Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije, je na strani revidentov.

Trditve o neenotni sodni praksi sodišča prve stopnje bi morala revidenta skladno z ustaljenim stališčem Vrhovnega sodišča, dokazati s kopijami sodnih odločb sodišč prve stopnje, iz katerih bi bilo razvidno, da je sodišče prve stopnje ob bistveno enakem dejanskem stanju o spornem pravnem vprašanju zavzelo drugačno stališče v drugi zadevi, ne pa v isti zadevi (četudi je bil postopek ponovljen).

Revidenta z nekonretiziranimi in posplošenimi navedbami o hudih poledicah nista izkazala, da bi prav izpodbijana odločba lahko povzročila posledice, ki bi povzročile degradiranje njunega življenjskega prostora.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju: revidenta) po odvetnici vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K 1. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo revidentov zoper sklep Agencije Republike Slovenije za okolje z dne 24. 6. 2009 (2. točka izreka sodbe in sklepa) in zahtevo prizadete stranke B., d. o. o., za povrnitev stroškov postopka zavrnilo (3. točka izreka sodbe in sklepa); s sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožbo v delu, ki se nanaša na 1., 3. in 4. točko izreka sklepa organa prve stopnje (ki se nanašajo na združitev zahtevkov, izrek da stroški niso nastali in da pritožba zoper sklep o združitvi ne zadrži njegove izvršitve) zavrglo. Upravni organ prve stopnje je v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa odločil, da se revidentoma lastnost stranskega udeleženca v združenem upravnem postopku spremembe okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega in izdaje okoljevarstvenega soglasja, stranki B., d. o. o., ne prizna. Pritožbo revidentov je zavrnila tožena stranka z odločbo z dne 5. 10. 2009. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up 858/2008, Up 1124/2008, Up 1056/2008, Up 1186/2008 in Up 1808/2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidenta uveljavljata, je revizija dovoljena, če bi po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali da v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008, X Ips 433/2007 in X Ips 655/2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 592/2007, X Ips 189/2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revidenta navajata, da je izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča popolno nasprotje odločitvi istega organa v isti zadevi, zaradi česar je moč nedvoumno ugotoviti, da ni enotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje odločilo povsem drugače, kot pa je odločilo z odločbo I U 95/2009-9 z dne 14. 5. 2009, s katero je odpravilo odločbo organa prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Zatrjujeta, da upravni organ prve stopnje ni sledil napotilom sodišča prve stopnje iz navedene sodbe.

8. Trditve o neenotni sodni praksi sodišča prve stopnje kot razlog za dovolitev revizije bi morala revidenta skladno z ustaljenim stališčem Vrhovnega sodišča, navedenim v 6 točki tega sklepa, dokazati s kopijami sodnih odločb sodišč prve stopnje, iz katerih bi bilo razvidno, da je sodišče prve stopnje ob bistveno enakem dejanskem stanju o spornem pravnem vprašanju zavzelo drugačno stališče v drugi zadevi, ne pa v isti zadevi (četudi je bil postopek ponovljen). Torej ni mogoče govoriti o različni sodni praksi sodišča prve stopnje, zato ta pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v zadevah X Ips 262/2009 z dne 29. 7. 2009 in X Ips 451/2010 z dne 16. 2. 2011. 9. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi bila njihova presoja možna, pa mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude ter vse to tudi izkazati.

10. Revidenta zatrjujeta, da jima bodo v primeru izvršitve izpodbijane upravne odločbe nastale hude posledice, ker ne bosta mogla nasprotovati izdaji okoljevarstvenega soglasja in spremembi okoljevarstvenega dovoljenja, čeprav bo zaradi tega njuno življenjsko okolje onesnaženo in zato ogroženo.

11. Navedbe revidentov o hudih posledicah zanju Vrhovno sodišče ocenjuje kot posplošene in nekonkretizirane in jih kot take tudi zavrača. Revidenta z njimi nista izkazala, da bi prav izpodbijana odločba lahko povzročila konkretizirane posledice, ki bi povzročile degradiranje njunega življenjskega prostora.

12. Ker revidenta nista izkazala izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.