Jedro

Možnost uveljavljanja družbeniške tožbe je individualna pravica osebe, ki ima ob vložitvi tožbe položaj družbenika. Ta možnost obstaja že po zakonu. Zato ne potrebuje pooblastitve družbe. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da bi družba imela pravni interes za intervencijo kvečjemu na strani tožeče stranke, ne na strani tožene stranke. Interes družbe za uspeh glede na tožbeni zahtevek že po zakonu zasleduje tožeča stranka. Pojmovno družba ne more imeti hkrati interesa za lasten neuspeh. V tem primeru družbeniške tožbe bi intervencija družbe na strani tožene stranke pomenila shizofrenost z njenim interesom za uspeh.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Družba in tožeča stranka krijeta vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog družbe za vstop v pravdo kot stranski intervenient na strani tožene stranke. Ugotovilo je, da je tožeča stranka vložila družbeniško tožbo actio pro socio zaradi plačila odškodnine. Družba, ki je predlagala stransko intervencijo, bi imela glede na smisel 503. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) pravni interes za vstop v pravdo na strani tožeče stranke in ne tožene stranke. S tožbo po 503. členu ZGD-1 se zasleduje interes družbe, saj se vlaga za račun družbe in je njen cilj izpolnitev v korist družbe. Ni podan interes družbe za vstop v pravdo na strani tožene stranke.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo družba po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče upoštevalo vprašanje pravnega interesa zgolj v povezavi z navedbami, kot jih je podala v predlogu, pri čemer ni upoštevalo dopolnitve oziroma opredelitve do nasprotovanja priglašeni stranski intervenciji tožeče stranke. Družba je v vlogi pojasnila, da so družbeniki družbe glasovali o vprašanju sprožitve postopka zoper poslovodjo. Izglasovali so sklep, da se ne vlaga tožba in so izrazili veljavno voljo družbe. Kljub navedenemu je tožeča stranka vložila tožbo, pri čemer je predlagala, da stroške plačila sodne takse, pooblaščenca tožeče stranke in izvedenca v začetni fazi nosi družba. S tožbo je finančno obremenila družbo, kljub njenemu nasprotovanju vlaganja tožbe. Družba ima interes, da se postopek zoper poslovodjo zaključi v korist slednjega. Kolikor bi bil interes družbe, da tožeča stranka uspe s tožbo, bi bil predhodno sprejet skupščinski sklep. Tega evidentno ni.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da družba vlaga pritožbo po pooblaščencu, vendar nima veljavnega pooblastila. Pod pritožbo je podpisana samo družba, tožena stranka ne, zatorej tožena stranka ni vložila pritožbe zoper sklep. Iz naracije tožbe in zahtevka je očitno, da gre za družbeniško tožbo actio pro socio po specialnih predpisih materialnega prava. Značilnost tožbe je, da jo družbenik tožeča stranka ne vlaga za lastni račun, temveč za račun družbe zoper škodljivega direktorja - toženo stranko. Interesi družbe so zasledovani in oskrbovani že s tožbo, stranska intervencija družbe pojmovno ni mogoča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka opozarja, da je pod pritožbo podpisana samo družba, tožena stranka ne, zatorej tožena stranka ni vložila pritožbe zoper sklep. To drži in zato je sodišče druge stopnje štelo, da jo vlaga zgolj ona, ne tudi tožena stranka. V pritožbi je dikcija, „da jo vlaga pritožnik“, se pravi družba v ednini. Tožeča stranka neutemeljeno dodaja, da pooblaščenec družbe nima veljavnega pooblastila za zastopanje, da je po lastnih navedbah pooblastilo izdal prokurist, da je to v nasprotju z materialnimi predpisi in zato pooblastilo ni veljavno, da prokura ni prenosljiva, da prokurist ne more izdati veljavnega pooblastila, da je pritožba po eni strani nedovoljena, po drugi strani nepopolna in jo je potrebno zavreči, da pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti. V spisu je pooblastilo družbe odvetniku, ki ga je podpisal direktor družbe (priloga B1), to je tožena stranka.

6. Družba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti, izrek ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, sklep ima razloge, v njem so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Prav tako ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med samimi temi listinami oziroma prepisi.

7. Nadalje družba neutemeljeno ponavlja trditve, ki jih jih podala pred sodiščem prve stopnje in mu očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je povzelo pravno pomembne trditve družbe in nanje odgovorilo. Da so družbeniki družbe izglasovali sklep, da se zoper poslovodjo ne vlaga tožba in izrazili svojo voljo, ne vpliva na pravico družbenika, da vloži tožbo proti poslovodji po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 503. člena ZGD-1 v svojem imenu in za račun družbe. Možnost uveljavljanja družbeniške tožbe je individualna pravica osebe, ki ima ob vložitvi tožbe položaj družbenika. Ta možnost obstaja že po zakonu. Zato ne potrebuje pooblastitve družbe1. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da bi družba imela pravni interes za intervencijo kvečjemu na strani tožeče stranke, ne na strani tožene stranke. Interes družbe za uspeh glede na tožbeni zahtevek že po zakonu zasleduje tožeča stranka. Pojmovno družba ne more imeti hkrati interesa za lasten neuspeh. V tem primeru družbeniške tožbe bi intervencija družbe na strani tožene stranke pomenila shizofrenost z njenim interesom za uspeh, ki ga s tožbo po zakonu zasleduje tožeča stranka. Ostale pritožbene navedbe o finančni obremenitvi, strošku, vplivu na ugled, zlorabi instituta tožbe, pritisku na pritožnika, vpogledu v poslovne knjige in posebni reviziji niso pravno odločilne in se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno posebej opredeljevati.

8. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9. Družba sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

10. Tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za pravdo, saj z odgovorom ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 B. Zabel, Veliki komentar ZGD-1, 3. knjiga, GV Založba Ljubljana 2007, stran 156.