Jedro

S tem, ko tožena stranka ni opredelila vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, je naložila vrhovnemu sodišču, da oceni to vrednost. Tega pa revizijsko sodišče ne sme storiti.

V revizijskem postopku je ravnanje z nepopolno vlogo (revizijo) drugače urejeno kot za redni del postopka.

Izrek

Revizija se zavrže. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku 11,500.000 SIT odškodnine s pripadki za nepremoženjsko škodo, v presežku pa je zahtevek tožnika zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbe obeh pravdnih strank in stranskega intervenienta zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo (delno je poseglo le v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri - sklicujoč se na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na zmotno uporabo materialnega prava kot uveljavljana revizijska razloga - ocenjuje s pravnomočno sodbo tožniku prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo kot previsoko in predlaga spremembo izpodbijane sodbe na način, da se tožniku prisodi "primerno nižjo" odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena tožniku in stranski intervenientki ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Odgovor na revizijo je podal tožnik in predlagal njeno zavrnitev, nato je sledila še izmenjava replik pravdnih strank.

Revizija ni popolna.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se vloži zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi so pooblastila sodišč in strank omejena in v zakonu natančno določena. Smiselna uporaba drugih določb ZPP je dovoljena le v obsegu, ki ga ZPP za posamezno izredno pravno sredstvo posebej predvideva.

Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Tožena stranka pa v reviziji ni opredelila vrednosti izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje, čeprav bi to bila dolžna storiti ne le spričo pravkar povzete določbe drugega odstavka 367. člena ZPP, temveč tudi spričo določbe 383. člena istega zakona, s katero je v postopku z revizijo izrecno izvzeta možnost smiselne uporabe (med drugimi tudi) določbe o pritožbi zoper sodbo iz prvega odstavka 350. člena ZPP, s tem pa v postopku z revizijo tudi izključen avtomatičen preizkus izpodbijane sodbe v celotnem delu, v katerem revident kot stranka ni uspel v sporu.

V obravnavanem primeru obsega izpodbijanja drugostopenjske sodbe ni mogoče razbrati niti iz vsebine revizijskih navedb, saj te spričo mnenja tožene stranke o "previsoko" prisojeni odškodnini tožniku kažejo (ob neizpodbijani odločitvi o podlagi tožbenega zahtevka) kvečjemu na le delno izpodbijanje pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, kakšnega zanesljivega sklepa o obsegu izpodbijanega dela pravnomočne sodbe pa tudi ne omogoča toženkino zavzemanje za "primerno nižjo" odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo v revizijskem predlogu.

S tem ko tožena stranka ni opredelila vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, je naložila vrhovnemu sodišču, da oceni to vrednost. Tega pa revizijsko sodišče ne sme storiti. Po 371. členu ZPP sme preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo. Pri tem po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Ta preizkus pa zajema le izpodbijani del. Revizijsko sodišče nima zakonskega pooblastila za presojo celotne odločitve.

Čim je tako, revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija, v kateri ni navedena vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe, nepopolna revizija. V revizijskem postopku je ravnanje z nepopolno vlogo (revizijo) drugače urejeno, kot za redni del postopka. Nepopolna vloga je definirana v drugem odstavku 105. člena ZPP, v 108. členu istega zakona pa je urejena obveznost prvostopenjskega sodišča pri ravnanju z nepopolnimi vlogami. V pritožbenem postopku je obveznost sodišča manjša, ker je pojem nepopolne pritožbe bistveno ožji. Po prvem odstavku 336. člena ZPP je nepopolna smo tista pritožba, ki ni podpisana, oziroma tista, iz katere ni mogoče ugotoviti, katera sodba se izpodbija. Samo z njo sodišče ravna tako kot z nepopolnimi vlogami. Ta določba se po 383. členu ZPP smiselno uporablja tudi v revizijskem postopku. Za takšen primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Sodišče bi zato smelo ravnati enako le, če bi za to imelo podlago v specialni določbi ZPP, vendar takšne določbe ni. Navedena strogost ima svojo podlago v Ustavi Republike Slovenije, kjer je zagotovljena samo pravica do dvostopenjskega sojenja (25. člen).

Glede na navedeno in skladno s pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 (Pravna mnenja 1/2002, str. 18), je revizijsko sodišče po 377. členu ZPP nepopolno revizijo tožene stranke s sklepom zavrglo.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. člena ZPP (glede stroškov tožene stranke, ki z revizijo ni uspela) in prvega odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov tožnika v zvezi z odgovorom na revizijo, ki jih spričo vsebine revizije, odločitve o njej in vsebine odgovora na revizijo ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).