Jedro

Če sosporniki krijejo stroške po enakih delih, je logično, da so do njih po enakih delih tudi upravičeni (argument po nasprotnem razlogovanju iz 1. odstavka 161. člena ZPP). Če poškodbe izvirajo iz fizičnega obračuna med direktorjem in tajnico, do katerega je prišlo iz povsem osebnih razlogov (končano intimno razmerje), ne gre za škodo, ki jo delavec povzroči ali pa pretrpi pri delu ali v zvezi z delom (1. odstavek 170. člena ZOR in 1. odstavek 73. člena ZTPDR). Pomanjkanje objektivno pogojenih okoliščin (pretepeno tožnico so videli le domači oz. najbližji), ob ugotovitvah, da je tožnica sicer ponižana in prizadeta, ne zadošča za zaključek, da ni pravno priznane škode iz naslova razžalitve časti in dobrega imena.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba, kolikor se nanaša na prvotoženo stranko I.M., razveljavi, razen v delu, v katerem se obsodilni in zavrnilni del izreka (1. in 2. tč. izreka) nanašata na odškodnino za strah, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi tožeče stranke, kolikor se nanaša na drugotoženo stranko K. d.o.o., se delno ugodi in se odločitev o stroških (vsebovana v 5. tč. izreka) spremeni tako, da je tožnica dolžna drugotoženi stranki K. d.o.o., povrniti 160.000,00 SIT pravdnih stroškov.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (1. in 2. tč. izreka glede odškodnine za strah ter 3. tč izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvotožencu naložilo, da je dolžan plačati tožnici 295.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek zoper prvotoženca in v celoti tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko. Odločilo je tudi, da mora prvotoženec tožnici povrniti 87.472,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, ter, da mora tožnica drugotoženi stranki povrniti 320.000,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se pritožujeta tožeča stranka in prvotoženec.

Tožeča stranka s pritožbo napada zavrnilni del izpodbijane sodbe (2. in 3. točko izreka) ter obe odločitvi o pravdnih stroških (4. in 5. tč izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) in predlaga, naj sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki. Pri tem je njeno odgovornost presojalo po določilu 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), spregledalo pa je določilo 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, v nadaljevanju ZTPDR). Ta določba namreč predstavlja temelj za povrnitev škode, ki jo delavec utrpi pri delu ali v zvezi z delom. Tožeča stranka meni, da je tožnica škodo utrpela prav pri delu ali v zvezi z delom, kar v pritožbi obširno utemeljuje. V zvezi z odločitvijo o stroških drugotožene stranke je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ji je priznalo celotne stroške, čeprav ista odvetnica zastopa obe toženi stranki. V skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) je v takem primeru pooblaščenka upravičena do 10% povečanja stroškov zastopanja. Nikakor pa ni vsaka stranka, ki jo zastopa ista odvetnica, v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka upravičena do povrnitve celotnih pravdnih stroškov. Če je bil tožbeni zahtevek zoper eno od obeh toženih strank zavrnjen, ima pravico le do povrnitve polovičnega zneska celotnih pravdnih stroškov tožene stranke. Tožeča stranka v nadaljevanju pritožbe izpodbija zavrnilni del sodbe glede posameznih postavk nepremoženjske škode. Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem navaja, da je prisojena odškodnina v znesku 220.000,00 SIT prenizka in ne ustreza ugotovljeni intenzivnosti in trajanju bolečin. Glede odškodnine za strah se tožeča stranka sklicuje na mnenje izvedenca, ki je zapisal, da je strah hujše stopnje trajal ves čas tepeža in nato še 30 minut, ko je tožnica lahko zapustila pisarno. Strah lažje stopnje v smislu reaktivnega stanja na dogodek pa je trajal do enega meseca. Bistveno je, da je predmetni dogodek pri tožnici pustil določene posledice predvsem v zvezi s spominjanjem škodnega dogodka. Glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic in iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena tožeča stranka opozarja, da si sodišče prihaja v nasprotje samo s sabo. Na eni strani tožnici verjame, da jo je toženec ponižal, na drugi strani pa ugotavlja, da je ni mogel osramotiti pred okolico, zaradi česar bi lahko trpela duševne bolečine zaradi razžalitve. Dogodek se je sicer res odvijal med tožnico in prvotožencem, vendar so posledice videli prvotožnikov brat in tožničini starši. Tožnica je bila zato upravičeno prizadeta in razžaljena. Po mnenju tožeče stranke ni bistveno, ali so podane določene objektivne okoliščine, ki jih omenja sodišče prve stopnje. Pa tudi sicer tožnica meni, da so te okoliščine podane. Bistven je osebni občutek tožničinih duševnih bolečin v zvezi s častjo, ki izhajajo iz ponižujočega ravnanja prvotoženca. Tako sta bila prizadeta čast in dobro ime tožnice ter tudi njena osebnostna pravica do telesne in duševne celovitosti. Prvotoženčevo ravnanje je tožničino duševno in telesno celovitost prizadelo do te mere, da je upravičena do satisfakcije tudi iz tega naslova. Ugotovitev sodišča, da njena telesna in duševna integriteta ni bila prizadeta do mere, ki bi opravičevala denarno odškodnino, je v nasprotju z izvedenskim mnenjem, ki podrobno opisuje tožničino prizadetost. Tožeča stranka opozarja na kazenskopravno sodno prakso, po kateri lahko grdo ravnanje kot je klofutanje, brcanje in podobno (realna injurija) predstavlja tudi razžalitev, zaradi katere sta prizadeta človekova telesna in duševna celovitost. Bistveno za poseg v čast in dobro ime je, da je ta poseg nekomu posredovan, lahko tudi oškodovanki ali pa tretji osebi. Napačno je zato stališče izpodbijane sodbe, da manjkajo objektivno pogojene okoliščine, saj je prvotoženčevo ravnanje nedopustno in vsebuje elemente kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. Tožeča stranka posledično izpodbija tudi stroškovno odločitev glede prvotoženca.

Prvotožena stranka pa izpodbija ugodilni del sodbe ter odločitev o tem, da je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj si ugotovitve izvedenca, ki jih je sodišče uporabilo in njegove dejanske ugotovitve, ki jih je zapisal v izvedeniškem mnenju, nasprotujejo. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da je tožnica utrpela le udarec v glavo in udarce v predel vratu, ne pa tudi pretresa možganov, saj nikjer ni podatkov o izgubi zavesti in spomina. V nadaljevanju pa pritožba opozarja na tožničino čustveno prizadetost in na domnevno neverodostojnost njenih izjav ter na dejstvo, da je spornega dne uživala alkohol, kar naj bi kazalo na to, da je znesek, ki ji ga je sodišče prisodilo, previsok.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče bo zaradi preglednosti in jasnosti v pritožbenem postopku sporna vprašanja obravnavalo po posameznih problemskih sklopih in ob tem upoštevalo in odgovarjalo na obe pritožbi hkrati (kolikor se nanašata na vsak posamezen obravnavani problem).

O odločitvi v zvezi z drugotoženo stranko: Odločitev sodišča prve stopnje glede (ne)odgovornosti drugotožene stranke za tožničino škodo je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je to vprašanje pravilno presojalo na podlagi določbe 1. odstavka 170. člena ZOR, ki urejajo odgovornost delodajalcev za ravnanje njihovih delavcev. Nesporno je namreč, da sta tako tožnica (tajnica) kot prvotoženec (direktor) delavca drugotožene stranke. Njeno odgovornost za ravnanje prvotoženca je zato treba presojati po omenjeni določbi 170. člena ZOR, pri čemer iz v nadaljevanju opisanih razlogov prav ničesar ne spremeni dejstvo, da je oškodovanka ravno tako delavka drugotožene stranke in ne tretja oseba. Določba 73. člena ZTPDR, za katero pritožba sodišču prve stopnje očita, da jo je spregledalo, govori o povrnitvi škode, ki jo pri delu utrpi delavec, pri čemer glede odgovornosti delodajalca napotuje na splošna načela odškodninske odgovornosti. Ta so zapisana oziroma uzakonjena v ZOR (v 16., 154. in 170. členu) in jih je sodišče prve stopnje korektno citiralo ter uporabilo pri izdaji izpodbijane sodbe. Ne glede na povedano, pa je za pravilno uporabo materialnega prava odločilno dejansko vprašanje, ali je tožnica škodo utrpela pri delu ali v zvezi z delom. Odgovor na to vprašanje je tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko le negativen. Četudi je tožnica škodo utrpela med delovnim časom in celo na delovnem mestu ter v prostorih drugotožene stranke, to še ne pomeni, da gre za škodo pri delu ali v zvezi z njim. Besedno zvezo "pri delu ali v zvezi z delom", je namreč treba razumeti tako, da gre za takšno škodo le takrat, kadar je med delavčevim škodnim ravnanjem in delodajalčevo dejavnostjo podana določena funkcionalna zveza. Ta pa med ravnanjem prvotoženca (fizično obračunavanje s tožnico) in dejavnostjo drugotožene stranke (podjetništvo) nedvomno ni izkazana. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku ugotovilo, da je šlo za izključno osebni obračun med strankama, ki je izviral iz njunega osebnega (celo intimnega) razmerja. Takšna ugotovitev ima zanesljivo oporo v izvedenih dokazih, tožeča stranka pa jo v pritožbi niti ne izpodbija. Neumestno je zato pritožbeno vztrajanje pri odgovornosti drugotožene stranke za ravnanje prvotoženca oziroma za tožničino škodo, saj ne gre za škodo pri delu ali v zvezi z njim, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. V tem delu je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko (3. tč. izreka izpodbijane sodbe).

Napačna pa je odločitev o stroškovni posledici pravkar obravnavane prvostopenjske odločitve. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe v zvezi s tem zapisalo, da je tožnica pravdo proti drugotoženi stranki v celoti izgubila, zato ji je dolžna povrniti vse potrebne stroške, ki znašajo 320.000,00 SIT. Pojasniti je treba, da je iz odmere pravdnih stroškov (stroškovnik na l. št. 74) razvidno, da naj bi ta znesek predstavljal vse pravdne stroške obeh toženih strank, ki ju zastopa ista pooblaščenka. Toženi stranki sta sospornika. Sosporniki krijejo stroške po enakih delih (1. odstavek 161. člena ZPP), če pa so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, so nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki (3. odstavek 161. člena ZPP). Posebnih pravil o tem, kako naj stranka povrne stroške sosporniku, proti kateremu je propadla, medtem ko je proti drugemu (delno ali v celoti) uspela, ZPP ne pozna. Če v načelu sosporniki krijejo stroške po enakih delih, je glede na navedeno in ob uporabi metode argumentacije po nasprotnem razlogovanju iz 1. odstavka 161. člena ZPP logično, da so na enak način, torej po enakih delih, do njih tudi upravičeni. To pa pomeni, da je drugotožena stranka upravičena le do povrnitve polovice stroškov obeh toženih strank, ki ju zastopa ista pooblaščenka - odvetnica. Če bi sprejeli stališče sodišča prve stopnje, bi lahko prišlo do položaja, ko bi bila (ob zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi zoper njo) do povrnitve vseh pravdnih stroškov upravičena še prvotožena stranka, saj je sodišče navedlo, da tudi njeni stroški znašajo 320.000,00 SIT. Za to pa ni zakonske podlage. Pritožba tožeče stranke, ki meni, da je drugotožena stranka upravičena le do polovice vseh stroškov obeh toženih strank, je v tem delu utemeljena. Pravilna uporaba materialnega prava tako narekuje spremembo obravnavane stroškovne odločitve (5. tč. izreka izpodbijane sodbe) v pravkar opisani smeri, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da mora tožeča stranka drugotoženi stranki povrniti le 160.000,00 SIT pravdnih stroškov (3. tč. 365. člena ZPP).

O sokrivdi tožnice: Če prvotožena stranka v drugem delu svoje pritožbe skuša prikazati tožničino sokrivdo, s tem ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je (na strani 4 in 5 izpodbijane sodbe) navedlo jasne in materialnopravno pravilne razloge za zaključek, da tožnica ni sokriva za nastalo škodo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tovrstne razloge sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. V odgovor pritožbenim navedbam je treba povzeti, da čustvenega stanja, v katerem je bila tožnica kritičnega dne, ni mogoče opredeliti kot njenega soprispevka k nastanku škode. Glede očitkov, da so tožničine izjave neverodostojne in da je tožnica skušala prikazati dogodek v čim slabši luči, pa je navesti le to, da je sodišče prve stopnje tožničino izpoved v zvezi s potekom škodnega dogodka relativiziralo z izpovedmi zaslišanih prič in prvotoženca, predvsem pa tudi objektiviziralo z izvedenskim mnenjem dr. D. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v pravilnost ocene o dokazni vrednosti tožničine izpovedi (tako glede poteka škodnega dogodka, kot glede višine škode). V tem smislu, torej zaradi morebitne tožničine sokrivde, prisojena odškodnina ni previsoka (1. odstavek 192. člena ZOR).

O odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem: Iz razlogov sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče pri določitvi pravične denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju upoštevalo naslednje poškodbe, ki naj bi jih v škodnem dogodku utrpela tožnica in ki naj bi jih na podlagi pregleda medicinske dokumentacije ter oškodovanke ugotovil izvedenec: udarec v glavo, udarec v predel vratu in pretres možganov. Tožnici je zato prisodilo 220.000,00 SIT. Obe pritožbi zahtevata materialnopravni preizkus odmere omenjene odškodnine, ki pa ni mogoč, saj ima sodba v tem delu takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti. Pritožba tožene stranke namreč utemeljeno opozarja, da izvedenec ugotavlja le dve poškodbi (udarec v glavo in udarce v predel vratu). Tretjo poškodbo, ki jo ugotavlja sodišče prve stopnje, to je pretres možganov, pa izvedensko mnenje izključuje (glej l. št. 54). To sicer še ne pomeni, da tožnici omenjena poškodba ni mogla nastati, vendar sodišče o tem, zakaj šteje, da naj bi ji nastala, kljub temu, da iz izvedenskega mnenja ta poškodba ni razvidna, ni navedlo prav nobenih razlogov. Navedlo je le, da naj bi poškodbe, ki jih je upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, ugotovil izvedenec. Temu pa ni tako, zato je o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenskega mnenja, in med samim izvedenskim mnenjem. To pa onemogoča materialnopravni preizkus odmerjene odškodnine in predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedenega je moralo pritožbeno sodišče obema pritožbama v tem delu ugoditi in sodbo v ugodilnem ter zavrnilnem delu, kolikor se nanašata na odškodnino za telesne bolečine, razveljaviti, zadevo pa v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V njem naj sodišče prve stopnje najprej razčisti, kakšne poškodbe je utrpela tožnica, nato pa ponovno odloči, kakšna odškodnina ji gre za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

O odškodnini za strah: Obe pritožbi terjata materialnopravni preizkus prisojene odškodnine iz naslova strahu, ki pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu povsem pravilna. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo tožničin hud, a kratkotrajen primarni strah ob ravnanju prvotoženca. Ne drži, da naj bi sodišče spregledalo izvedenčevo ugotovitev o tem, da naj bi strah trajal še 30 minut po pretepanju. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja in tožničine izpovedi ter upoštevaje potek celotnega dogodka ocenilo, da je ta strah trajal nekoliko krajši čas, kot zatrjuje tožnica. Za takšen zaključek je navedlo sprejemljive razloge, na katere se sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Glede strahu lažje stopnje, ki naj bi še en mesec trajal v sklopu reaktivnega stanja na dogodek in se kazal v obliki pogostega spominjanja škodnega dogodka, pa je sodišče prve stopnje glede na ugotovljene okoliščine pravilno zaključilo, da ni pravno priznan. Temu je treba zgolj še dodati, da takšen zaključek nikakor ni v nasprotju z ugotovitvami glede tožničinega strahu v izvedenskem mnenju. Prisojeni znesek 75.000,00 SIT tako predstavlja pravično denarno odškodnino iz naslova strahu, saj je sodišče prve stopnje pri določitvi te odškodnine pravilno upoštevalo intenzivnost in trajanje strahu na eni strani ter merila iz 2. odstavka 200. člena ZOR na drugi strani. Pritožba tožeče stranke je v tem delu neutemeljena, pritožba prvotožene stranke pa glede strahu sicer nima posebnih navedb, vendar izpodbija zanjo neugodni ugodilni del sodbe v celoti (torej tudi prisojeno odškodnino za strah), zato pritožbeno sodišče poudarja, da tudi uradni preizkus (2. odstavek 350. člena ZPP) tega dela izpodbijane sodbe pokaže, da je bila odločitev sprejeta brez zagrešenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je tudi materialnopravno pravilna. Ob povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, kolikor se nanaša na odškodnino za strah (353. člen ZPP).

O odškodnini za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena ter okrnitve pravic osebnosti: Tožnica zahteva odškodnino v znesku 3.000.000,00 SIT zaradi posega v dve civilnopravno varovani osebnostni pravici, in sicer zaradi razžalitve časti in dobrega imena ter zaradi okrnitve telesne in duševne celovitosti. Najširše materialnopravno izhodišče za varstvo osebnostnih pravic ponuja Ustava Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91, v nadaljevanju ustava), ki v 35. členu zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Povrnitev škode, nastale zaradi posegov v osebnostne pravice pa ureja ZOR. V 200. členu ZOR je tako posebej zagotovljeno odškodninsko varstvo za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena, poleg tega pa tudi za duševne bolečine zaradi "okrnitve pravice osebnosti". Ta določba torej dopušča široko interpretacijo pravnega standarda duševnih bolečin zaradi okrnitve pravice osebnosti. Telesna in duševna celovitost, za katero tožnica trdi, da ji je bila s posegom prvotoženca porušena do te mere, da je upravičena do pravične denarne odškodnine, je že sicer varovana z določbo 200. člena ZOR. Poseg v oškodovančevo (telesno in duševno) integriteto se lahko na splošno odraža v različnih oblikah pravno priznane nepremoženjske škode in lahko predstavlja temelj za prisojo odškodnine za telesne bolečine, za (na primer) duševne bolečine zaradi skaženosti ali zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ali pa nenazadnje za strah. Ni izključeno, da bi zaradi svoje intenzivnosti ali dolgotrajnosti ena oblika negmotne škode prerasla v drugo tako, da bi bilo mogoče prisoditi odškodnino iz dveh različnih naslovov. Tako je hipotetično povsem mogoč primer, ko bi nek realen poseg v telesno in duševno celovitost poleg ostalih odškodnin (npr. za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ipd.) opravičeval tudi prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti. Vendar se glede na vse okoliščine in težo posega pritožbeno sodišče v konkretnem primeru strinja s sodiščem prve stopnje, da tožničina telesna in duševna celovitost ni bila prizadeta do te mere, ki bi dopuščala prisojo denarne odškodnine še posebej iz tega naslova (poleg odškodnine za telesne bolečine in za strah). Tega namreč ne potrjuje niti izvedeniško mnenje, niti ostali izvedeni dokazi, kot skuša prikazati pritožba tožeče stranke. Po presoji pritožbenega sodišča pa prvotoženčevo fizično obračunavanje s tožnico lahko nudi podlago za prisojo denarne odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, pod pogojem, da je tožnica trpela pravno priznane duševne bolečine. Glede te oblike nepremoženjske škode sodišče prve stopnje ugotavlja, da je prvotoženec tožnico s svojim ravnanjem ponižal in da se bo slednja tega še dolgo spominjala. Ker pa se je dogodek odvijal na štiri oči, le med pravdnima strankama, je ni mogel osramotiti pred okolico. Ker je šlo le za subjektivni občutek ponižanja, naj bi tožnica dostojanstvo ohranila. Ker ni objektivnih pogojev, tožnica ni mogla trpeti duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena. Iz povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da zaradi pomanjkanja objektivnih okoliščin o pravno priznani razžalitvi dobrega imena in časti ne moremo govoriti. Takšno stališče pa je materialnopravno napačno. Prav ima namreč pritožba tožeče stranke, ko opozarja, da odsotnost objektivnih okoliščin sama po sebi ni odločilna. Pojma čast in dobro ime sta dva pola ene celostne vrednote, ki si zaradi medsebojenga prepletanja in dopolnjevanja nista enaka, hkrati pa ju tudi ni mogoče povsem razmejiti. Čast je predvsem zavest človeka o lastni vrednosti (notranja, subjektivna čast), dobro ime pa spoštovanje človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih (zunanja, objektivna čast). To pa pomeni, da tudi kriteriji za prizadetost enega ali drugega pojma niso povsem enaki. Predvsem pri vprašanju prizadetosti časti niso odločilne (zgolj) objektivne okoliščine. Pomembno je zato, kako določen škodni poseg doživlja vsak posameznik. Če je prvotoženec fizično obračunal s tožnico in je bila zaradi tega prizadeta in ponižana ter se bo tega še dolgo spominjala, ni pa tega dogodka in njegovih posledic nihče videl (čeprav je lahko v konkretnem primeru tudi to sporno), ker se je tožnica zatekla v varstvo svojih staršev, za zaključek, da zaradi pomanjkanja objektivno pogojenih okoliščin ni podana pravno priznana razžalitev dobrega imena in časti, ni podlage. To bi namreč pomenilo, da v nobenem primeru ni mogoče prisoditi odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena, če ta razžalitev ne bi bila objektivno znana tožničini okolici. Res sta čast in dobro ime (kar izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 200. člena ZOR) povezana, vendar je mogoče, da določen škodni poseg pusti pravno priznane posledice le na oškodovančevi zavesti o lastni vrednosti (torej le na časti), zaradi česar oškodovanec trpi duševne bolečine. Ni pa nujno, da je hkrati (pravno priznano) prizadeta tudi oškodovančeva veljava v očeh drugih ljudi (torej ugled oziroma dobro ime). To lahko vpliva le na višino prisojene odškodnine, če se seveda ugotovi, da so duševne bolečine oškodovanca zaradi prizadete časti takšne, da odškodnino sploh opravičujejo. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da zaradi pomanjkanja objektivnih okoliščin ni podlage za pravno priznano razžalitev časti in dobrega imena, ni ugotavljalo, ali tožničino ponižanje, prizadetost in spominjanje dogodka predstavlja pravno priznano škodo, ki bi opravičevala prisojo denarne odškodnine iz tega naslova. Že zato je bilo treba pritožbi tožeče stranke v tem delu ugoditi in razveljaviti zavrnilni del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na (od prvotoženca) zahtevano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V posledici doslej navedenega je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev glede prvotoženca, saj je odvisna od uspeha v pravdi s še spornim odškodninskim zahtevkom.

Glede na sproti podane razloge za delno razveljavitev izpodbijane sodbe, posebni napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje niso potrebni.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.