Jedro

Sodišče v času odločanja o dolžnikovem ugovoru še ni imelo podatkov, da bi razmejilo zahtevek upnika, ki se nanaša na mesec oktober na obdobje od 1. 10. 2000 do 3. 10. 2000 in na obdobje od 4. 10. 2000 do konca oktobra 2000, zato je odločitev v tem delu pridržalo, sklicujoč se pri tem na smiselno uporabo 315. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Po pojasnjenem se kot neutemeljena izkažejo obširna pritožbena izvajanja upnika, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ponovno odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in se v točkah I, III, IV in V izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom delno ugodilo ugovoru dolžnika in sklep o izvršbi I 567/2001 (pravilno I 567/2007) z dne 7. 5. 2007 delno razveljavilo še za znesek 3.971,23 EUR (951.663,95 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2000 dalje ter postopek v tem obsegu ustavilo (I. točka izreka), ugovoru dolžnika v delu glede izterjave zneska 397,12 EUR (95.166,40 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2000 dalje ter izvršilnih stroškov v višini 690,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2007 do plačila, kot neutemeljen zavrnilo ter obdržalo sklep o izvršbi v tem obsegu v veljavi (II. točka izreka). Nadalje je sodišče ustavilo postopek izterjave za zamudne obresti od 397,12 EUR nad višino tega zneska (III. točka izreka), odločilo, da je upnik dolžan v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti dolžniku stroške postopka v višini 897,88 EUR (IV. točka izreka), zahtevek upnika za povrnitev nadaljnjih stroškov postopka pa zavrnilo (V. točka izreka).

2. Zoper celotno odločitev se pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V pritožbenem predlogu se zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa v smeri zavrnitve oziroma zavrženja dolžnikovega ugovora v celoti, podredno za njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Po njegovem je sodišče prve stopnje o ugovoru dolžnika, ki ga v obrazložitvi sicer datumsko ne opredeli, zato ni mogoče ugotoviti za kateri ugovor gre, že odločilo s sklepom z dne 10. 7. 2007, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1278/2007 z dne 9. 11. 2007. Ker gre za res iudicata, sodišče ni imelo ne pravne ne dejanske podlage za ponovno odločanje o dolžnikovem ugovoru, zato je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Sodišče je s takšnim postopanjem absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, kršilo ustavno prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (31. člen Ustave RS), kot tudi načelo pravnomočnosti (158. člena Ustave RS). Meni, da bi sodišče o delu ugovora, o katerem naj ne bi bilo odločeno s sklepom z dne 10. 7. 2007, lahko odločilo le v primeru, če bi dolžnik skladno s prvim odstavkom 325. člena ZPP predlagal dopolnitev sklepa, česar pa ni storil. Sodišču nadalje očita, da se ni opredelilo do njegovih trditev v odgovoru na ugovor dolžnika, da se dolžnik neupravičeno sklicuje na sodbo Pd 532/2000 z dne 16. 4. 2004, da navedena sodba za odločanje v predmetni izvršilni zadevi v skladu z načelom formalne legalitete ni relevantna, da izvršilno sodišče pri svojem odločanju ni upravičeno presojati konkretne materialne pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova, da izvršilni naslov - sodba Pd 166/2000, ki je podlaga za predmetno izvršbo, ni bil razveljavljen, odpravljen ali spremenjen,... Zaradi očitanih pomanjkljivosti se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, in ker ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče njegove trditve upoštevalo in jih vsebinsko obravnavalo, je absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Izpostavi, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa pavšalna, zato mu je kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), kot tudi pravica do pritožbe (25. členu Ustave RS). V tej zvezi se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010. Po njegovem je sodišče zmotno ugotovilo, da je upravičen do dela plače za mesec oktober 2000 zgolj za čas od 1. 10. 2000 do vključno 3. 10. 2000, od 4. 10. 2000 dalje, ko mu naj bi prenehalo delovno razmerje, pa več ne. Na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje je zmotno uporabilo materialno pravo. Ponovno izpostavi, da je sodba Pd 532/2000 z dne 16. 4. 2004 za odločanje v predmetni zadevi, v skladu z načelom formalne legalitete izvršilnega postopka, irelevantna. Izvršilno sodišče pri svojem odločanju ni upravičeno presojati konkretne materialne pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova. Opozarja, da izvršilni naslov – sodba Pd 166/2000, ki je podlaga za predmetno izvršbo, ni bil razveljavljen, odpravljen ali spremenjen, pri tem pa dodaja, da njegova terjatev ni prenehala na podlagi dejstva, ki bi nastopilo po izvršljivosti izvršilnega naslova ali v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Iz citiranih sodb delovnega sodišča ne izhaja, da bi vplivali druga na drugo. Iz navedenega izhaja, da je njegov zahtevek, ki se nanaša na izplačilo nadomestila plače za delovno mesto predstojnika, na katerega bi moral biti razporejen v skladu s sodbo Pd 166/2000, v celoti utemeljen. Nezakonita in nepravilna je nadalje odločitev sodišča o teku zakonskih zamudnih obresti, saj se dolžnik na prej veljavno določbo 376. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni skliceval. S tem je sodišče bistveno kršilo določbe postopka in prekršilo 7. člen ZPP. Poleg tega je izrek v III. točki popolnoma nerazumljiv, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Glede na vse navedeno je nepravilna in nezakonita tudi odločitev v stroškovnem delu. Izpodbijani sklep ne bi smel biti izdan, stroške pa bi mu moral povrniti dolžnik. Iz previdnosti dodaja, da sodišče ne bi smelo odločati o vseh stroških ugovornega postopka, temveč samo glede na tisti del, o katerem se je odločalo z izpodbijanim sklepom (4.368,35 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2000). V utemeljitev svojih navedb predlaga številne dokaze. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim izvajanjem ter se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba zoper II. točko izreka ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je s smiselno uporabo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče mora v skladu z določbo 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ po uradni dolžnosti paziti, ali je podan pravni interes pritožnika za vložitev pritožbe. Pravni interes (korist) predstavlja možnost, da stranka z uveljavljanim pravnim sredstvom doseže zase ugodnejši pravni položaj, kot ga ima. Ker upnik s pritožbo zoper izpodbijano II. točko izreka, v kateri je sodišče kot neutemeljen zavrnilo dolžnikov ugovor glede izterjave zneska 397,12 EUR (95.166,40 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2000 dalje ter izvršilnih stroškov v višini 690,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2007 do plačila, in sklep o izvršbi v tem obsegu obdržalo v veljavi, zase ne more doseči ugodnejšega pravnega položaja, za pritožbo zoper to točko nima pravnega interesa, zato se ta v tem delu kot nedovoljena zavrže (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 343. členom istega zakona in 15. členom ZIZ).

7. Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10. 7. 2007, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1278/2007 z dne 9. 11. 2007, delno, v pretežnem delu, odločilo o dolžnikovem ugovoru z dne 10. 5. 2007 tako, da je razveljavilo sklep o izvršbi z dne 7. 5. 2007 za znesek 216.673,91 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, za znesek 7.400,87 EUR s pripadajočimi obrestmi pa sklep o izvršbi obdržalo v veljavi, z izpodbijanim sklepom pa je odločilo (samo) še v preostalem delu ugovora dolžnika - glede izterjatve zneska 1,046.830,34 SIT, sedaj 4.368,35 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2000 dalje, ki se nanaša na neizplačano plačo za mesec oktober 2000, in za stroške, odmerjene s sklepom o izvršbi, ter o zahtevkih strank za povrnitev nadaljnjih stroškov postopka, o katerih še ni bilo odločeno. Kot izhaja iz obrazložitve na strani 4 sklepa z dne 10. 7. 2007 sodišče v času odločanja o dolžnikovem ugovoru še ni imelo podatkov, da bi razmejilo zahtevek upnika, ki se nanaša na mesec oktober na obdobje od 1. 10. 2000 do 3. 10. 2000 in na obdobje od 4. 10. 2000 do konca oktobra 2000, zato je odločitev v tem delu pridržalo, sklicujoč se pri tem na smiselno uporabo 315. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Po pojasnjenem se kot neutemeljena izkažejo obširna pritožbena izvajanja upnika, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ponovno odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 10. 7. 2007 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1278/2007 z dne 9. 11. 2007, s čimer naj bi absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 12. točki drugega odstavka 39. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ (ne bis in idem), kršilo ustavno prepoved ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave RS, kot tudi načelo pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa v nasprotju s pritožbenimi očitki jasno izhaja, o čem je sodišče odločilo s sklepom z dne 10. 7. 2007 in kaj je bil predmet odločitve v izpodbijanem sklepu, to je del zahtevka oziroma del dolžnikovega ugovora, o katerem še ni bilo odločeno. Ker sodišče v času odločanja o ugovoru dolžnika dne 10. 7. 2007 ni razpolagalo z vsemi potrebnimi podatki, je odločitev o višini prikrajšanja za mesec oktober 2000 oziroma ugovoru dolžnika v tem delu, utemeljeno pridržalo. Pritožnikovo opozarjanje na določbo 325. člen ZPP in s tem zahtevo dolžnika po dopolnitvi odločitve v roku 15 dni od prejema sklepa, ni relevantno, saj sodišče ni odločalo z dopolnilnim sklepom.

8. Upnik sodišču prve stopnje v pritožbi očita, da se ni opredelilo do njegovih trditev v odgovoru na ugovor dolžnika, da se dolžnik neupravičeno sklicuje na sodbo Pd 532/2000 z dne 16. 4. 2004, da navedena sodba za odločanje v predmetni izvršilni zadevi v skladu z načelom formalne legalitete ni relevantna, da izvršilno sodišče pri svojem odločanju ni upravičeno presojati konkretne materialne pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova, da izvršilni naslov - sodba Pd 166/2000, ki je podlaga za predmetno izvršbo, ni bil razveljavljen, odpravljen ali spremenjen,... Ugotoviti je, da upnik s tem dejansko ponavlja svoje navedbe iz odgovora na ugovor in pritožbe zoper sklep o ugovoru z dne 10. 7. 2007, do katerih se je natančno opredelilo najprej sodišče prve stopnje v sklepu o ugovoru dne 10. 7. 2007, tem razlogom pa je nato v celoti sledilo še Višje sodišče v Mariboru s sklepom I Ip 1278/2007 z dne 9. 11. 2007. Ker je bilo o temelju (podlagi) dolžnikove obveznosti oziroma o upnikovi pravici do izterjave prikrajšanj, že pravnomočno odločeno s citiranima sklepoma, upnikova pritožbena zatrjevanja in očitki, s katerimi izpodbija pravnomočno odločitev, niso upoštevni. Kot ključno je izpostaviti, kar v izpodbijanem sklepu obrazlaga tudi sodišče prve stopnje, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10. 7. 2007, čemur je pritrdilo tudi višje sodišče, ugotovilo, da je upnikovo prikrajšanje pri plači trajalo do 4. 10. 2000, ko mu je delovno razmerje pri dolžniku prenehalo (na podlagi sodbe Pd 532/2000 z dne 16. 4. 2004), in je upravičen do prikrajšanja prejemkov iz delovnega razmerja do vključno 3. 10. 2000. Višino prikrajšanja za sporno obdobje od 1. 10. 2000 do 3. 10. 2000 (o katerem s sklepom z dne 10. 7. 2007 še ni bilo odločeno), je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo. Ker je dolžnik plačilu v tem delu ugovarjal le pavšalno in ugovora ni obrazložil, za izpolnitev pa ni predložil nobenih dokazov, je sodišče prve stopnje tudi v tem delu njegov ugovor na podlagi drugega odstavka 53. člena ZIZ kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka). Za čas po 4. 10. 2000, ko je upniku prenehalo delovno razmerje, upnik ni bil več prikrajšan za neizplačane plače in ni bil upravičen do prejemkov iz delovnega razmerja, zato je ugovor dolžnika v tem delu, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, utemeljen po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ (I. točka izreka). Pritožba z nasprotnimi izvajanji ne vpliva na pravilnost izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje. Pravnomočnost sodbe o prenehanju delovnega razmerja (3. 2. 2006) je namreč tisto relevantno dejstvo, na podlagi katerega je dolžnik uspešno in utemeljeno uveljavljal prenehanje upnikove terjatve po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.

9. Po upnikovem je obrazložitev izpodbijanega sklepa pavšalna, zato mu je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravica do pritožbe po 25. členu Ustave RS. Takšnim očitkom po oceni sodišča druge stopnje ni slediti. Pri tem namreč ni prezreti, da je potrebno izpodbijani sklep razlagati v zvezi s sklepoma sodišča prve stopnje z dne 10. 7. 2007 in Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1278/2007 z dne 9. 11. 2007, na katera se v obrazložitvi izrecno sklicuje in glede na določbo 315. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ tudi navezuje. Za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo jasne, natančne in prepričljive razloge, ki jim sodišče druge stopnje glede na pritožbena izvajanja in listine v spisu v celoti pritrjuje. Razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih omogočajo preizkus izpodbijane odločitve, zato pritožbena graja v smeri absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ni na mestu. Kot bistveno je ponovno izpostaviti, da je bilo o upnikovi pravici, do kdaj je bil prikrajšan zaradi dejansko prejete plače in plače, ki bi jo prejemal kot predstojnik, že pravnomočno odločeno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 10. 7. 2007 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1278/2007 z dne 9. 11. 2007. Navedeno pomeni, da o tem z izpodbijanim sklepom ni bilo mogoče ponovno odločati, kar je upnik v pritožbi ponovno zasledoval s sklicevanjem na svoje navedbe v odgovoru na ugovor in pritožbi zoper sklep z dne 10. 7. 2007, do katerih pa sta se sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje že izčrpno opredelili.

10. Upnik je v pritožbi opozoril, da sklep z opravilno številko, ki je navedena v I. točki izreka izpodbijanega sklepa, v predmetnem postopku ni bil izdan (navedeno I 567/2001, pravilno I 567/2007). Po oceni sodišča druge stopnje se je sodišču prve stopnje glede na siceršnjo vsebino razlogov izpodbijanega sklepa (pravilna navedba opravilne številke sklepa o izvršbi v uvodu izpodbijanega sklepa, v I. točki izreka pravilna navedba datuma izdaje sklepa o izvršbi), pripetila očitna pisna pomota, ki jo lahko sodišče prve stopnje upoštevajoč določbo 328. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ vsak čas popravi. Takšna očitna pisna pomota ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Ključne so namreč ugovorne navedbe dolžnika, do katerih se je sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa opredelilo, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

11. Nepravilna in nezakonita je po upnikovem tudi odločitev sodišča o teku zamudnih obresti od zneska 397,12 EUR od 18. 11. 2000 (III. točka izreka). V pritožbi izpostavlja, da se dolžnik na določbo prej veljavnega 376. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ni skliceval, zato je sodišče prve stopnje prekršilo 7. člen ZPP. V tej zvezi je, kot to pravilno obrazlaga že sodišče prve stopnje, opozoriti, da so določbe o teku zakonskih zamudnih obrestih del materialnega prava, katerega mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, četudi se zainteresirana stranka nanj ne sklicuje. Dejstvo, ali se je dolžnik na zgoraj navedeno določbo OZ skliceval ali ne, potemtakem ni relevantno. Prav tako ne gre slediti očitku, da je izrek v III. točki izpodbijanega sklepa nerazumljiv. Zaradi specifičnosti terjatve je takšna tudi formulacija izreka, ki pa v povezavi z obrazložitvijo ne pušča dvomov.

12. Glede na nadaljnje pritožbene očitke, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni smelo odločati o vseh stroških ugovornega postopka, temveč le o delu, ki odpade na izpodbijano terjatev, o kateri se sklepom sodišča prve stopnje z dne 10. 7. 2007 še ni odločalo (4.368,35 EUR), je pojasniti, da je sodišče prve stopnje v sklepu, s katerim je delno odločilo o ugovoru dolžnika z dne 10. 7. 2007 in ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1278/2007 z dne 9. 11. 2007, odločitev o vseh stroških ugovornega postopka pridržalo. Kot izhaja iz zadnjega odstavka na strani 4 sklepa z dne 10. 7. 2007, je sodišče sklenilo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom. Po obrazloženem ter upoštevajoč zlasti 2. člen ZPP v zvezi s petim in šestim odstavkom 38. člena ZIZ, je odločitev sodišča prve stopnje o vseh stroških ugovornega postopka, v nasprotju s pritožbenimi izvajanji, utemeljena (IV. in V. točka izreka). Ob tem ne gre prezreti, da dolžnikovega uspeha v ugovornem postopku, kot enega izmed meril za priznanje stroškov (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter 38. členom istega zakona), pred odločitvijo o utemeljenosti dolžnikovega celotnega ugovora, ni bilo mogoče ugotoviti.

13. Ker je dolžnik z ugovorom uspel v večjem delu (ugovor je bil zavrnjen zgolj za 7.797,99 EUR, kar predstavlja 3,4 % terjatve, za katero je sodišče s sklepom o izvršbi dovolilo predlagano izvršbo), se kot pravilna izkaže izpodbijana prvostopna odločitev v zvezi z ugovornimi stroški, ki jih je dolžan dolžniku povrniti upnik po šestem odstavku 38. člena ZIZ ter 154. in 155. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ (IV. točka izreka). Upnik višine priznanih stroškov v pritožbi ni konkretizirano grajal, zato je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo uradni preizkus, ki pa ni pokazal nepravilnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določb Odvetniške tarife ter ZPP, priglašene stroške pa je tudi pravilno odmerilo po višini.

14. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da upnikovi stroški odgovora na ugovor in za narok, za obravnavanje ugovora niso bili za izvršbo potrebni stroški, saj ti ne bi nastali, če bi upnik vložil izvršilni predlog samo za del terjatve, do katere je bil upravičen, zato jih krije sam (V. točka izreka). Sodišče druge stopnje pritrjuje navedenemu zaključku, pri tem pa dodaja, da se nepotrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila, ne ocenjuje zgolj z vidika obligatornosti vročitve ugovora v odgovor upniku, pač pa tudi z vidika upravičenosti navedb dolžnika v ugovoru in vidika, ali upnik v odgovoru tem navedbam nasprotuje ali ne. Objektivno potrebni stroški, ki se lahko naložijo stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, so le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi(1). Glede na navedeno in listine v spisu je ugotoviti, da odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom, ni bila odvisna od navedb upnika v odgovoru na ugovor in na naroku. Ob tem tudi ni spregledati, da bi bila odločitev sodišča prve stopnje enaka, četudi upnik na ugovor ne bi odgovoril in bi sodišče na podlagi prvega odstavka 58. člena ZIZ štelo navedbe dolžnika v ugovoru za resnične, oziroma upnik ne bi prišel na narok. Po pojasnjenem je odločitev sodišča prve stopnje v V. točki izreka pravilna.

15. Glede na vse zgoraj navedeno pritožba upnika zoper I., III., IV. in V. točko izreka ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. členom istega zakona in 15. členom ZIZ), zato je pritožbo zavrnilo in v točkah I, III, IV in V izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da naj bi upnik že pred leti umrl. Sodišče prve stopnje naj navedeno dejstvo v nadaljevanju postopka preveri ter upoštevajoč ugotovljeno ustrezno postopa (tretji odstavek 24. člena ZIZ).

17. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). Dolžnik v odgovoru na pritožbo dolžnika ni navedel ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma ni doprinesel k odločitvi o pritožbi tako, da stroški sestave odgovora na pritožbo ne predstavljajo za postopek potrebnih stroškov, do povračila katerih bi bil upravičen (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona ter 15. členom ZIZ in petim odstavkom 38. člena ZIZ). Stroške odgovora na pritožbo krije dolžnik sam.

Op. št. (1) : Tako tudi v sklepih VSM I Ip 890/2014 z dne 13. 10. 2014 in II Ip 261/2013 z dne 5. 9. 2013.