Jedro

Po 2. odst. 244. čl. ZUS je dovoljeno spremeniti v škodo pritožnika prvostopno odločbo le zaradi razlogov iz 263., 266. in 267. člena.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi točka 2 izreka odločbe Republiške uprave za javne prihodke z dne 23.7.1992.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je na podlagi 52. do 56. člena zakona o dohodnini z odločbo z dne 20.5.1992 od davčne osnove 983.450,00 SIT po 20 % stopnji odmeril tožnici davek od dobička iz kapitala v znesku 196.690,00 SIT. Tožnica je s kupno pogodbo z dne 13.11.1991 kupila stanovanje in je kupnina znašala 357.195,00 SIT, lastna udeležba pa 288.959,00 SIT. Ob valorizacijskem faktorju 1,7 je znašala valorizirana vrednost kapitala 1,098.462,00 SIT. S kupno pogodbo z dne 5.5.1992 je tožnica prodala stanovanje za 2,457.800,00 SIT in je prvostopni upravni organ izračunal davek v omenjenem znesku.

Tožnica se je zoper takšno odločbo pritožila in je navajala, da je bila navedena vrednost stanovanja 1,181.947,00 SIT. Popust dejanske cene ne spremeni. Prvostopni upravni organ je nepravilno uporabil valorizacijske faktorje. Lastno udeležbo bi bilo treba valorizirati za 10 let nazaj. Ni bilo upoštevano, da je tožnica prispevala tudi sredstva za investicijsko vzdrževanje. Kupnino za prodano stanovanje je tožnica vložila v novo stanovanje. To pomeni, da ni imela dobička od kapitala in da zato ni dolžna plačati davka.

Tožena stranka je na podlagi 225. člena zakona o splošnem upravnem postopku z izpodbijano odločbo v točki 1 izreka tožničino pritožbo zavrnila. V točki 2 izreka pa je 1. odstavek izreka prvostopne odločbe spremenila tako, da je od davčne osnove 1,359.338,00 SIT po stopnji 20 % odmerila davek od dobička iz kapitala v znesku 271.868,00 SIT. Drugi odstavek prvostopne odločbe je spremenila tako, da je znesek 196.690,00 SIT nadomestila z zneskom 271.868,00 SIT. Takšno odločbo je oprla na določbi 52. in 53. člena zakona o dohodnini. Glede vrednosti stanovanja, investicij in investicijskega vzdrževanja pa je uporabila 1. in 2. člen odloka o načinu valorizacije vrednosti nepremičnin in premičnih predmetov pri davku od dobička iz kapitala (Uradni list RS št. 20/92). Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ponovno izračunala cene stanovanja iz prve in druge pogodbe in utemeljila, da mora tožnica plačati davek od davčne osnove 1,359.338,00 SIT, torej davek v znesku 271.868,00 SIT. Tožena stranka je ugotovila, da je glede na to, da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, drugostopni organ izrek izpodbijane odločbe spremenil. V utemeljitvi je tožena stranka tudi navedla, kako je treba ugotoviti dejansko vrednost stanovanja.

V tožbi je tožnica izpodbijala le 2. točko izreka odločbe tožene stranke. Navajala je, da je z njo glede na vsebino pritožbe, odločeno v tožničino škodo. Po 2. odstavku 244. člena zakona o splošnem upravnem postopku lahko organ druge stopnje ob reševanju pritožbe spremeni v škodo pritožniku prvostopno odločbo le zaradi razlogov iz 263., 266. in 267. člena zakona. Takšna odločitev je dopustna tudi, če tako določajo posebni predpisi. Zakon o dohodnini določa v 96. členu, da drugostopni organ lahko po nadzorstveni pravici odpravi ali spremeni prvostopno odločbo, če je bil z njo očitno prekršen zakon. Z razlogi, zaradi katerih je tožena stranka spremenila prvostopno odločbo v tožničino škodo, se tožena stranka ne ukvarja, to je bistvena kršitev pravil postopka. Nobeden od razlogov, ki jih navaja 2. odstavek 244. člena zakona o upravnem postopku, ni podan. Torej ni podlage za odločitev v škodo tožnice. Napačni so tudi izračuni davčne osnove in odmerne višine, kar pomeni očitno kršitev materialnega zakona. Napačen izračun pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi tega pa sprememba v tožničino škodo ni dovoljena.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka predlagala le zavrnitev tožbe. Drugega ni navajala. Poslala je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Vrste odločb organa druge stopnje v pritožbenem postopku določa zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list SFRJ št. 47/86) v 239. do 244. členu. Ta zakon je dovoljeno uporabljati v Republiki Sloveniji na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I). Po 1. odstavku 142. in 143. člena ZUP lahko organ druge stopnje sam odloči v zadevi tako, da najprej odpravi odločbo prve stopnje, vendar le pod pogoji, ki so določeni v teh določbah. Po 1. odstavku 244. člena je dovoljeno spremeniti prvostopno odločbo v korist pritožnika, po 2. odstavku pa v njegovo škodo, vendar le takrat, če je dan kateri od razlogov po 263., 266. ali 267. členu zakona, torej če gre za varstvo javne koristi. Tožena stranka v uvodu in v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne navaja pravne podlage, na katero je oprla svojo odločitev, čeprav bi to na osnovi 2. odstavka 209. člena ZUP morala storiti.

V 1. točki izreka je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice, v 2. točki pa je spremenila 1. in 2. točko izreka prvostopne odločbe tako, da je odločila v tožničino škodo, ker je zvišala v prvi odločbi določeni davek od dobička od kapitala. S takšno odločitvijo je tožena stranka kršila načelo, da je po pritožbi stranke dopustno prvostopno odločbo spremeniti v njeno škodo le, če so za to dani razlogi po 2. odstavku 244. člena. Predmet sodne presoje je izrek izpodbijane odločbe. V njem je tožena stranka zvišala v prvostopni odločbi določeni davek in je s tem odločila v škodo tožnice. Pri tem ni odločilno, da je prvostopni upravni organ v utemeljitvi odločbe navajal računsko sicer pravilen znesek, bistveno je, da je v izreku navedeni znesek nižji od zneska, ki ga je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožena stranka bi glede na tak izrek morala utemeljiti odločitev z vsebino 2. odstavka 244. člena ZUP, vendar za takšno odločitev ni navedla razlogov. Sodišče zato soglaša s tožbeno navedbo, da ni razlogov za spremembo odločbe v tožničino škodo iz 263., 266. in 267. člena ZUP, pa tudi ne iz 96. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS št. 48/90, 34/91-I). Ta člen zakona o dohodnini določa, da je odprava ali sprememba prvostopne odločbe po nadzorstveni pravici dopustna, če zoper njo ni bila vložena pritožba. Tožnica se je pritožila, zato v smislu te določbe ni dovoljeno odločiti v škodo tožnice.

Sodišče je zaradi navedenega, ker ni bilo razlogov za spremembo prvostopne upravne odločbe v škodo tožnice in ker ti razlogi v izpodbijani odločbi tudi niso utemeljeni, moralo na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.