Jedro

Na naroku dne 01.02.2001 je tožeča stranka namreč trdila, da izkazuje pravni interes za to, da se v predmetnem postopku ugotovi neveljavnost menice, ker bo ugovor neveljavnosti menice uveljavljala zoper avalista, ki je menico plačal (list. št. 59). S tem je smiselno zatrjevala, da je glede nadaljnjih svojih obveznosti po sporni menici v negotovem položaju, v katerega naj bi jo spravila prav tožena stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 4. točki izreka) razveljavi, ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je 01.02.2001 s sklepom in sodbo odločilo, da se zavrže tožba tožeče stranke na ugotovitev, da je menica izdana 17.04.2000 v znesku 1.500.000,00 SIT neveljavna (1. točka izreka) in da se zavrne tožbeni zahtevek na izročitev menice (2. točka izreka). Ugodilo je ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi in začasno odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Pg 130/2000 z dne 25.05.2000 razveljavilo (3. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 27.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da soglaša s stališčem sodišča, da od tožene stranke ne more zahtevati vrnitev menice. Vendar je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo tožbo na ugotovitev neveljavnosti menice. Ni res, da zaradi vnovčenja menice ni podana pravna korist in pravni interes tožeče stranke na ugotovitev neveljavnosti menice. Ugovor neveljavnosti bo namreč uveljavljala zoper avalista, ko bo ta postavil regresni zahtevek. Predlagala je, da sodišče druge stopnje spremeni izpodbijano odločbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške, ki so ji nastali s pritožbo.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz pritožbenih navedb tožeče stranke izhaja, da se pritožuje le zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe, tj. zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo na ugotovitev neveljavnosti menice in posledično tudi zoper odločitev o stroških postopka (4. točka izreka izpodbijane odločbe). Tožeča stranka namreč v pritožbi "soglaša" s stališčem sodišča prve stopnje, da vračila menice od tožene stranke ne more (več) zahtevati.

Drugi odst. 181. člena ZPP določa, da se ugotovitvena tožba lahko vloži, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oz. neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja. Iz razlogov izpodbijanega sklepa sledi, da te tožeča stranka v obravnavanem primeru nima, ker ni (več) utemeljen njen zahtevek na izročitev menice in ker bo lahko ugovor neveljavnosti menice uveljavljala proti avalistu. Ne prvi ne drugi razlog po prepričanju pritožbenega sodišča ne vplivata na pravni interes za ugotovitveno tožbo tožeče stranke. Ugotovitveni in dajatveni zahtevek namreč nista neločljivo povezana, temveč sta bila (v določeni meri) samostojna. Res je sicer, da bi bil drugi odvisen od prvega, a le, če bi bil prvi utemeljen in menični dolg še ne bi bil plačan. Ker pa je ta dolg bil plačan in zahtevek na izročitev menice zato ni več utemeljen, pa zgolj zaradi tega tožeča stranka še ni mogla izgubiti pravnega interesa za ugotovitveni del tožbe. Enako velja za možnost uveljavljanja tega ugovora v morebitni regresni pravdi med tožečo stranko in avalistom. Zgolj ta (možnost) na (ne)obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo v obravnavanem gospodarskem sporu ne vpliva.

Na naroku dne 01.02.2001 je tožeča stranka namreč trdila, da izkazuje pravni interes za to, da se v predmetnem postopku ugotovi neveljavnost menice, ker bo ugovor neveljavnosti menice uveljavljala zoper avalista, ki je menico plačal (list. št. 59). S tem je smiselno zatrjevala, da je glede nadaljnjih svojih obveznosti po sporni menici v negotovem položaju, v katerega naj bi jo spravila prav tožena stranka. Do teh trditev tožeče stranke, ki so odločilne, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker izpodbijani sklep nima razlogov o tem odločilnem dejstvu, in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP.

Zaradi opisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točki izreka izpodbijane odločbe) in posledično tudi glede odločitve o stroških postopka (4. točka izreka izpodbijane odločbe) razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.