbijani odločbi ne omenja več. Tožnik poudarja, da je do okužbe prišlo med letoma 1991 in 1993, torej vsekakor po letu 1989, ko je bil virus odkrit. Zato meni, da je sodišče druge stopnje napačno odločilo, da toženki nista odškodninsko odgovorni, ker v obdobju, ko naj bi se tožnik okužil, še ni bilo treba testirati krvi. Opozarja, da so bolezen poznali že od leta 1974, čeprav je bil res virus VHC odkrit in imenovan leta 1989, zato meni, da bi morali strokovnjaki že pred letom 1993 opravljati ustrezne kontrole. Pri tem se sklicuje na izvedensko mnenje dr. G. L., ki je zapisal, da so že leta 1990 pričeli serološko določati protitelesa anti VHC, torej so opravljali teste za dokazovanje okužbe z virusom hepatitisa C. Tožnik poudarja, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je bila dejavnost transfuzije krvi in krvnih preparatov v času, ko so bila že znana dejstva glede hepatitisa C, nevarna dejavnost, zaradi katere je podana objektivna odškodninska odgovornost. Meni, da je država reagirala prepozno glede na to, da je bil virus odkrit leta 1989, obvezno testiranje krvi pa je bilo uzakonjeno šele leta 1993. Tožnik opozarja, da je dr. G. L. navedel, da je bilo med 300 registriranimi hemofiliki 167 pregledanih in jih je med temi 59% okuženih z virusom hepatitisa C. Navaja, da so se pri njem znaki bolezni pokazali že leta 1993, pa vendar ga niso začeli zdraviti do leta 1996. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

O zatrjevanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

6. Tožnik v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je odločitev oprlo na medsebojno neskladna izvedenska mnenja, čeprav je na zadnjem naroku predlagal dodatno zaslišanje izvedencev, ki sta izdelala zadnje izvedensko mnenje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje predlog tožnika, naj dodatno zasliši izvedenca dr. F. S. in dr. L. V., utemeljeno zavrnilo. Pravilen je namreč sklep, da glede ključnih dejstev za odločitev o tožnikovem zahtevku med izvedenskimi mnenji ni bilo nasprotij. V vseh treh izvedenskih mnenjih so izvedenci ugotovili: - da so tožniku leta 1970 v vojski dali transfuzijo krvi; - da se od leta 1975 tožnik zdravi pri prvi toženki, da je pri njej je prejel vse transfuzije krvi in je največjo količino krvi prejel od 1977 do 1980; - da se je tožnik z virusom hepatitisa C okužil pri prvi toženki s transfuzijo okužene krvi oziroma pripravkov iz krvi; - da je bil virus hepatitisa C pri tožniku prvič ugotovljen leta 1993, dokončno ugotovljen leta 1996 in zdravljen leta 1996, leta 1997 je bil zaradi tega invalidsko upokojen; - da so virus hepatitisa C odkrili šele leta 1989 in je nato leta 1993 postalo testiranje krvi na ta virus obvezno tudi v RS – sklep je bil objavljen v Ur.l. RS dne 5.3.1993; - da po predloženi dokumentaciji prve toženke tožnik od 18.12.1980, preverjeno pa od 1.6.1991 do 30.7.1996, pri prvi toženki ni prejel krvnih sestavin.

7. V nobenem izvedenskem mnenju ni navedeno, kar navaja tožnik v reviziji, da naj bi bili pri tožniku leta 1990 opravljeni testi glede prisotnosti protiteles anti VHC, ki pa naj bi bili negativni. Nasprotno: dr. J. B. je v dopolnitvi izvedenskega mnenja navedel, da je bil test na prisotnost protiteles anti VHC narejen 15.1.1993 (list. št. 58). Dr. G. L. je v svojem izvedenskem mnenju izrecno navedel, da v letu 1990 pri tožniku protiteles proti hepatitisu C še niso določili, čeprav so hemofilikom in bolnikom z velikim tveganjem za okužbo VHC že leta 1990 začeli serološko določati protitelesa anti VHC (list. št. 147). Tako kot dr. B. tudi dr. L. navaja, da je bil prvi test pri tožniku opravljen šele 15.1.1993. Enako navajata dr. F. S. in dr. L. V. v zadnjem izvedenskem mnenju. Glede bistvenih ugotovitev med izvedenskimi mnenji torej ni nasprotij, zato sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti, ker je zadnji tožnikov predlog za dodatno zaslišanje izvedencev zavrnilo.

8. Prav tako tudi ni utemeljen očitek, da sodišče prve toženke ni pozvalo, naj predloži dokumentacijo za obdobje od leta 1980 do 1992. Na poziv sodišča in izvedencev je prva toženka predložila dokumentacijo, iz katere izhaja, da tožnik od 18.12.1980 do 30.7.1996, preverjeno pa od 1.6.1991 do 30.7.1996, ni prejel nobenih krvnih sestavin (C3 in C4). Izvedenci so se pri svojih ugotovitvah oprli na to dokumentacijo, sodišče pa na ugotovitve izvedencev. Po oceni revizijskega sodišča sodišči prve in druge stopnje pri tem nista zgrešili nobene postopkovne kršitve in sta tudi pravila Zakona o pravdnem postopku glede dokazov in izvajanja dokazov (Ur.l. RS, št. 26/99 do 52/07, v nadaljevanju ZPP) pravilno uporabili. Tožena stranka je zatrjevala negativno dejstvo (da toženec med letoma 1980 do 1996 ni prejel krvnih sestavin), zato je tožnik tisti, ki bi moral vsaj s posrednimi dokazi izkazati, da je tudi po letu 1980 pri prvi toženki prejel krvne sestavine. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 5.7.2004 (list. št. 185), v kateri je podal pripombe na izvedensko mnenje dr. L., zatrjeval, da je med letoma 1980 in 1993 nekajkrat dobil dobil kri in krvne izdelke pri prvi toženki. Na naroku za glavno obravnavo dne 13.4.2005, ko sta bila zaslišana dr. L. in dr. B., je povedal, da je 31.7.1991 dobil plazmo ob ekstrakciji zoba. Kot dokaz je predložil kopijo zdravstvene izkaznice, iz katere datum posega ni bil razviden (A 15), drugih dokazov pa ni predlagal. Sodišče druge stopnje tako ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je na podlagi izvedenskih mnenj in ostalih predloženih dokazov ugotovilo, da je do okužbe pri tožniku prišlo v letih od 1977 do 1980 oziroma, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi se okužil po letu 1989, ko je bil virus odkrit. O zatrjevani zmotni uporabi materialnega prava

9. Glede odškodninske odgovornosti prve toženke je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da pri zdravljenju ni mogoče govoriti o nevarni dejavnosti, zaradi katere bi bilo upravičeno uporabiti pravila o objektivni odgovornosti zaradi ogrožanja(1). Zdravnik zasebnik ali zdravstvena ustanova vselej odgovarjata krivdno. Kadar je zdravniški poseg opravljen s soglasjem bolnika, je razmerje med zdravnikom in bolnikom pogodbene narave ne glede na to, ali gre za zdravnika zasebnika ali za zdravnika, ki opravlja svoje delo v javni zdravstveni ustanovi. Zdravstvena ustanova odgovarja, če njen delavec ni ravnal tako kot je treba (prvi odstavek 170. člena ZOR(2)). Zdravstveno osebje krši svojo pogodbeno obveznost, če prekrši pravila stroke, torej če zdravi v nasprotju s strokovnimi merili in pri tem ravna neskrbno, ali če opravi zdravniški poseg brez soglasja bolnika(3). Ob ugotovitvi, da je do okužbe pri tožniku prišlo v letih od 1977 do 1980, torej devet let pred tem, ko je bil virus hepatitisa C odkrit, je pravilna odločitev, da prvi toženki ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s strokovnimi merili in neskrbnosti. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da glede na to, da je do okužbe prišlo najkasneje leta 1980, ne more biti nobene vzročne zveze med tožnikovo škodo in zatrjevano zakonodajno protipravnostjo, ki naj bi jo zagrešila druga toženka, ker je uzakonila obvezno testiranje tri oziroma štiri leta po odkritju virusa, kar je bilo po mnenju tožnika prepozno.

10. Tožnik z revizijsko navedbo, da so se pri njem znaki bolezni pokazali že leta 1993, pa vendar ga niso začeli zdraviti do leta 1996, zatrjuje novo trditveno podlago za odškodninsko odgovornost prve toženke, ki je v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal in je sodišči prve in druge stopnje tudi nista obravnavali. Po 372. členu ZPP pa lahko stranke v reviziji navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija.

11. Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.

Op. št. (1): Tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi opr. št. II Ips 499/98 z dne 21.4.1999, ki je objavljena v Zbirki odločb senatov Civilnega oddelka VS RS za leto 1999 in se prav tako nanaša na krvodajalstvo.

Op. št. (2): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do Ur.l. RS, št. 87/2002).

Op. št. (3): Primerjaj A. Polajnar-Pavčnik, Od zdravniške napake do “informed consent” v Medicina in pravo II, Slovensko zdravniško društvo v Mariboru in Pravniško društvo v Mariboru, Maribor 1994, str. 75.