Jedro

Sklep o poplačilu ne predstavlja le naloga računovodstvu za izplačila prednostnim in drugim upnikom, ampak z njim izvršilno sodišče po razdelitvenem naroku odloči o tem, kateri upniki, katere terjatve, v kakšni višini in po kakšnem vrstnem redu se poravnajo. Glede na navedeno sklep o poplačilu iz 208. člena ZIZ po pravilnem stališču izpodbijane sodbe predstavlja veljavno podlago za premik premoženja v sfero prve toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in glede plačila zneska 7.974,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2012 do plačila potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo glavnice v znesku 11.966,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2012 do plačila in stroškov postopka. V točki II izreka je odločilo o stroških tega gospodarskega spora. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) jih je dolžna plačati prvi toženi stranki (v nadaljevanju prvi toženki) v znesku 37,04 EUR, drugi toženi stranki (v nadaljevanju drugemu tožencu) pa v znesku 1.235,74 EUR, v primeru zamude obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo (glede plačila glavnice v znesku 7.974,03 EUR z obrestmi) izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da bi bila prva toženka upravičena le do plačila v znesku 3.992,18 EUR, preostanek (7.974,03 EUR) pa bi morala glede na vrstni red zavarovanih terjatev prejeti tožnica, je pa v nadaljevanju zmotno zaključilo, da je pravna podlaga za premik premoženja v sfero prve toženke sklep o poplačilu v izvršilnem postopku, zaradi česar prva toženka ni neupravičeno obogatena.

Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem sklicuje na odločbi VSL I Cpg 480/2012 in VSRS II Ips 1037/2007, ki pa glede na dejansko stanje zadeve v obravnavanem postopku nista uporabljivi. Sodišče prve stopnje bi moralo pri sprejemu odločitve upoštevati odločbo VSRS II Ips 421/2007 z dne 27. 9. 2007, iz katere jasno izhaja, kakšna je pravna narava vpisane hipoteke.

V nadaljevanju tožnica pojasnjuje, zakaj v izvršilnem postopku In 99/2010 Okrajnega sodišča v Murski Soboti na razdelitvenem naroku ni prerekala višine terjatve prve toženke, kot prve zavarovane terjatve. Razlog je v tem, da je prva toženka obvestila sodišče, da drugega toženca ne vodi več kot dolžnika. Takšno ravnanje prve toženke je treba razlagati v smislu določb 5., 6., 7. in 10. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter 7. člena ZPP, saj mora stranka v postopku ravnati po splošnih načelih obligacijskega prava. Šele, v kolikor bi prva toženka svojo terjatev specificirala, bi lahko tožnica kot drugi hipotekarni upnik višino terjatve preverila in jo na naroku prerekala.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek zoper drugega toženca, razlogov za svojo odločitev pa ni navedlo.

Ob tem, da je izvedenka ugotovila, da je prva toženka neutemeljeno prejela znesek 7.974,03 EUR, je evidentno, da je bilo za ta isti znesek premoženje tožnice zmanjšano. Pogoj za sprejem odločitve v korist tožnice ni odprava sklepa o poplačilu, saj je sklep po svoji vsebini le deklaratorne narave. Predstavlja le nalog računovodstvu, da poplača upnike.

V smeri neupravičene pridobitve se pritožnica sklicuje še na odločbo VSRS II Ips 321/2015 z dne 13. 7. 2017 in podarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe 136., 153. in 154. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), že citirane določbe OZ in 22. člen Ustave RS.

Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku na plačilo glavnice v znesku 7.974,03 EUR z obrestmi in zahtevku na plačilo stroškov postopka ugodi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve (v tem obsegu) sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani del sodbe je sodišče druge stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

5. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na pravno naravo spora in dejanske ugotovitve v postopku sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, pri čemer ni storilo nobene procesne kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče druge stopnje z razlogi izpodbijane sodbe v celoti soglaša, v zvezi s pritožbenimi ugovori pa le še dodaja:

7. 190. člen OZ, ki ureja neupravičeno pridobitev, določa, da je dolžan prejeto vrniti tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. Predpostavke neupravičene pridobitve so torej: prikrajšanje, obogatitev (na škodo drugega), vzročna zveza in odsotnost pravne podlage za prehod premoženja.

8. Po pravilnem stališču izpodbijane sodbe tožnica (vsaj) zadnje predpostavke za uporabo tega instituta (da je bilo prvi toženki 11.780,42 EUR izplačanih brez pravne podlage) zagotovo ni izkazala. V tem kontekstu sodišče druge stopnje v celoti soglaša s stališči izpodbijane sodbe v točkah 8, 9 in 10 obrazložitve in kot neutemeljeno zavrača trditev pritožbe, da sklep o poplačilu, izdan v izvršilnem postopku, ni pravna podlaga za premik premoženja v sfero prve toženke.

9. Sklep iz 208. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), s katerim odloči o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo pravico do poplačila, izda izvršilno sodišče po opravljenem razdelitvenem naroku, na katerem imajo v skladu s tretjim odstavkom 207. člena ZIZ upniki (še) možnost izpodbijati obstoj drugih terjatev, njihovo višino in vrstni red, po katerem imajo pravico do poplačila. Tožnica v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Murski Soboti In 99/2010 kot upnica takšnega ugovora ni podala, tako da je sodišče o terjatvah utemeljeno odločilo tako, kot izhaja iz sklepa In 99/2010 z dne 19. 4. 2012. Tožnica se v pritožbi sklicuje na razloge, ki naj bi opravičevali njeno takratno „pasivnost“, a to na presojo, ali je bila prva toženka (in v posledici tega tudi drugi toženec) obogatena na škodo tožnice, nima vpliva. Dejstvo je, da sklep o poplačilu ne predstavlja le naloga računovodstvu za izplačila prednostnim in drugim upnikom, ampak z njim izvršilno sodišče po razdelitvenem naroku odloči o tem, kateri upniki, katere terjatve, v kakšni višini in po kakšnem vrstnem redu se poravnajo.

10. Glede na navedeno sklep o poplačilu iz 208. člena ZIZ po pravilnem stališču izpodbijane sodbe predstavlja veljavno podlago za premik premoženja v sfero prve toženke. V tem kontekstu tudi ne drži trditev pritožnice, da za ugoditev zahtevku po pravilih neupravičene pridobitve ni potrebno doseči razveljavitve („odprave“) sklepa o poplačilu, saj v skladu s tretjim odstavkom 190. člena OZ obveznost vrnitve koristi obstaja le, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla(1).

11. Glede na navedeno je pravilno razumevanje sodišča prve stopnje, da po pravilih neupravičene pridobitve zahtevku ni mogoče ugoditi. Prva toženka (ali morebiti tudi drugi toženec) bi lahko bila kvečjemu odškodninsko odgovorna, a tožnica po pravilnem stališču izpodbijane sodbe, ki ga pritožba izrecno ne izpodbija, vseh predpostavk odškodninske odgovornosti ni substancirano zatrjevala. Glede na datum vložene tožbe (9. 1. 2017) in dejstvo, da je sklep o poplačilu z dne 19. 4. 2012 postal pravnomočen že 17. 8. 2012, pa toženka, v kolikor bi sodišče zahtevek obravnavalo kot odškodninski, utemeljeno opozarja na ugovor zastaranja terjatve (prvi odstavek 352. člena OZ)(2).

12. Res je, da sodišče prve stopnje v odločbi ni posebej pojasnilo, zakaj je v posledici zavrnitve zahtevka zoper prvo toženko, neutemeljen tudi zahtevek zoper drugega toženca, a je to samo po sebi jasno. Če ni neupravičeno obogatena prva toženka, ki je na podlagi veljavnega pravnega temelja denar prejela, to velja tudi za drugega toženca, katerega dolg je bil s tem denarjem poravnan.

13. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1.V tem primeru gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven premik premoženja brez pravnega temelja ali na pravnem temelju, ki je pozneje „odpadel“.

2.Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil.