Jedro

Za pričo ne velja določba 286. člena ZPP, saj ta velja zgolj za stranke postopka.

V pravdnem postopku lahko samo stranke navajajo dejstva in predlagajo dokaze, priče te pravice nimajo (7. in 212. člen ZPP).

Če stranka že vnaprej odreče plačilo predujma za izvedbo dokaza, sodišču ni treba zavračati dokaznega predloga, ki ni bil pravilno postavljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi, opr. št. I 2004/00612 z dne 16.11.2004, glede zneska 2.786,04 EUR, v presežku pa je omenjeni sklep razveljavilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki nadaljnje izvršilne in pravdne stroške v višini 1.060,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči, da se sklep o izvršbi v celoti zavrne, oziroma podredno zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je nezakonito zavrnilo izvedbo dokaza z izvirnikom potrdila o plačilu zneska 200.000,00 SIT z dne 15.4.2003 z utemeljitvijo, da je bil sodišču predložen prepozno in da je nastopila prekluzija po 286. členu ZPP. Plačilni nalog dokazuje, da je toženka poravnala svoj dolg v navedeni višini. Plačila ni izvedla sama, zato izvirnika potrdila ni posedovala. M. H., ki je plačilo izvršil, izvirnika toženki ni izročil, ona pa ni vedela, da ga H. poseduje. Ob vložitvi tožbe je bila prepričana, da se je potrdilo izgubilo. Toženka je prepričana, da ni bila prekludirana z navajanjem dokaza, ki ga je H. posedoval. On je bil priča in pričo prekluzivni rok za predložitev dokazov ne zavezuje. Sodišče bi moralo tako uporabiti 2. odst. 286. člena ZPP in dovoliti dokaz. Neutemeljena je tudi trditev sodišča, da je prišlo do neskladij med izpovedbo toženke in priče H. glede izplačila prvega dela zneska. Priča je izrecno potrdila, da je 200.000,00 SIT tožnik prejel od njega, prvih 200.000,00 SIT pa od toženke. Predvsem pa je bistveno, da ni bilo nobenih nasprotij v izpovedi toženke in priče glede drugega plačila. Toženka se ne strinja z odrekom verodostojnosti priči H. Spreminjanje zahtevkov za plačilo opravljenih del s strani tožnika kaže na nesprejemljivost njegovih izračunov in zahtevkov, s tem pa na neverodostojnost njegovih izpovedb. Toženka se ne strinja s sodiščem v delu, ko navaja, da je tožnik upravičen do plačila glede na situacijo 54/02 in je prepričana, da je bilo v tem delu materialno pravo napačno uporabljeno. Predračun, ki ga je izstavil tožnik, toženka pa sprejela, je s tem postal pravno zavezujoč akt, tako da izvajalec del ni upravičen cene dvigniti skoraj za trikrat. Tudi ne gre za nujna nepredvidena dela opredeljena v 653. členu OZ. Določilo v predračunu, da bo obračun del opravljen po dejansko izvršenih količinah in plačilo opravljeno po situacijah, pa izvajalcu ne daje bianco pooblastila, da samovoljno spreminja zahtevano plačilo. S tem se povsem izniči smisel in namen predračuna, saj naročnik ne more primerjati ponudb med različnimi izvajalci. Tožnik je opravil manj del, kar je tožena stranka uveljavljala in zahtevala ugotovitev z izvedencem. Ocena sodišča, ki je sledilo poročilu o komisijskem ogledu stavbe toženke Z. z. v. k. d. S., O. e. L., ni utemeljena. Nepristransko in strokovno oceno teh del bi lahko pridobil izključno izvedenec gradbene stroke, ki ga je toženka predlagala, kar je sodišče spregledalo. Iz poročila o opravljenem spomeniškovarstvenem projektu izhaja, da je bila kvaliteta opravljenih del slaba ter da so bile količine manjše od tistih, ki jih je obračunal tožnik. Nadalje je razvidno, da gre za dokument, pri katerem toženka ni sodelovala niti pri ogledu niti pri obračunu. Od pogodbenega zneska je toženka plačala dvakrat po 200.000,00 SIT, to je 1.669,18 EUR, preostanek v višini 636,83 EUR pa je res zadržala zaradi neizvedenih del in slabe kakovosti.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo potrdila o plačilu zneska 200.000,00 SIT z dne 15.4.2003, ki ga je sodišču pokazala priča H., a iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje. Pritožnica ima namreč prav, ko navede, da za pričo ne velja določba 286. člena ZPP, saj že iz gramatikalne razlage izhaja, da ta določba velja zgolj za stranke postopka. Torej le stranki v postopku je naložena obveznost navajanja vseh dejstev in predložitve vseh dokazov do prvega naroka za glavno obravnavo, kasneje pa le izjemoma (2. odst. 286. člena ZPP). V konkretni zadevi pa toženka, tudi po tem, ko je na glavni obravnavi izvedela za obstoj obravnavanega potrdila, ni predlagala izvedbo dokaza z vpogledom v to listino. Sodišču prve stopnje tako ni bilo potrebno zavračati izvedbo tega dokaza iz razloga prekluzije, saj ta dokaz s strani toženke niti ni bil predlagan. V pravdnem postopku pa lahko samo stranke navajajo dejstva in predlagajo dokaze, priče te pravice nimajo (7. in 212. člen ZPP). Priča je z omenjenim dokazom hotela podkrepiti svoje pričanje, kar pa še ne pomeni, da je predlagala dokaz.

Sodišče prve stopnje je naredilo celovito dokazno oceno (8. člen ZPP) in zaključilo, da priča H. ni izročil tožniku 200.000,00 SIT, poleg že plačanih in nespornih 200.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje v celoti sledi izpodbijani dokazni oceni, zato se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je sodišče pravilno ocenilo pričanje H. Na začetku svoje izpovedbe je namreč povedal, da je on plačal tožniku 200.000,00 SIT na roke kasneje pa je plačal še 200.000,00 SIT tako, da si je tožnik sam nakazal na svoj račun. V nadaljevanju svoje izpovedbe pa je zatrdil, da je tožnik od njega dobil 200.000,00 SIT in od nje (mišljeno toženke) 200.000,00 SIT. Tako se pojavljajo nasprotja že v samem pričanju H. Glede drugega spornega plačila pa med izpovedbami toženke in priče res ni bilo nasprotij, a to ni odločilno, saj toženke pri domnevni izročitvi denarja (drugih 200.000,00 SIT) niti ni bilo zraven, zato o tem ni imela ničesar za izpovedati. Kot rečeno, pa je priča v podkrepitev svojih navedb sodišču pokazala potrdilo o plačilu drugega spornega zneska, glede katerega pa sodišče pravilno oceni, da to samo potrdilo ne omaja zaključka, da drugih 200.000,00 SIT ni bilo plačanih. Kolikokrat tožnik tekom postopka spremeni svoj zahtevek, nima vpliva na njegovo verodostojnost, zato so te pritožbene navedbe neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, s tem, ko se je oprlo na določbe 649. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/07 UPB; v nadaljevanju OZ) in štelo predračun z dne 24.7.2002 za gradbeno pogodbo, pri čemer pa je očitno, na kar je opozorilo tudi sodišče prve stopnje, da cena za opravljena dela v pogodbi ni bila fiksno dogovorjena, saj sta se stranki dogovorili, da bo obračun del opravljen po dejansko izvršenih količinah in plačilo opravljeno po situacijah v zakonitem roku. Dogovor je torej veljal glede obsega del, ki ga je povzelo sodišče prve stopnje, ne pa glede cene - ta je bila zgolj okvirno dogovorjena. Bojazen toženke, da bi to lahko pomenilo samovoljno obračunavanje izvajalca, pa ni utemeljena, saj načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ) onemogoča tovrstne zlorabe. Tudi očitek, da se naročnik ne more odločiti za pravega izvajalca, ker ne ve, kakšna bo končna cena, je neutemeljen, glede na to, da se stranki nista dogovorili za fiksno ceno, pa bi se seveda lahko. Posledično sta obe stranki pričakovali, da končna cena ne bo tista, ki je bila okvirno dogovorjena.

Stranki sta se torej dogovorili, da bo cena opravljenih del znana šele po koncu dejansko opravljenih del. V ta namen je tožnik predložil situacijo 54/02, kateri pa sodišče prve stopnje ni sledilo, ob tem pa tudi pojasni, zakaj tej situaciji ne sledi, zato so pritožbene navedbe v tem delu nerazumljive. Tako so neutemeljene tudi navedbe, da je bila cena kar trikrat višja. Tožnik je vtoževal plačilo dejansko opravljenih del, ki jih je ugotovil Z. z. v. k. d. S., O. e. L. (v nadaljevanju: Zavod) v svojem Poročilu št. 558/02-BM v višini 704.950,00 SIT, k temu je prištel še zakonske zamudne obresti od 2.11.2002, čemur toženka ni oporekala, ter odštel nesporno plačan znesek v višini 200.000,00 SIT dne 15.4.2003. Pritožbene navedbe, da vsa dela niso bila opravljena, pa so že na prvi stopnji ostala nedokazana, saj bi morala toženka zatrjevati in dokazati, da je stvarne napake pravočasno grajala (663. člen OZ) Toženka je v pripravljalni vlogi dne 2.9.2008 predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke, ki naj bi ugotovil sporne količine in vrednosti opravljanih del. Ob tem pa je še navedla, da naj se ta izvedenec angažira po predujmu tožnika. Dokaz kot ga je predlagala toženka je očitno v nasprotju z določbo 153. člena ZPP. Stranka je namreč že vnaprej odrekla plačilo predujma za izvedbo dokaza, ki ga je sama predlagala. Na podlagi 3. odst. 153. člena ZPP pa plačilo predujma ni obvezno, tudi če sodišče že odloči, da bo dokaz izvedlo. V primeru neplačila se dokaz pač ne izvede. Glede na to, da je predlagatelj dokaza že vnaprej navedel, da ne bo plačal predujma, kar se je zgodilo v predmetni zadevi, sodišču ni bilo potrebno zavračati dokaznega predloga, ki ni bil pravilno postavljen. Sicer pa se je toženka v isti pripravljalni vlogi tudi sama sklicevala na Poročilo o opravljenem spomeniškovarstvenem projektu št. 558/02-BM z dne 10.10.2002, kateremu v pritožbi odreka verodostojnost. Sodišče prve stopnje je tudi iz tega razloga pravilno oprlo svoje ugotovitve glede višine vrednosti opravljenih del na omenjeno Poročilo. Vse ostale pritožbene navedbe o tem, kako je Poročilo pristransko in nestrokovno ter da toženka ni mogla sodelovati pri nastajanju tega Poročila, pa so prepozne (337. člen ZPP), saj toženka omenjenemu Poročilu v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala. Neprerekana dejstva pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazana (Ude in drugi: Pravdni postopek, Ur. l. in GV, 2006, 2. knjiga, str. 363). Kot rečeno pa tudi morebitni izvedenec ne bi mogel ugotavljati količino opravljenih del, glede na to, da toženka ni zatrjevala, da je pravočasno grajala napake gradnje.

Sodišče prve stopnje je, glede na obrazloženo, popolno in pravilno ugotovilo pravnorelevantna dejstva in naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da je toženka dolžna plačati tožniku vtoževani znesek. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbe ZPP. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka in tudi ne napačne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji.