Jedro

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo popravnega sklepa, ker se lahko popravlja le pisno izdelana sodba, ne pa njen izvirnik.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 171/2005 z dne 3.7.2009 obsojenega S.S. spoznalo za krivega šestih kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezne kazni po dva meseca zapora za vsako dejanje, nato pa mu po drugem odstavku 47. člena KZ določilo enotno kazen eno leto zapora ter preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 1013/2009 z dne 30.9.2009 ob reševanju zagovorničine pritožbe sodbo sodišča prve stopnje spremenilo po uradni dolžnosti v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji tako, da je obsojenca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. Pritožbo obsojenčeve zagovornice je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter spremeni pravnomočno sodbo tako, da obsojenca v celoti oprosti obtožbe oziroma ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in v celoti razveljavi odločbo sodišča druge stopnje in jo vrne nižjemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, navaja, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče v resnici nedopustno poseglo v izrek sodbe, vendar je ocenilo, da gre pri tem kvečjemu za relativno bistveno kršitev določbe postopka, ki ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, ne pa za absolutno bistveno kršitev, kakor trdi obramba. Pri drugem delu zahteve, v katerem obramba oporeka obstoj kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, se pokaže, da zahteva v resnici izpodbija dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči, ne pa morebitne kršitve materialnega prava. Glede na to, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je zahteva v tem delu očitno neutemeljena.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. in 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je ravnalo v nasprotju z določbo 354. člena ZKP, saj je v obtožbo poseglo v bistvenem delu (glede datuma storitve kaznivega dejanja) v obsojenčevo škodo. Glede dejanj pod točko 3, 4 in 5 izreka sodbe zahteva navaja, da iz opisa dejanj ne izhajajo znaki kaznivega dejanja, ker ni razvidno, na kakšen način naj bi obsojenec izvršil kaznivo dejanje in kaj naj bi bila prepovedana posledica, kar velja zlasti za točko 3 in 4 sodbe. Zato je bil v obsojenčevo škodo kršen kazenski zakon. Enako velja po oceni zahteve tudi glede dejanja pod točko 1 sodbe. V zvezi z drugim delom očitka pod točko 1 zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki ter se sklicuje na izpovedbo oškodovanca in priče Z.Z. Iz opisa dejanja pod točko 5 sodbe ni razvidno, na kakšen način naj bi obsojenec sploh storil dejanje oziroma kaj naj bi 6.12.2003 naredil oziroma na kakšen način naj bi izjavil, da ga bo kastriral. V zvezi s tem daje oceno obsojenčevega ravnanja, ki ne kaže na grožnjo, ki bi lahko povzročila občutek ogroženosti. Zato meni, da sta nižji sodišči nepravilno uporabili materialno pravo v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje.

7. Okrožni državni tožilec je v obtožnem predlogu z dne 12.4.2006 kot datum storitve kaznivega dejanja, opisanega pod točko 4, navedel 15.11.2004, čeprav iz zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon in kazenske ovadbe sledi, da je dejanje bilo storjeno 15.11.2003. Sodišče prve stopnje je v izreku o krivdi pod točko 3 v opisu tega obsojenčevega dejanja povzelo datum storitve, ki je bil naveden v obtožnem predlogu. Pooblaščenci oškodovanca so z dopisom z dne 6.7.2009 vložili predlog za odpravo očitne pisne napake v izreku sodbe z utemeljitvijo, da gre za očitno pisno napako, saj so se vsi obravnavani dogodki zgodili konec leta 2003 in ne konec leta 2004. Sodišče prve stopnje je po pisni izdelavi sodbe 10.9.2009 izdalo na podlagi prvega odstavka 365. člena ZKP sklep, s katerim je odpravilo pomoto glede letnice izvršitve tega dejanja, ki jo je ocenilo kot očitno pisno napako.

8. Navedeno postopanje sodišča prve stopnje je s pritožbo izpodbijala zagovornica. Sodišče druge stopnje je pri presoji pritožbenih navedb izhajalo iz sklepanja, da gre za očitno pisno napako glede datuma kaznivega dejanja. Utemeljilo je, da se izvirnika sodbe sicer ne da popraviti, vendar je ocenilo, da časovne okoliščine kaznivega dejanja v konkretnem primeru ne predstavljajo odločilnega dejstva in tako na njih ni mogoče vezati pravnih posledic. Datum storitve kaznivega dejanja ni pravnorelevantna okoliščina, ker se ne nanaša na zakonske znake kaznivega dejanja, ne na kvalifikatorno okoliščino, ne vpliva na težo kaznivega dejanja, prav tako se v zvezi s tem ne zastavlja vprašanje identitete storilca, dokazovanja alibija, zastaranja ali kakršnegakoli drugega dejanskega ali pravnega vprašanja, ki bi lahko imelo pravne posledice za obsojenca. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da je sodišče prve stopnje sicer kršilo določbo prvega odstavka 365. člena ZKP, vendar ta kršitev ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

9. Sodišče druge stopnje je obsodilni del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in v izreku pod točko 2 navedlo pravi datum (letnico) storitve tega dejanja. Z vidika ureditve, ki jo predpisujejo določbe 365. člena ZKP, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo popravnega sklepa, ker se lahko popravlja le pisno izdelana sodba, ne pa njen izvirnik. Vsebinske napake in pomanjkljivosti v izvirniku se lahko odpravijo le na podlagi vloženega pravnega sredstva. V tej zadevi je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo odpravilo očitno napako v letnici, kar je smelo storiti glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Slednje je v sodbi (zadnji odstavek na deveti strani) povsem določno navedlo kot čas storitve tega dejanja datum „15. 11. 2003 ob 22.04 uri“. Glede na izvedene dokaze in ostale podatke v spisu je povsem jasno, kateri historični dogodek je bil inkriminiran in zato ni mogoče sklepati na nedopusten poseg v objektivno identiteto obtožbe in sodbe. Gre za spregled oziroma napako, ki bi jo sodišče prve stopnje smelo samo odpraviti, ko je odločalo, ali bo spoznalo obsojenca za krivega in mu izreklo kazensko sankcijo in zaradi katerega obsojenčeva pravica obrambe ni bila okrnjena. V ugotovljenem položaju ni mogoče sklepati, da je s postopanjem sodišča bila prekoračena obtožba in tudi ne, da je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca (5. in 9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

10. Zahteva za varstvo zakonitosti tudi neutemeljeno izpodbija obstoj dejanj pod točko 1, 3, 4 in 5 izreka, ker da v opisu niso zajeti zakonski znaki kaznivega dejanja. V vseh primerih je resna grožnja kot bistveni znak kaznivega dejanja ogrožanja varnosti opredeljena s konkretnimi dejstvi in okoliščinami. Vse ostalo, tudi presoja o tem, da je obsojenčeva grožnja bila resna in objektivno zmožna, da je pri oškodovancu dosegla ogroženost, je stvar sodbene obrazložitve. V tem pogledu ima pravnomočna sodba razloge, ki jih zahteva določba sedmega odstavka 364. člena ZKP. Sicer pa navedbe zahteve v tej smeri kažejo prej na grajo dejanskih zaključkov sodišča kot na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Dejanskih ugotovitev pa glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati.

11. Nobene podlage tudi ni za sklepanje, da gre v zvezi z drugim delom dejanja pod točko 1 izreka sodbe za protispisnost. Sodišče prve stopnje je povzelo izpovedbe priče Z.Z. (v tretjem odstavku na sedmi strani sodbe) tudi glede obsojenčeve grožnje, da bo Š.H. ubil, v skladu z njeno izpovedbo na glavni obravnavi 19.9.2007. Tudi oškodovančeve izpovedbe sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni povzelo v nasprotju z vsebino zapisnika o njegovi izpovedbi. V bistvu zahteva z navedbami v tem obsegu ne soglaša s presojo dokazov, kar pomeni, da v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obsojenega S.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je po določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.