Jedro

Izpodbijani sklep ima vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2 v zvezi s 145. členom istega zakona, s tem, ko so navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti in zneski še neporavnanih glavnic, saj se kaj več po citiranih zakonskih določbah ZDavP-2, ki so z ozirom na določbe ZUP, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, specialne narave, ne zahteva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski davčni organ) je z izpodbijanim sklepom zoper tožnika začela davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti na podlagi izvršilnih naslovov, navedenih v izreku, ki skupaj z zamudnimi obrestmi po stanju na dan 7. 8. 2019 znaša 54.500,49 EUR. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev na računu tožnika pri banki A., d.d. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ nadomestil sklep št. DT 4934-112292/2019-1 z dne 7. 8. 2019. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal dolgovanih obveznosti, zato je bilo treba začeti izvršbo. V nadaljevanju prvostopenjski davčni organ navaja določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe, obrestovanje, prednostno naravo davčnih obveznosti pri poravnavanju, vrstni red plačevanja v primeru nezadostnosti pobranega zneska, idr.

2. Toženka je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami ZDavP-2. Izdajo nadomestnega sklepa je prvostopenjski davčni organ pravilno oprl na 242. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), prav tako je organ navedel razloge za njegovo izdajo. Glede na skrajšani postopek je obrazložitev izpodbijanega sklepa ustrezna. Iz obrazložitve je namreč razvidna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, kot tudi razlog izdaje sklepa, to je tožnikov dolg. Pri navedbi izvršljivih izvršilnih naslovov je prvostopenjski davčni organ pravilno navedel izvršljivo odločbo št. DT 4200-831/2017-17 z dne 29. 5. 2019, po kateri se tožnika terja za neporavnano akontacijo dohodnine od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 in za pripadajoče obresti. Nadalje toženka ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. V zvezi s pritožbenimi ugovori tožniku pojasni, da vložena pritožba zoper odmerno odločbo izvršbe ne preprečuje, in ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje tudi vse podatke, ki omogočajo preizkus pravilnosti obračunanih zamudnih obresti.

3. Tožnik se z odločitvijo na strinja in toži iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter postopek davčne izvršbe zoper tožnika ustavi, oziroma podredno, da izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Tožniku je bila odvzeta pravica do pravnega sredstva, saj se do vsebine izpodbijanega sklepa ni mogel opredeliti. Obrazložitev sklepa je po mnenju tožnika bistveno pomanjkljiva, saj prvostopenjski davčni organ ni obrazložil pravne podlage za začetek postopka davčne izvršbe, kot tudi ne višine davčne obveznosti, vsa ostala obrazložitev pa predstavlja le citiranje zakonskih določb. Obrazložitev ni skladna z 214. členom ZUP in je zato tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki narekuje odpravo izpodbijanega sklepa. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, na podlagi katerega izvršilnega naslova je prvostopenjski davčni organ izdal izpodbijani sklep. Naslovi, na katerih naj bi temeljil sklep o davčni izvršbi (odločba DT 4200-831/2017-17, obračuni REK), pa so nedokončni in nepravnomočni. Tožnik je zoper njih vložil pritožbo, o kateri ni bilo odločeno, zato je izdaja izpodbijanega sklepa preuranjena. Obveznosti navedene pod točko 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10 in 11 razpredelnice iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa so poravnane. Pri obveznostih navedenih pod točko 2, 3 in 4 razpredelnice gre za iste pravne naslove, prav tako pri obveznostih, navedenih pod točko 5, 6, 7 in 8, 10 ter 11, kar pomeni, da se poskuša z izpodbijanim sklepom izterjati eno terjatev dvakrat. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno tudi pri obračunu terjatev iz naslova davka od dohodka pravnih oseb, saj davčni organ ni upošteval izgube tožnika ter s tem ni upošteval 36. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), po katerem lahko davčno izgubo v davčnem obdobju zavezanec pokriva z zmanjšanjem davčne osnove v naslednjih davčnih obdobjih, če zakon ne določa drugače, pri čemer pravica ne preneha s prehodom na ugotavljanje davčne osnove v skladu s 67.a členom ZDDPO-2. Obenem pa tožnik navaja, da napadena odločba (pravilno sklep, op. sodišča) iz že navedenih razlogov posega tudi v njegove ustavne pravice, in sicer v načelo pravne varnosti in zakonitosti iz 2. člena, načelo enakosti pri uporabi prava iz 14. člena ter v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj naj bi bilo v konkretnem primeru pomanjkljivo ugotovljeno in obrazloženo dejansko stanje ter stališče davčnega organa, odločitev pa sprejeta v nasprotju z veljavnimi predpisi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika, vztraja pri dosedanjih razlogih in predlaga zavrnitev tožbe.

5. Sodišče je tožnika pozvalo k pojasnitvi tožbenega ugovora glede pobota upravnih obveznosti. Tožnik v vlogi z dne 30. 11. 2022 pojasnjuje, da je do poravnave obveznosti prišlo na podlagi pobota terjatev med tožnikom in prvostopenjskim davčnim organom. Tožnik z navedenimi dokumenti ne razpolaga, se pa dokumenti nahajajo ravno pri davčnem organu, zato naj le-ta dostavi listine, iz katerih izhaja, da je prišlo do pobota med strankama.

6. Toženka v odgovoru na vlogo vztraja, da je šlo v predmetni zadevi za skrajšani ugotovitveni postopek, saj se je stanje stvari dalo ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. V zadevi je relevantno, da sta bila izvršilna naslova v času izdaje izpodbijanega sklepa izvršljiva, tožnik pa ne ponudi kakšnega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je obveznost dejansko poravnal pred izdajo izpodbijanega sklepa. Navedbe tožnika o pobotu so podane pavšalno. V kolikor bi davčni organ dejansko opravil pobot, sklep o izvršbi ne bi bil izdan, navedeno pa bi bilo razvidno iz knjigovodske evidence. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi uradnih podatkov, v kolikor pa tožnik meni, da je stanje dolga nepravilno oziroma drugačno, bi moral za to predložiti dokazila, saj toženka tega ne more početi namesto njega.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom, na katerega se sklicuje. Tožbeni razlogi so enaki pritožbenim, na vse ugovore tožnika pa je bilo pravilno odgovorjeno že v odločbi organa druge stopnje.

9. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa določba 143. člena ZDavP-2. Tožnikov očitek, da davčni organ ni navedel pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa, je zato neutemeljen. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da ima izpodbijani sklep tako pomanjkljivo obrazložitev, da preizkus ni mogoč, in da ne izpolnjuje zakonskih pogojev iz 214. člena ZUP. Že v odločbi toženke se pravilno ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2 v zvezi s 145. členom istega zakona, s tem, ko so navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti in zneski še neporavnanih glavnic, saj se kaj več po citiranih zakonskih določbah ZDavP-2, ki so z ozirom na določbe ZUP, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, specialne narave, ne zahteva. Tožbena trditev, da je v zvezi z opredelitvijo izvršilnih naslovov potrebna še posebna vsebinska obrazložitev, ki je izpodbijani sklep ne vsebuje, zato ne vzdrži pravne presoje.

10. Prav tako ne drži, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, na podlagi katerega izvršilnega naslova je izdan izpodbijani sklep, ter da se izpodbijani sklep naslanja zgolj na knjigovodske evidence davčnega organa. Iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa namreč jasno izhaja, kateri so izvršilni naslovi (odločba št. DT 4200-831/2017-17 z dne 29. 5. 2019, obračuni davčnih odtegljajev in obračuni prispevkov za socialno varnost za dohodke iz delovnega razmerja - obrazci REK-1), datumi izvršljivosti in zneski neporavnanih glavnic. Glede njihove izvršljivosti pa že toženka pravilno pojasni, da v skladu s 87. členom ZDavP-2 pritožba zoper odmerno odločbo ne zadrži izvršitve odločbe, in je zato, kljub vloženi pritožbi, izvršljiva že prvostopenjska odločba. Obračun davčnih odtegljajev in obračun DDV pa vloži zavezanec sam in je izvršljiv s predložitvijo davčnemu organu, kar pomeni, da so tako v primeru odmernih odločb kot obračunov davka podani pogoji za davčno izvršbo, čim obveznosti na njihovi podlagi niso bile poravnane. Izpodbijani sklep zato ni izdan brez ustrezne podlage in tudi ni preuranjen.

11. Tožnik v tožbi povsem pavšalno ugovarja, da so obveznosti, navedene pod točko 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10 in 11 poravnane, zaradi česar davčni organ ne more in ne sme voditi davčne izvršbe. Tožnik ne navede v kakšnem znesku in kdaj naj bi navedene obveznosti poravnal ter za te trditve ne predloži nobenega dokaza, tudi po tem ne, ko je bil s strani sodišča izrecno pozvan na predložitev morebitnih pisnih dokazil glede plačila obveznosti. V kolikor tožnik z navedenimi dokumenti ne razpolaga, bi lahko skladno z 82. členom ZUP pregledal dokumente zadeve in na svoje stroške prepisal ali preslikal potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki, pa navedenega ni storil. Prav tako so pavšalne tožnikove navedbe o pobotu, saj bi, v kolikor bi davčni organ dejansko opravil pobot, sklep o izvršbi ne bil izdan, navedeno bi bilo razvidno iz knjigovodske evidence, tožnik pa bi v zvezi z navedenim lahko predložil dokaz, česar pa tudi po pozivu sodišča ni storil. Zato je po mnenju sodišča davčni organ pravilno in zakonito pričel davčno izvršbo z izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Tudi če je tožnik kasneje, po izdaji izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, predmetni davčni dolg delno poravnal, navedeno na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati.

12. Neutemeljene so tudi navedbe tožnika, da gre pri obveznostih navedenih pod točko 2, 3, in 4 razpredelnice za iste pravne naslove, prav tako pri obveznosti navedenih pod točko 5, 6, 7, 8, 10 in 11. Iz navedenih izvršljivih izvršilnih naslov jasno izhaja, da se tožnika terja tudi za neporavnane obveznosti iz naslova akontacije dohodnine od dohodkov iz zaposlitve, prispevka za zaposlovanje za zaposlene pri pravnih osebah, prispevka za zaposlovanje od zaposlenih pri pravnih osebah, prispevka za starševsko varstvo za zaposlene pri pravnih osebah, prispevka za starševsko varstvo od zaposlenih pri pravnih osebah, nadalje prispevka za zdravstveno zavarovanje za zaposlene pri pravnih osebah, prispevka za zdravstveno zavarovanje od zaposlenih pri pravnih osebah, prispevka za poškodbe pri delu in poklicne bolezni za zavarovanca, prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zaposlene pri pravnih osebah in prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zaposlenih pri pravnih osebah. Gre za različne pravne naslove, zato navedba tožnika, da se poskuša eno terjatev izterjati dvakrat, ne drži. 13. Z izpodbijanim sklepom se od tožnika ne izterjuje obveznost iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb, zato vprašanje pokrivanja davčne izgube po 36. členu ZDDPO-2 ni predmet presoje v tem postopku.

14. Tožnik v tožbi na splošno ugovarja kršitve iz 2. člena, 14. člena in 22. člena Ustave RS, teh kršitev pa po mnenju sodišča ne konkretizira v zadostni meri, zato jih sodišče kot pavšalne zavrača. Toženki se neutemeljeno očita tako kršitve pravil postopka, kot tudi kršitve materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče nasprotno ugotavlja, da je bil postopek voden pravilno in da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen.

15. Ker po navedenem sodišče očitanih nezakonitosti in nepravilnosti, s katerimi naj bi bilo po navedbah tožbe poseženo tožnikove ustavno varovane pravice, ne ugotavlja, nepravilnosti, na katere pazi uradoma, pa tudi ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 16. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

17. Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj sta se tako tožnik kot toženka glavni obravnavi pisno odpovedala.