Jedro

Sodišče prve stopnje je primarni predlog zavrnilo, ugodilo pa je podrejenemu. Za morebitni uspeh s primarnim taksnim predlogom bi morala tožeča stranka, upoštevajoč določilo prvega odstavka 350. člena ZPP in zgornje razloge, izpodbijati prvostopenjski sklep v celoti. Ker tega ni storila, pač pa je izrecno izpodbijala le 1. točko izreka, v 2. točko izreka pritožbeno sodišče ne sme poseči. Zato za pritožbo, na podlagi katere bi v primeru uspeha prišlo do logično nevzdržne situacije, tožena stranka nima pravnega interesa.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje primarni predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za postopek o pritožbi zavrnilo (I. točka izreka). Ugodilo pa je podrejenemu predlogu in odločilo, da se toženi stranki plačilo sodne takse odloži do izdaje odločbe pritožbenega sodišča (II. točka izreka).

2. Proti temu sklepu se je tožena stranka pravočasno pritožila, a je izrecno izpodbijala le I. točko izreka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pritožbeno sodišče ugodi njenemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Podrejeno je predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Na podlagi določila prvega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje preizkusi v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; . To pravilo velja tudi takrat, kadar sodišče prve stopnje odloči o objektivno kumuliranih tožbenih zahtevkih. Pravnomočnega dela sodbe pritožbeno sodišče ne more preizkusiti niti takrat, ko bi se kršitve prava raztezala na neizpodbijani del odločitve. Ta je postal pravnomočen in poseg pritožbenega sodišča v ta del odločbe bi pomenil bistveno kršitev postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP(1).

5. Kadar tožnik uspe s katerim od več tožbenih zahtevkov, za pritožbo proti proti tistim delom, s katerimi je v pravdi uspel, nima pravnega interesa. Po presoji pritožbenega sodišča bi šlo za edino izjemo od tega pravila takrat, ko sodišče prve stopnje zavrne primarni zahtevek in ugodi eventualnemu, zoper tako sodbo pa se pritoži samo tožnik. Če je njegova pritožba utemeljena in bi bilo treba ugoditi primarnemu zahtevku, bi lahko nastal položaj, ki bi bil v nasprotju z eventualnostjo kumulacije zahtevkov in bi zato pomenil kršitev načela dispozitivnosti ter bi bil lahko tudi materialnopravno logično nevzdržen – kadar bi pomenil hkratno ugoditev med seboj izključujočih se zahtevkov. V takem položaju mora pritožbeno sodišče razveljaviti del sodbe, s katerim je bilo ugodeno eventualnemu zahtevku(2). Tega pa po prepričanju pritožbenega sodišča more storiti, če je vložena pritožba izključno proti zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka.

6. Prav za tako situacijo gre v predmetnem postopku. Sodišče prve stopnje je primarni predlog zavrnilo, ugodilo pa je podrejenemu. Za morebitni uspeh s primarnim taksnim predlogom bi morala tožeča stranka, upoštevajoč določilo prvega odstavka 350. člena ZPP in zgornje razloge, izpodbijati prvostopenjski sklep v celoti. Ker tega ni storila, pač pa je izrecno izpodbijala le 1. točko izreka, v 2. točko izreka pritožbeno sodišče ne sme poseči. Zato za pritožbo, na podlagi katere bi v primeru uspeha prišlo do logično nevzdržne situacije(3), tožena stranka nima pravnega interesa.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče njeno pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (352. člen ZPP v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 343. člena ZPP).

Op. št. (1): Jan Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, tretja knjiga, GV 2009, stran 411 – 412. Op. št. (2): Ibid. Op. št. (3): Nevzdržna situacija bi bila v tem, da bi bilo tožeči stranki odloženo plačilo sodne takse do pravnomočnosti sodbe, istočasno pa bi bila oproščena plačila sodne takse.