Jedro

Tožnik bi po po lastni presoji lahko vložil poljubno število vlog in bi bile vse obsežne in obrazložene, kar pa ne pomeni, da bi bile tudi za pravdo potrebne. Stroški morajo biti smotrni, torej ustrezni smotrnim, ne vsem ravnanjem za dosego strankinega cilja. V skladu z načelom vestnosti in poštenja (11. čl. ZPP) mora stranka stroške, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrčiti na tisto najmanjšo možno mero, ki ji še zagotavlja učinkovito varstvo njenih interesov.

Tožnica je sicer s svojimi navedbami in dokazi zbudila nekaj dvoma, ni pa ji uspelo, da bi ta dvom potrdila tako, da o domnevni pokojničini nesposobnosti za razsojanje v času sklepanja sporne pogodbe ne bi dvomil noben v življenjskih zadevah povprečno izkušen odrasel človek.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica je dolžna prvemu tožencu povrniti pritožbene stroške v znesku 1302 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilno tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, pogodbe o ustanovitvi osebne služnosti rabe in o ustanovitvi prepovedi odtujitve in obremenitve z dne 30. 3. 2015 med A. A., roj. leta 1931, umrlo leta 2015, in prvim tožencem. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vpisa lastninske pravice na nepremičnini, predmet pogodb, in za vzpostavitev prejšnjega zemljiško knjižnega stanja (izbrisna tožba). Tožnici je naložilo, da prvemu tožencu povrne 8715,36 EUR, drugi toženki pa 1042,39 EUR pravdnih stroškov.

2. Tako je sodišče razsodilo, ker je nas podlagi mnenj dveh izvedencev prof. dr. B. B. in prof. dr. C. C., izpovedb prič in strank ocenilo, da je bila pok. A. A. kljub diagnosticirani demenci sposobna izraziti svojo pravo voljo za sklenitev omenjene pogodbe.

3. Tožnica vlaga pritožbo, s katero izpodbijata sodbo nominalno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlaga njeno razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Sodišču očita, da je odločitev prepustilo izvedencema, pri čemer pa se ni opredelilo do njunih mnenj v tistem delu, ki ne govorijo v prid njunima zaključkoma, prav tako naj ne bi upoštevalo dopolnitev njunih mnenj in njunih zaslišanj. V pritožbi natančneje navaja, katere dele mnenj in izpovedb naj bi sodišče prezrlo. Pritožnica navaja, da je bila pri pokojni že l. 2013 ugotovljena demenca mešanega tipa in da se je stanje do l. 2015 in do smrti še slabšalo, pogodba pa je bila sklenjena tri mesece pred smrtjo. Edini možen zaključek je, da pokojna ni bila sposobna izraziti svoje volje. Le pri blagi demenci je ta sposobnost še podana, pri zmerni pa je ni več. Trdi, da je najbolj strokovno mnenje prof. D. D., ki ga je potrdil tudi dr. E. E., da pokojna že l. 2013 ni bila več sposobna za razsojanje. Izvedenec C. C. je napačno razumel vlogo notarja pri sestavi pogodbe. S tem, ko je sodišče upoštevalo in sprejelo le zaključke izvedenskih mnenj, ni pa ocenilo celotnega dokaza, je po pritožničinem mnenju kršilo njene ustavne procesne pravice. Nadalje pritožnica sodišču očita, da se je oprlo le na izpovedbe prič, ki jih je predlagal toženec, ki naj bi bile v dnevnem stiku s pokojnico, ni pa omenilo izpovedbe druge toženke, ki ni zainteresirana za izid spora. Pritožnica trdi, da te priče niso bile resnicoljubne in da dokazna ocena sodišča ni napravljena v skladu z 8. čl. ZPP. Napačno naj bi sodišče ocenilo tudi dejstvo, da pokojna ni bila nameščena na zaprtem oddelku. To še nič ne pomeni. Napačna naj bi bila tudi ocena izpovedbe notarja ..., saj je ta povedal, da se dejansko ne spomni, o čem so govorili.

4. Zoper odločitev o stroških se je pritožil prvi toženec, ki predlaga, da se mu odmerijo celotni priglašeni stroški, in sicer gre za šest vlog, ki jih je sodišče ovrednotilo zgolj s 50 tč., ki bi morale biti ovrednotene kot obrazložene vloge s po 700 tč. Predlaga ustrezno spremembo stroškovnega dela odločitve ter opredeljuje tudi stroške v zvezi s pritožbo.

5. Prvi toženec je na pritožbo tožnice tudi odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter zahteval povračilo pritožbenih stroškov.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

_O pritožbi tožnice glede glavne stvari_

8. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje kot prepričljivo, izčrpno in jasno obrazloženo. Napravljena je na podlagi neposrednega vtisa o verodostojnosti in pristnosti zaslišanih oseb in je kot celota v skladu s pravili logičnega mišljenja ter splošnimi življenjskimi izkušnjami. Ocena posameznih dokazov je prepričljiva in jasna, posledično pa dejansko stanje pravilno ugotovljeno. V celoti je tako upoštevan metodološki napotek iz 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Nasprotni pritožbeni očitek zato ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je tudi natanko in izčrpno pojasnilo, kako je izvedlo celotni dokazni postopek (tč. 5 do 8 na str. 3 in 4).

9. Povsem zgrešena je pritožbena glavna teza, da bi moralo sodišče prve stopnje samo presojati in ocenjevati posamezne strokovne ugotovitve in da se pri tem ne bi smelo zanesti in opreti na mnenji obeh izvedencev psihiatrične stroke. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. čl. ZPP). Sodišče je v konkretnem primeru ta dokaz izvedlo, ker nima znanja, da bi samo ugotovilo, kakšno je bilo pokojničino zdravstveno stanje v času sklepanja sporne pogodbe in kako je le-to vplivalo na njeno sposobnost razsojanja. Izvedenec je sicer svoje mnenje dolžan razumljivo obrazložiti in pojasniti, na kakšen način je do njega prišel. Nima pa sodišče sâmo dovolj znanja, da bi preverjalo strokovno pravilnost izvedenčevega mnenja, in sicer na podlagi analize posameznih izsledkov, ki so vodili do končne strokovne ocene, saj gre za strokovno vprašanje iz področja izvedenčeve stroke.

10. Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci (2. odst. 253. čl. ZPP). Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (3. odst. 253. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je v celoti ravnalo skladno z določbami ZPP in pri tem ni kršilo nobenih ustavnih procesnih jamstev pritožnice. Imela je, enako kot nasprotna stranka, neokrnjeno možnost za aktivno, dejansko in vsebinsko sodelovanje v dokaznem postopku in je to možnost tudi v celoti izkoristila. Če se pritožnica ne strinja z dokazno oceno, kot je je napravilo sodišče, to še ne pomeni, da ji je sodišče kršilo pravice, ki jih ima v postopku.

11. Kot je sodišče prve stopnje pojasnilo v tč. 16., je zaradi določenih pomanjkljivosti v mnenju mag. B. B., ki jih ni uspelo v celoti odpraviti z njegovim zaslišanjem, postavilo novega izvedenca iste (psihiatrične) stroke, prof. dr. C. C. Oba sodna izvedenca sta prišla do istih zaključkov. Razumljivo pa nimajo enake teže mnenja psihiatrov, ki jih v tem postopku ni določilo sodišče (prof. dr. D. D., E. E.). Sodišče prve stopnje je natančneje pojasnilo, zakaj sta sodno pridobljeni mnenji tudi vsebinsko zanesljivejši, pravilnejši (tč. 42.); mag. B. B. in prof. dr. C. C. sta imela na voljo več relevantnih posrednih podatkov (izpovedbe prič, oporoka).

12. Sodišče se je utemeljeno oprlo na mnenje obeh sodno določenih izvedencev, zlasti prof. dr. C. C., saj je strokovno, temeljito in jasno, brez notranjih protislovij ali kakršnihkoli pomanjkljivosti, razumno in prepričljivo ter logično je obrazloženo, kar vse sodišče prve stopnje natančno povzema in analizira v tč. 18. do 28. obrazložitve, na kar se v izogib ponavljanju, ki samo zase nima nobenega pomena, pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Pritožnica jemlje iz konteksta, da ni mogoče zgolj na podlagi dejstva, da je bila pokojnica v času sklepanja pogodbe nameščena v navadni oddelek DSO ... s prostimi izhodi, sklepati na obstoj njene sposobnosti izraziti pogodbeno voljo. Prof. C. C. je namreč pojasnil, da bi ob hudem napredovanju demence ne bilo tako, a je pri tem v ozir vzel še druge pokazatelje. Sklepal je, da demenca pri pokojni ni huje napredovala, ker je imela v kritičnem času še vedno predpisano zdravilo, ki se predpisuje za blage do zmerne oblike demence, in ne tistega, ki se predpiše za hujše primere, ne glede na maksimalno dozo tega zdravila, kar je izvedenec prav tako razumno pojasnil (glej ugotovitve sodišča prve stopnje o tem v tč. 23).

13. Sodišče prve stopnje ni prezrlo izpovedb prič, ki jih je predlagala pritožnica, nasprotno. Opozorilo je na različne izpovedbe, nato pa pojasnilo, zakaj je bolj verjelo enim kot drugim, in sicer je bolj verjelo pričam, ki so bile s pokojno v dobrih in tesnejših odnosih. V tem okviru ni prezrlo niti izpovedbe toženke.

14. Tudi očitek, da je napačno ocenjena izpoved notarja, ni utemeljen. Notar se je spominjal overjanja pokojničinega podpisa na pogodbi in okoliščin v zvezi z njim; pojasnil je, da ni imel nobenega suma o nesposobnosti stranke razumeti pomen lastnega ravnanja.

15. Treba je poudariti, kot to pravilno zaključi sodišče prve stopnje (tč. 45), da je bila zatrjevana nesposobnost razsojanja pokojne tožničino dokazno breme, in ne toženčevo, da je bila sposobna. Pravilen je zaključek, da tega tožnici ni uspelo dokazati s stopnjo prepričljivosti, kar je dokazni standard, ki se v pravdnem postopku zahteva. Tožnica je sicer s svojimi navedbami in dokazi zbudila nekaj dvoma, ni pa ji uspelo, da bi ta dvom potrdila tako, da o domnevni pokojničini nesposobnosti za razsojanje v času sklepanja sporne pogodbe ne bi dvomil noben v življenjskih zadevah povprečno izkušen odrasel človek.

16. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

_O toženčevi pritožbi glede stroškov postopka_

17. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 1. odst. 155. čl. ZPP, po katerem pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Tožencu je sodišče poleg 1400 tč. za odgovor na tožbo priznalo še 1400 tč. za prvo pripravljalno vlogo ter 1050 tč. za drugo pripravljalno vlogo ter še trikrat po 700 tč. za naslednje obrazložene vloge (tretjo, četrto, peto). Pravilno pa ni priznalo še naslednjih šest vlog kot potrebnih obrazloženih vlog, pač pa le kot enostavne vloge. Glede na naravo spornega postopka, obseg spornih dejstev in tek postopka se pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da več izdatneje oz. pomembneje obrazloženih pripravljalnih vlog ni bilo potrebnih in je za vse nadaljnje pravilno priznalo le stroške za enostavno vlogo 50 tč. Sodišče prve stopnje je razumno obrazložilo, zakaj vseh nadaljnjih šest vlog ni bilo potrebnih in pritožnikovo obsežno navajanje, kaj je v kateri od teh vlog navedel, nima nobenega pomena. Navedel je, kar je navedel (kar ni sporno), do česar je imel vso pravico, vendar z vidika ekonomičnosti te nadaljnje vloge po oceni sodišča niso bile za stranko potreben strošek. Res je v vlogah, ki jih sodišče ni štelo kot obrazložene, tožnik podal tudi svojo oceno rezultata dokaznega postopka, kar se praviloma šteje za potrebno vlogo, vendar so v sklopu celotnega dokaznega postopka, ki je bil obseženo usmerjen zgolj v eno ključno dejansko vprašanje, te navedbe (čeprav obsežne) večinoma le povzemanje, ponavljanje in pritrjevanje, kot to pravilno ocenjuje sodišče prve stopnje v tč. 49. Tožnik bi po po lastni presoji lahko vložil poljubno število vlog in bi bile vse obsežne in obrazložene, kar pa ne pomeni, da bi bile tudi za pravdo potrebne. Stroški morajo biti smotrni, torej ustrezni smotrnim, ne pa vsem ravnanjem za dosego strankinega cilja. V skladu z načelom vestnosti in poštenja (11. čl. ZPP) mora stranka stroške, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrčiti na tisto najmanjšo možno mero, ki ji še zagotavlja učinkovito varstvo njenih interesov.1 Tudi odločitev o stroških postopka je zato v celoti pravilna in jo je pritožbeno sodišče potrdilo, toženčevo pritožbo pa zavrnilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti vsak stroške svoje neuspešne pritožbe, mora pa tožnica povrniti stroške prvemu tožencu, ki jih je imel ta zaradi odgovora na njeno pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 1750 točk za sestavo odgovora na pritožbo po Odvetniški tarifi, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1302 EUR. Priznane stroške mora tožnica plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa tečejo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 N. Betetto v L. Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 35, Uradni list in GV Založba Ljubljana, 2006.